Jedro

Zakon o obrambi, ki je veljal v času zatrjevanega škodnega dogodka, posebnih določil o odgovornosti države za škodo, ki jo utrpi vojaški obveznik na služenju vojaškega roka, nima, saj napotuje na splošne predpise (prvi odstavek 19. člena ZObr), to je ZOR, po ZOR pa bi bila tožena stranka odgovorna objektivno le, če bi do škode prišlo v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi umika tožbe za 1.000.000 SIT pravdni postopek delno ustavilo, s sodbo pa zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od tožene stranke plačilo 10.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila in povrnitev pravdnih stroškov. Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne 1.035.045 SIT pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno vložil revizijo tožnik iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o pritožbi oziroma ima nejasne razloge. Tožnik je šel v vojsko zdrav, odpuščen pa je bil kot nesposoben za vojaka, torej je vzrok za to pri toženi stranki. Tožnik je bil vojaški obveznik in v podrejenem položaju napram toženi stranki, priči pa sta v bistvu poistoveteni s toženo stranko, saj sta pri njej v delovnem razmerju in bi utrpeli negativne posledice, če bi neugodno pričali za toženo stranko. Tožena stranka je tožniku odgovorna za škodo tudi, če bi se izkazalo, da se je poškodoval kje drugje, saj je vzrok v težkem vojaškem življenju, ki je tožnika psihofizično izčrpalo, da je lahko kjerkoli padel. Tožnik ni bil vajen fizično težkega in strogega vojaškega življenja in ravno to je pri njem povzročilo poškodbo oziroma obolenje. Sodba sodišča druge stopnje ima nejasne razloge glede protipravnosti. Tožnik meni, da je samoumevno, da je vedno odgovorna tožena stranka, če se vojaški obveznik kakorkoli poškoduje. Nerazumno je, da sodišče ni pozvalo v pravdo tretjega - zavarovalnico, saj ima tožena stranka zavarovano civilno odgovornost. Zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Prezrlo je status tožnika kot vojaškega obveznika in njegove dolžnosti, pravic pa itak ni imel. Tožena stranka bi morala biti bolj skrbna in bi morala voditi natančno evidenco o tožnikovem individualnem usposabljanju in njegovih sposobnostih, da bi preprečila morebitne poškodbe ali težave pri usposabljanju. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo in jo je mogoče vložiti le iz zakonsko predvidenih razlogov. Ker je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), revizijsko sodišče posebej ne odgovarja na tiste navedbe revizije, ki predstavljajo izpodbijanje dokazne ocene nižjih sodišč, zlasti ocene izpovedbe prič.

Sodišče druge stopnje je tožniku jasno in razumljivo pojasnilo, da eno od predpostavk odškodninske terjatve predstavlja škodno ravnanje oziroma škodljivo dejstvo in da je dokazno breme glede obstoja te predpostavke na strani tožeče stranke. Zato je očitek, da sodba vsebuje pomanjkljivosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Revizija konkretno ne pove, na katere navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, sodišče druge stopnje ni odgovorilo, zato revizijsko sodišče tako neopredeljene trditve ni moglo presojati, saj na obstoj bistvenih kršitev pravdnega postopka pazi le v okviru trditev stranke in ne po uradni dolžnosti.

Iz revizijskih navedb izhaja, da tožnik svojo odškodninsko terjatev temelji na objektivni odgovornosti tožene stranke. Za poškodbo oziroma poslabšano zdravstveno stanje tožnika naj bi bila odgovorna zato, ker je do tega prišlo v času obveznega služenja vojaškega roka; razlog poškodbe oziroma obolenja naj ne bi bil pomemben. Takšno stališče pa je zmotno. Naše odškodninsko pravo temelji na pravilu o krivdni ali subjektivni odgovornosti. Zato je odgovornost ne glede na krivdo ali objektivna odgovornost izjema, ki jo je treba, kot vse izjeme, ozko, utesnjujoče razlagati. Ne glede na krivdo se odgovarja za škodo od tiste stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, in v drugih primerih, ki jih določa zakon (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ki ga je treba uporabiti v obravnavani zadevi glede na določilo 1060. člena Obligacijskega zakonika, OZ-UPB1, Uradni list RS, št. 97/2007). Zakon o obrambi (ZObr, Uradni list RS, št. 82/94, ki je veljal v času zatrjevanega škodnega dogodka) posebnih določil o odgovornosti države za škodo, ki jo utrpi vojaški obveznik na služenju vojaškega roka, nima, saj napotuje na splošne predpise (prvi odstavek 19. člena ZObr), to je ZOR, po ZOR pa bi bila tožena stranka odgovorna objektivno le, če bi do škode prišlo v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo. Tega tožnik opredeljeno ni trdil. Zgolj dejstvo, da je tožnik utrpel škodo na obveznem služenju vojaškega roka, pa objektivne odgovornosti ne utemeljuje. Pravilno je nadalje stališče izpodbijane sodbe, da tožnik tudi ni opredeljeno navedel nedopustnih ravnanj (storitev ali opustitev) tožene stranke, ki naj bi pripeljala do škodnega dogodka. Zakonska zahteva po ustrezni trditveni podlagi terja, da tožnik škodljivo dejstvo (če gre za škodo povzročeno v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo) oziroma nedopustno ravnanje oškodovalca konkretno o predeli, česar pa tožnik ni storil. Trditev, da je do poškodbe prišlo pri premagovanju protipehotnih ovir, ki je sicer ena od rednih oblik usposabljanja vojaških obveznikov, se tako izkaže za presplošno, kar mu je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje. Šele v reviziji tožnik trdi, da je škodni dogodek izzvalo težko vojaško življenje, ki naj bi tožnika psihofizično izčrpalo, in očita toženi stranki opustitev vodenja evidence o njegovem individualnem usposabljanju in sposobnostih, kar pomeni navedbo novega dejstva in nedopustno uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prim. 340. člen ZPP) kot revizijskega razloga (tretji odstavek 370. člena ZPP), ne glede na to pa ostaja nepojasnjeno, kako naj bi opustitev vodenja evidence vplivala na nastanek škode.

Tožnik v reviziji obširneje pojasnjuje svoj položaj v vojski, poudarja svojo podrejenost in trdi, da je kot vojaški obveznik moral obvezno na služenje vojaškega roka, kar pa vse za presojo spora ni odločilno. Stališče revizije, da naj bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker sodišče ni pozvalo v pravdo zavarovalnice, pri kateri ima tožena stranka zavarovano svojo odgovornost, pa niti ni povsem razumljivo. Tožnik ni predlagal, da sodišče o pravdi obvesti tretjega, sodišče pa samo tega ne more storiti, sicer pa na pravilno uporabo materialnega prava opustitev obvestitve tretjega o pravdi ne more vplivati.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, ki jih navaja, niti ne tisti, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in s tem tudi priglašene revizijske stroške.