Jedro

V upravnem sporu se ne uporabljajo določbe ZPP o odgovoru na tožbo in izdaji zamudne sodbe.

Če je bila zoper upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, mogoča pritožba, pa ta ni bila vložena ali je bila vložena prepozno, mora sodišče tožbo zavreči. Tožnik je sklep, ki je predmet tega upravnega spora, s pritožbo izrecno izpodbijal samo v delu. V preostalem delu, v katerem pritožba ni bila vložena, upravni spor zoper izpodbijani sklep ni dopusten, zato je sodišče tožbo v tem delu moralo zavreči. Izpodbijana odločitev je sicer napačno poimenovana (gre za odločbo in ne za sklep), kar pa ne pomeni takšne kršitve pravil postopka, ki bi zahtevala odpravo sicer z zakonom skladne odločitve. Podlage za to, da bi se tožniku v okviru davčnega postopka vrnila sredstva, ki mu jih je v zvezi z izvrševanjem sklepa o davčni izvršbi zaračunala banka, namreč ni. Davčna organa sta to vračilo obravnavala kot stroške postopka in argumentirano utemeljila, da je bil glede na okoliščine konkretne zadeve sklep o davčni izvršbi upravičeno izdan, saj je imel tožnik na navedeni dan dolg v višini, ki je presegala zakonski prag za začetek davčne izvršbe, in zato zahteva za vračilo ni utemeljena.

Izrek

I. Tožba zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4290-83162/2014-2 (07-710-10) z dne 13. 1. 2015, se v delu, v katerem je bila zavrnjena tožnikova vloga za vračilo sredstev iz naslova letnega poračuna dohodnine v višini 217,77 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2009 do dne vračila in 214,13 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2010 do vračila, zavrže. II.V preostalem delu se tožba zoper navedeni sklep zavrne.

Obrazložitev

1. S sklepom, navedenim v izreku (v nadaljevanju izpodbijani sklep), je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo vlogo za vračilo sredstev iz naslova letnega poračuna dohodnine v višini 217,77 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2009 do dne vračila in 214,13 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2010 do vračila ter stroškov blokade transakcijskega računa v višini 31,24 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2014 do dne plačila (1. točka izreka). Sklenjeno je bilo še, da davčnemu organu z izdajo sklepa posebni stroški niso nastali in da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa (2. in 3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bil tožniku 31. 3. 2009 izdan informativni izračun dohodnine za leto 2008, po katerem plačana akontacija presega odmerjeno dohodnino za znesek 217,77 EUR, dne 31. 3. 2010 pa informativni izračun dohodnine za leto 2009, po katerem plačana akontacija presega odmerjeno za 214,13 EUR. Tožnik na dan, ko naj bi bilo izvedeno vračilo, ni imel poravnanih vseh davkov, ki jim je potekel rok plačila, zato je bil izvršen pobot na konto, ki je izkazoval dolg, in sicer je iz knjigovodske kartice razvidno, da so bili s preveč plačano dohodnino dne 21. 5. 2009 v znesku 217,77 EUR in dne 31. 5. 2010 v znesku 214,13 EUR pobotani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju PIZ) za obdobje od 19. 3. 2002. Glede tožnikove zahteve za vračilo stroškov blokade transakcijskega računa po sklepu o davčni izvršbi, št. DT 42918-81965/2014-1 07-3401-05 z dne 21. 5. 2014 (v nadaljevanju sklep z dne 21. 5. 2014), prvostopenjski organ ugotavlja, da je po davčni knjigovodski evidenci tožnik na dan izdaje omenjenega sklepa dolgoval obveznosti iz naslova prispevkov za PIZ v skupnem znesku 15.035,37 EUR, zato je bila skladno s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začeta davčna izvršba, ki pa je bila kasneje s sklepom, št. DT 42918-81965/2014-6 07-3401-06 z dne 29. 7. 2014, ustavljena, ker je bil nad tožnikom uveden postopek osebnega stečaja. Upoštevaje navedeno tožnik do vračila sredstev iz naslova letnega poračuna dohodnine in stroškov blokade transakcijskega računa ni upravičen. Prvostopenjski organ pojasni še, da je bila tožniku sicer 25. 9. 2013 izdana odločba, št. DT 4296-9961/2013-2 07-3401-08, za odpis prispevkov za PIZ za obdobje od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007, ker so relativno zastarali, ki pa je bila z odločbo drugostopenjskega organa, št. DT 499-31-361/2013 z dne 13. 12. 2013, v celoti odpravljena in torej do odpisa ni prišlo. Na podlagi drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 zastaranje pravice do izterjave pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom, da se poplača davčni dolg, o katerem je zavezanec obveščen, in kot takšno dejanje je šteti tudi pobota z dne 21. 5. 2009 in 31. 5. 2010. 3. Tožnik je zoper navedeni sklep vložil pritožbo, s katero je, kot je izrecno navedel, sklep delno izpodbijal za znesek 31,24 EUR s pripadki.

4. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT-499-29-60/2015-4 z dne 19. 2. 2015, pritožbo zavrnilo in ugotovilo, da stroški postopka niso bili priglašeni. Pri tem je sicer v izreku navedlo napačno številko sklepa, kar pa ne pomeni bistvene pomanjkljivosti, saj ni dvoma, da gre za (pritožbo zoper) izpodbijani sklep, pomoto v številki pa lahko organ tudi kadarkoli popravi s popravnim sklepom. V obrazložitvi odločbe drugostopenjski organ citira prvi odstavek 97. člena ZDavP-2. Pridružuje se ugotovitvam glede pobotov preplačil dohodnine dne 21. 5. 2009 in 31. 5. 2010, o katerih je bil tožnik tudi obveščen. Glede vračila 31,24 EUR kot stroškov hranilnice zaradi davčne izvršbe in v pritožbi izpostavljenih 25,00 EUR stroškov sklepa o izvršbi navaja, da je bil sklep o izvršbi z dne 21. 5. 2014, ki je bil sicer nato v pritožbenem postopku odpravljen in zadeva vrnjena v ponovni postopek organu prve stopnje, upravičeno izdan. Izvršba se v ponovnem postopku ni uvedla oziroma je bila prej ustavljena zaradi začetka postopka osebnega stečaja nad tožnikom in ne zaradi neupravičenosti davčne izvršbe. Obveznosti, ki so se terjale z omenjenim sklepom, niso zastarale, saj je zastaranje pretrgal pobot z dohodnino (smiselno takšno stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1394/2002 z dne 20. 4. 2004). V sklepu z dne 21. 5. 2014 so bili sicer pomanjkljivo navedeni nekateri izvršilni naslovi, vendar je bila davčna izvršba mogoča že na podlagi dolga iz ostalih izvršilnih naslovov, navedenih v tabeli izreka pod 2 in 3 (prispevki za PIZ za december 2007 z izvršljivostjo 16. 1. 2008), saj je ta dolg (takrat 343,49 EUR) presegal vrednost 20,00 EUR, pri kateri se po 149. členu ZDavP-2 lahko začne davčna izvršba. Pri tem je poudarjeno še, da v primeru, ko je odločba odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek, ne nastopijo pravne posledice odprave po 281. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP); tako tudi Upravno sodišče RS v sodbi št. IV U 203/2010. V zvezi s postopkom stečaja in terjatvijo, ki naj bi jo v njem uveljavljal ZPIZ, drugostopenjski organ v tem postopku nima pristojnosti in to tudi ni predmet konkretnega pritožbenega postopka.

5. Tožnik vlaga tožbo zoper prvostopenjski sklep v zvezi z drugostopenjsko odločbo. Hkrati izpodbija tudi sklep Finančne uprave RS, št. DT 42918-81965/2014-8 (07-710-10), spremenjen z odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-29-61/2015-6 z dne 19. 2. 2015. Kot prizadeto stranko navede Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ Slovenije). Ugotovitvam obeh organov o višini njegovega dolga iz naslova prispevkov za PIZ in o pobotu (glavnice) s preplačili dohodnine v višini 217,77 EUR in 214,13 EUR ugovarja kot protiustavnim (člen 153 in 14/II Ustave RS ter člen 13 EKČP). Obračun prispevkov za PIZ za december 2007 ni izvršilni naslov in odstopa od tožnikovega obračuna, ta znesek tudi gotovo ni bil pobotan in zato je pravica do izterjave relativno zastarala. Tudi navedeni zneski, ki naj bi jih dolgoval po odločbi z dne 12. 2. 2008, odstopajo od stanja, razvidnega iz te odločbe. Nadalje, toženka je v pravnomočni odločbi, št. DT 4290-18293/2012-5 (07-122-00) z dne 19. 6. 2012, navedla, da so bile s preplačili dohodnine 217,77 EUR in 214,13 EUR pobotane oziroma plačane obresti in ne glavnica, in torej sedaj negira samo sebe in predpise, vključno z Ustavo in EKČP. Pravica do izterjave je zastarala in je dolg treba odpisati. Toženka je ZPIZ Slovenije dala neresnične podatke o višini dolga iz naslova prispevkov za PIZ (glavnica 9.586,59 EUR in obresti 5.595,59 EUR), kar ZPIZ Slovenije sedaj protipravno uveljavlja v stečajnem postopku St 3307/14 in je tako posledično prizadeta stranka. Tožnik poleg izdanih mu upravnih aktov, na katere se sklicuje v tožbi, prilaga še obračun prispevkov za socialno varnost za mesec december 2007 in prijavo terjatve ZPIZ Slovenije v stečajnem postopku. Predlaga, da sodišče po izvedbi ponujenih dokazov tožbi ugodi, izpodbijane „izreke“ odpravi ali razveljavi ter samo ugotovi dejansko stanje in z ustreznim izrekom nadomesti izpodbijane akte.

6. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče glede na razloge, navedene v upravnih odločbah, tožbo zavrne.

7. V nadaljnjih vlogah tožnik opozarja, da odgovor na tožbo ni skladen z 278. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 277. in 318. člena omenjenega zakona. Toženka je v nasprotju s 158. členom Ustave spregledala, da je bilo v pravnomočni odločbi z dne 19. 6. 2012 navedeno, da so bile s preplačilom dohodnine pobotane obresti, v izpodbijanem aktu pa, da je bila pobotana glavnica. Sicer pa se lahko pobotajo samo enakovredne terjatve: toženka prispevke za PIZ samo pobira in izterjuje za ZPIZ Slovenije, zato za pobot ni pravne podlage. Odločba z dne 12. 2. 2008 je postala pravnomočna 1. 3. 2008 in v petih letih (2. 3. 2013) je terjatev zastarala, zato gre za nedopustno prisilno davčno izvršbo iz hude malomarnosti v škodo tožnika. Ta se sklicuje na 153. člen v zvezi s 125. členom Ustave in zatrjuje, da so mu bile kršene pravice iz 14. člena, četrtega odstavka 15. člena, 33. člena in četrtega odstavka 26. člena Ustave ter 6. in 13. člena EKČP. Opozarja, da mora sodišče na ničnost paziti po uradni dolžnosti. ZPIZ Slovenije je tožniku pravico do starostne pokojnine priznal brez obdobja od 19. 3. 2002 do 31. 12. 2007, ker toženka ni sporočila, da sta bila zneska 217,77 EUR in 214,13 EUR plačana. To dokazuje, da ne drži trditev o pobotu (glavnice ali obresti). Ker je toženka protipravno vodila prisilno izvršbo, mora tožniku vrniti znesek 31,24 EUR, ki ga je zaradi izvršbe plačal banki. Posledično so neupravičeni tudi stroški izvršbe v višini 25,00 EUR, ki jih toženka uveljavlja v stečajnem postopku. Navedeno tožnik uveljavlja kot nepopravljivo gmotno škodo, za katero je odgovorna toženka zaradi namenoma oziroma iz hude malomarnosti storjenega protipravnega ravnanja. Predlaga, da sodišče obe zadevi združi in izda zamudno sodbo, s katero naj razsodi: (1.) da se odpravita oba izpodbijana sklepa z dne 13. 1. 2015 v zvezi z odločbama drugostopenjskega organa z dne 19. 2. 2015 ter (2.) da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino za: - glavnico 217,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2009 do plačila, - glavnico 214,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2010 do plačila, - glavnico 31,24 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2014 do plačila, - glavnico 25,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2014 do plačila. Prilaga sklep Okrožnega sodišča v A. o začetku postopka osebnega stečaja nad tožnikom, št. St ... z dne 23. 7. 2014, in končni seznam preizkušenih terjatev v omenjenem stečajnem postopku z dne 27. 2. 2015, obvestilo banke B. z dne 23. 5. 2014, nalog ZPIZ Slovenije za izplačevanje akontacije starostne pokojnine tožniku z dne 1. 10. 2014, predhodno informacijo ZPIZ Slovenije o datumu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine z dne 1. 10. 2014 in izpis pokojninske dobe z dne 6. 12. 2011. 8. Kot izhaja iz povedanega, je tožnik z isto vlogo - tožbo izpodbijal dva sklepa Finančne uprave RS z dne 13. 1. 2015, v zvezi z drugostopenjskima odločbama z dne 19. 2. 2015, s katerima je bilo odločeno o njegovih pritožbah zoper navedena sklepa. Ker gre za dve različni upravni odločitvi, ki sta bili sprejeti vsaka s svojim upravnim aktom, je sodišče zadevo razdružilo (in tožnikovemu nasprotnemu predlogu ni sledilo) tako, da se v tem upravnem sporu (pod št. I U 387/2015) obravnava tožba zoper sklep o tožnikovi vlogi za vračilo sredstev, naveden v izreku te sodne odločbe, v upravnem sporu pod št. I U 1234/2015 pa tožba zoper sklep, ki se nanaša na postopek davčne izvršbe, kot je bil spremenjen z drugostopenjsko odločbo.

