Jedro

Sklep o spremembi tožbe ni sklep procesnega vodstva, zato je sodišče prve stopnje na takšen svoj sklep, ko je razglašen, vezano.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se razveljavita sklepa, sprejeta na naroku dne 16.12.1997 (prva točka izreka), da se dovoli razširitev tožbe za 3,003.055,00 SIT glavnice s pripadki (druga točka izreka) in da se ne dovoli razširitev na 14,224.785,30 SIT glavnice s pripadki (tretja točka izreka). Zoper sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila in med drugim navedla, da se je tožena stranka že spustila v obravnavanje po spremembi tožbe in da naj zato sodišče prve stopnje nadaljuje postopanje na podlagi "že sprejetih sklepov". Pritožba je utemeljena. Sodišče je na svoje sklepe vezano, razen če se le-ti nanašajo na vodstvo pravde (t.i. sklepi procesnega vodstva) ali če je s tem zakonom drugače določeno (2. odst. 329. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker na sklepe procesnega vodstva sodišče ni vezano, ti tudi ne postanejo pravnomočni, dokler ni pravda pravnomočno končana, in zato zoper take sklepe tudi ni posebne pritožbe (glej dr. Jože Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Ljubljana 1961, str. 444). Čeprav sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni navedlo razlogov za razveljavitev svojih sklepov o dovolitvi razširitve in spremembe tožbe, sprejetih na naroku dne 16.12.1997, je očitno, da sodišče prve stopnje navedena sklepa šteje za sklepa procesnega vodstva v smislu določil 3. odst. 329. čl. ZPP. Vendar je to stališče pravno zmotno. V 7. odst. 185. čl. ZPP je določeno, da zoper sklep, s katerim se ugodi spremembi tožbe, ni posebne pritožbe. S sklepanjem po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario) sodišče druge stopnje ugotavlja, da je po ZPP dopustna posebna pritožba zoper zavrnitev predloga za spremembo tožbe, kar dokazuje, da ZPP sklepa o spremembi tožbe ne šteje med sklepe procesnega vodstva, saj bi bila sicer določba 7. odst. 185. čl. ZPP o pritožbi odveč, ker zoper sklepe procesnega vodstva ni posebne pritožbe. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje z razglasitvijo sklepov na naroku dne 17.12.1997 postalo na ta svoja sklepa vezano, zato ju s mo tudi ne bi smelo razveljaviti, saj ni šlo za sklepa procesnega vodstva. Sodišče druge stopnje še pripominja, da ZPP vsebinsko ne razlikuje med "spremembo" in "razširitvijo" tožbenega zahtevka, temveč obe v pravni teoriji sicer nekoliko različni kategoriji obravnava kot spremembo tožbe (prim. 2. odst. 184. čl. ZPP), zato je bila izdaja posebnega sklepa o dovolitvi "razširitve tožbenega zahtevka" odveč. Pogoj za spremembo tožbe je bodisi privolitev tožene stranke bodisi odločitev sodišča (1. odst. 185. čl. ZPP). Ker je sodišče prve stopnje s sklepom, sprejetim na naroku dne 17.12.1997 dovolilo spremembo tožbe, ki jo je tožeča stranka predlagala v vlogi z dne 14.11.1997, so izpolnjene vse predpostavke, da se o tem (sedaj povečanem) tožbenem zahtevku vodi pravda. Glede na dovolitev spremembe s strani sodišča je v tem postopku tudi nepomembno, ali je tožena stranka (izrecno ali konkludentno) privolila v spremembo tožbe. V zvezi s pritožbenimi razlogi o uporabi 313. člena Zakona o obligacijskih razmerjih sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje odločitve o nedovolitvi spremembe tožbe (tretja točka izreka izpodbijanega sklepa) ni utemeljevalo v smislu 184.-186. čl. ZPP, temveč gre v izpodbijanem sklepu smiselno za meritorne razloge glede višine tožbenega zahtevka po spremenjeni tožbi. Takšni razlogi pa ne morejo biti podlaga za procesno odločitev o (ne)dovolitvi spremembe tožbe, zato so tudi tosmerne pritožbene navedbe v tej fazi postopka nerelevantne. Glede na vse povedano sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava sprejelo napačno odločitev o razveljavitvi sklepov z dne 17.12.1997 (prva točka izreka izpodbijanega sklepa), v posledici te napačne razveljavitve pa je o dovolitvi ponovno odločalo in sprejelo napačno odločitev o ponovni (delni) dovolitvi oz. nedovolitvi spremembe tožbe (druga in tretja točka izreka izpodbijanega sklepa). Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 365. čl. ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje, upoštevaje svoja sklepa z dne 17.12.1997, pristopi k obravnavanju zadeve po spremenjenem tožbenem zahtevku. Sodišče druge stopnje je na podlagi 3. odst. 165. čl. ZPP pridržalo odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke za končno odločbo.