Jedro

Obstoj izvršilnega naslova ni procesna predpostavka za začetek stečajnega postopka na upnikov predlog, kaj šele izčrpanost prav vseh pravnih sredstev.

O terjatvi upnice iz naslova plačila DDV je pravnomočno odločeno. Dejstvo, da je pritožnica leta 2018 vložila Ustavno pritožbo, o kateri Ustavno sodišče še ni odločilo, ni pravno odločilno. Stečajno sodišče ni pristojno presojati pravilnosti sodbe, s katero je odločeno o terjatvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo stečajni postopek zoper dolžnico in določilo upraviteljico.

2. Dolžnica se je proti sklepu pritožila. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

3. Upnica je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Sodišče prve stopnje je upničin odgovor s prilogami vročilo pritožnici v izjavo. Ta nanj ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 232. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, saj iz po upnici zatrjevanih dejstev verjetno izhaja, da ima terjatev do dolžnice in da ta zamuja s plačilom terjatve več kot dva meseca. Ugotovilo je, da iz Seznama izvršilnih naslovov št. DT ... z dne 7. 7. 2020 (v nadaljevanju: Seznam izvršilnih naslovov) izhaja, da dolžnica dolguje upnici na podlagi več izvršilnih naslovov skupni znesek 112.192,87 EUR (v katerem so upoštevane zakonske zamudne obresti do vključno 7. 7. 2020), od tega stroški davčnih izvršb 470,00 EUR, globe za prekrške 5.000,00 EUR, davek na dodano vrednost 105.766,39 EUR in davek od dohodka pravnih oseb 956,48 EUR. Obveznosti so nastale v obdobju od 30. 4. 2013 do 9. 10. 2019. V postopku pred sodiščem prve stopnje je pritožnica terjatev iz nekaterih izvršilnih naslovov izpodbijala, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo. Glede bistvene terjatve, ki se nanašajo na izvršilne naslove iz zap. št. 25 in 26 Seznama izvršilnih naslovov, je ugotovilo, da je o njih pravnomočno odločeno (sodba Vrhovnega sodišče X Ips 370/2015). Pritožnica (dolžnica) v pritožbi izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima upnica do nje terjatev v višini, izkazani s Seznamom izvršilnih naslovov.

7. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je dolžnica trajnejše nelikvidna. Upnici dolguje terjatev v višini 112.192,87 EUR iz obdobja vsaj od 12. 9. 2013 (najstarejši datum izvršljivosti obveznosti, ki je navedena pod zap. št. 1 Seznama izvršilnih naslovov) oziroma od 10. 9. 2019 (najmlajši datum izvršljivosti obveznosti, ki je navedena pod zap. št. 30 Seznama izvršilnih naslovov). Postopek davčne izterjave ni bil uspešen, pritožnica že več let v Republiki Sloveniji nima odprtega transakcijskega računa, davčne izvršbe zoper pritožnico niso bile uspešne. Ugotovilo je, da obstoji domneva trajnejše nelikvidnosti na podlagi druge in tretje alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Prav tako obstoji domneva trajnejše nelikvidnosti na podlagi prve alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, saj pritožnica za več kot dva meseca (najmanj od 10. 9. 2019 dalje) zamuja z obveznostmi do predlagateljice v skupnem znesku 112.192,87 EUR. To presega 20 % pritožničinih obveznosti, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu (11.435,80 EUR) oziroma kot je navedla pritožnica, iz javno objavljene bilance za leto 2019 izhaja, da je kazalnik trajnejše nelikvidnosti izračunan v višini 5,99, kar pomeni, da dolg predstavlja 599% obveznosti izkazanih v bilanci stanja za poslovno leto 2019. Pritožnica pa je tudi trajnejše nelikvidna zaradi obstoja domneve trajnejše nelikvidnosti na podlagi druge in tretje alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, saj kot izhaja iz s strani pritožnice neprerekanih dejstev (zato se štejejo za priznana na podlagi drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je davčni organ pritožnici izdal zadnji sklep na denarna sredstva v letu 2012, ko je bil zaprt zadnji transakcijski račun, ki ga je imel odprtega pri ponudnikih plačilnih storitev v Republiki Sloveniji, pritožnica pa nato v 60 dneh od pravnomočnosti sklepa o izvršbi ni poravnala svoje obveznosti, ki izhaja iz predloženega seznama izvršilnih naslovov (za vse obveznosti vsaj od dne 10. 9. 2019 dalje, kar je do dne vložitve predloga za začetek stečajnega postopka bistveno več kot 60 dni).