9. O tožbi zoper sklep, ki je predmet tega upravnega spora, je bilo odločeno, kot izhaja iz izreka sklepa in sodbe iz naslednjih razlogov:

10. Glede na navedbe tožnika sodišče najprej pojasnjuje, da postopek v upravnem sporu ureja Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1); določbe ZPP se uporabljajo le za tista vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, in sicer primerno naravi upravnega spora. ZUS-1 izdaje zamudne sodbe ne predvideva. Po določbah tega zakona (tretji odstavek 38. člena) je toženka dolžna le, da sodišču predloži vse spise zadeve; če tega ne stori niti po ponovnem pozivu, sme sodišče odločiti o stvari tudi brez spisov. Ni pa toženka, glede na ureditev po ZUS-1, zavezana podati obrazloženega odgovora na tožbo, kar je logično, saj morajo biti razlogi za sprejeto odločitev, ki se presoja v upravnem sporu, razvidni že iz izdanih upravnih aktov in izkazani v upravnih spisih. Na določbe ZPP o odgovoru na tožbo in izdaji zamudne sodbe se torej v upravnem sporu ni mogoče sklicevati (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča, št. X Ips 348/2011 z dne 30. 8. 2012).

K I. točki izreka:

11. Sodišče lahko o tožbi v upravnem sporu in s tem o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta vsebinsko odloča le, če so izpolnjene z zakonom določene procesne predpostavke. Ena od predpostavk za dopustnost upravnega spora je tudi, da je stranka zoper izpodbijani upravni akt pravočasno vložila pritožbo v upravnem postopku (prvi odstavek 6. člena ZUS-1). Če je bila zoper upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, mogoča pritožba, pa ta ni bila vložena ali je bila vložena prepozno, mora sodišče tožbo zavreči (7. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

12. Kot povsem jasno izhaja iz pritožbe v upravnem spisu, je tožnik sklep, ki je predmet tega upravnega spora, s pritožbo izrecno izpodbijal samo v delu odločitve, ki se nanaša na vračilo zneska 31,24 EUR s pripadki. V preostalem delu, v katerem je prvostopenjski organ odločil o vlogi za vračilo sredstev iz naslova letnega poračuna dohodnine v višini 217,77 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2009 do dne vračila in 214,13 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2010 do vračila, torej pritožba zoper zadevni sklep ni bila vložena. Glede na določbe ZUS-1, navedene v predhodni točki obrazložitve, zato v tem delu upravni spor zoper izpodbijani sklep ni dopusten in je iz tega razloga sodišče tožbo v tem delu moralo zavreči na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 13. Odločitev o zavrženju pomeni, da se utemeljenost tožbe oziroma tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na ta del odločitve, po vsebini ne presoja, ker za to niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji.

K II. točki izreka:

14. V preostalem delu je sodišče tožbo zavrnilo (II. točka izreka). Povedati je treba, da je izpodbijana odločitev davčnega organa sicer napačno poimenovana (gre za odločbo in ne za sklep), kar pa ne pomeni takšne kršitve pravil postopka, ki bi zahtevala odpravo sicer z zakonom skladne odločitve. Podlage za to, da bi se tožniku v okviru davčnega postopka vrnila sredstva, ki mu jih je v zvezi z izvrševanjem sklepa o davčni izvršbi z dne 21. 5. 2014 zaračunala banka, namreč tudi po presoji sodišča ni. Davčna organa sta to vračilo obravnavala kot stroške postopka in argumentirano utemeljila, da je bil glede na okoliščine konkretne zadeve sklep o davčni izvršbi dne 21. 5. 2014 upravičeno izdan, saj je imel tožnik na navedeni dan dolg v višini, ki je presegala zakonski prag, pri katerem se lahko začne davčna izvršba, in zato zahteva za vračilo 31,24 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ni utemeljena. Sodišče lahko sledi v tem pogledu navedenim razlogom odločitve, kot jih je dopolnil drugostopenjski organ, in jih zato ne ponavlja, ampak se nanje sklicuje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Glede na tožnikove ugovore tako le še pojasnjuje:

15. Da je tožnik na dan 21. 5. 2014 imel dolg, ki je presegal 20,00 EUR in s tem prag za začetek davčne izvršbe, izkazujejo podatki izvršilnih naslovov in knjigovodskih evidenc v upravnih spisih, in te ključne ugotovitve tožnik s svojimi ugovori ne uspe omajati. Iz predloženih listin tudi izhaja, da sta bila opravljena pobota tožnikovih obveznosti iz naslova PIZ z njegovimi preplačili dohodnine za leti 2008 in 2009, o katerih je bil tožnik predhodno obveščen. Pravnomočen postane le izrek upravnega akta, ne pa njegova obrazložitev, zato se tožnik na razloge odločbe z dne 19. 6. 2012 o tem, da so bile s preplačili pobotane obresti in ne glavnica, ne more z uspehom sklicevati. Tudi sicer pa vprašanje, ali so bile pobotane obresti ali glavnica iz naslova PIZ, na odločitev, ki je predmet tega spora, niti ne more vplivati. Prispevki so v smislu določb (tretjega odstavka) 3. člena ZDavP-2 izenačeni z davkom in zato tožnik tudi v tem smislu (pravni) podlagi za pobot ne more oporekati.

16. V izreku izpodbijanega akta prvostopenjski organ ni odločil o vračilu 25,00 EUR (stroškov sklepa o izvršbi z dne 21. 5. 2014) s pripadki, kar pa ne pomeni kršitve pravil upravnega postopka, saj tožnik v svoji vlogi za vračilo sredstev takšnega zahtevka ni postavil, ampak je to izpostavil šele v pritožbi zoper sklep. Kaj uveljavljata davčni organ oziroma ZPIZ Slovenije v postopku osebnega stečaja nad tožnikom, ni stvar obravnavanega davčnega postopka (in s tem ne stvar tega upravnega spora), ampak je to stvar stečajnega postopka. Prav tako ni stvar obravnavanega postopka vprašanje, ali je davčni organ ZPIZ Slovenije sporočil pravilne podatke za odmero tožnikove pokojnine (o plačanih obveznostih iz naslova prispevkov za PIZ s pobotoma iz naslova preplačil dohodnine za leti 2008 in 2009). To je stvar postopka odmere pokojnine, v katerem ima stranka možnost uveljavljati vse s tem povezane ugovore.

17. Po navedenem je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep v delu, v katerem je ni zavrglo, kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 18. Da bi bil podan kateri od razlogov, zaradi katerih bi bil izpodbijani akt ničen (za obravnavano zadevo je v tem pogledu relevanten 279. člen ZUP), ni mogoče zaključiti.

19. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in izvajanja predlaganih dokazov, ker je odločitev, ki jo je sprejelo, deloma procesne narave (I. točka izreka); v preostalem delu (II. točka izreka) pa so bili dokazi za ugotovitev tistih dejstev, ki so glede na zavzeta pravna stališča sodišča pomembna za odločitev, izvedeni in pravilno presojeni že v upravnem postopku; druga dejstva in dokazi, ki jih ponuja tožnik, za odločitev po navedenem niso relevantna.

20. Da bi bila zakonska ureditev, na kateri temelji odločitev, v neskladju z Ustavo ali EKČP, tožnik s svojimi zelo splošnimi navedbami ni uspel utemeljiti, pa tudi sicer sodišče podlage za takšen zaključek ne najde.

21. Sklepno tako le še pojasnjuje, da je bil izpodbijani sklep izdan izključno tožniku, in to v upravnem postopku, v katerem ZPIZ Slovenije ni bil udeležen. Ker tudi sicer ni razlogov, ki bi kazali na to, da bi izpodbijani upravni akt neposredno vplival na pravni položaj ZPIZ Slovenije, ga sodišče v upravni spor ni pritegnilo.