8. Pritožnica insolventnost v bistvenem prereka le v smislu obstoja terjatve.

9. Višje sodišče ugotavlja, da je pritožba prepis pritožničine zadnje vloge pred izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka. Na vse te razloge je povsem pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Ker se višje sodišče z odločitvijo sodišča prve stopnje strinja, v bistvenem delu pa tudi v celoti pritrjuje njeni utemeljitvi, razlogov po nepotrebnem ne prepisuje, temveč zgolj odgovarja na bistvene pritožbene argumente (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

10. Bistvo pritožničine obrambe pred sodiščem prve stopnje je bilo, da o terjatvi plačila davka na dodano vrednost v višini 70.854,20 EUR še ni dokončno odločeno. Pritožnica se namreč ne strinja, da bi bila zavezanka za plačilo davka – obveznosti, ki jih dokazujejo izvršilni naslovi iz zap. št. 25 in 26 Seznama izvršilnih naslovov. V pritožbi vztraja, da je FURS napačno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, ker pri odmeri davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 7. 2011 do 31. 7. 2011 ni priznal odbitka vstopnega DDV na podlagi prejetega računa št. 113/11 (R12) z dne 7. 7. 2011 od osnove 354.271,00 EUR, v višini 70.854,20 EUR.

11. Ni utemeljena pritožba, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali terjatev, ki jo izkazujejo izvršilni naslovi zap. št. 25 in 26 Seznama izvršilnih naslovov, obstoji. Obstoj izvršilnega naslova ni procesna predpostavka za začetek stečajnega postopka na upnikov predlog (prim. 3. točko 231. člena ZFPPIPP), kaj šele izčrpanost prav vseh pravnih sredstev. V tej zadevi pa je o terjatvi pravnomočno odločeno. FURS je izdal odločbo št. DT 000 z dne 18. 12. 2014 (zap. št. 25; zap. št. 26 so obresti), s katero je bilo odločeno, da mora pritožnica poravnati odmerjeni davek iz naslova davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 7. 2011 do 31. 7. 2011 v znesku 70.854,20 EUR in obresti v znesku 4.886,50 EUR. Drugostopenjski organ – Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-001/2015 z dne 9. 6. 2015 pritožbo zoper odločbo, ki je bila popravljena s sklepom z dne 6. 2. 2015, zavrnilo. Upravno sodišče je pritožničino tožbo zavrnilo s sodbo opr. št. I U 1014/2015 z dne 20. 10. 2015. Odločitev je pravnomočna. Vrhovno sodišče je vloženo revizijo zavrnilo s sodbo opr. št. X Ips 370/2015 z dne 6. 6. 2018. Stečajno sodišče ni pristojno presojati pravilnosti citiranih sodnih odločb. O terjatvi upnice iz naslova plačila DDV je pravnomočno odločeno. Dejstvo, da je pritožnica leta 2018 vložila Ustavno pritožbo (Up-1118/18), o kateri Ustavno sodišče še ni odločilo, torej ni pravno odločilno, kot je sodišče prve stopnje pravilno povedalo, sklicujoč se na razloge višjega sodišča (sklep VSL Cst 176/2020 z dne 3. 6. 2020). Pritožnica je ponovila dokazni predlog, da se zasliši njenega direktorja. Višje sodišče odgovarja, da ga je sodišče prve stopnje zaslišalo. Tudi iz zaslišanja izhaja le to, da se pritožnica ne strinja z obveznostjo, saj meni, da še ni dokončno odločeno, ker Ustavno sodišče prve stopnje ni sprejelo končne odločitve.

12. Poleg tega, kot je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje, ustavna pritožba »pokriva« le terjatvi, ki ju upnik dokazuje z izvršilnima naslovoma zap. št. 25 in 26. Četudi bi višje sodišče izločilo stroške po sklepih o davčnih izvršbah teh dveh izvršilnih naslovov (zap. št. 1 do 9), še vedno ostane plačilo glob v skupnem znesku 5.000,00 EUR (gl. razloge sodišča prve stopnje na str. 3/7 in 4/7; izvršilni naslovi zap. št. 27. do 30) in davek od dohodka pravnih oseb. Da bi stečajno sodišče ponovno presojalo pravilnost in zakonitost z izvršilnimi naslovi izkazanih terjatev glob, pritožnica ne more uspeti iz razloga, ki ga je višje sodišče povedalo že zgoraj.

13. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnica v Seznamu izvršilnih naslovov upoštevala pritožničina plačila, ki jih sicer pritožnica sploh ni trditveno jasno postavila. Gre za plačilo – gotovinski polog 5.617,00 EUR, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo iz po pritožnici predloženih sklepov FURS-a št. DT 002 z dne 16. 1. 2013 in št. DT 003 z dne 16. 1. 2013. Upnica je v odgovoru na pritožbo pojasnila, da je vračunanje tega plačila razvidno iz stanja kontov. Znesek 5.617,00 EUR predstavlja vnovčena zadržana sredstva po predloženih sklepu o zavarovanju davčne obveznosti. Poleg omenjenega je pritožnica nadalje plačala še 1,24 EUR dne 19. 11. 2012. 14. Višje sodišče na pritožbene razloge iz V. točke pritožbe (ki se nanašajo na akontacijo od dohodka pravnih oseb; izvršilni naslovi 11. do 20 in 22, 23; skupaj glavnica 1.358,04 EUR) ne odgovarja. Za vprašanje pravilnosti izpodbijanega sklepa namreč te pritožbene navedbe niso odločilnega pomena.

15. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, tisti, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člen ZFPPIPP), pa niso podani, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.