Jedro

Po ODZ in po sodni praksi, ki se je oblikovala v zvezi z njegovimi pravnimi pravili o darilni pogodbi, je darilna pogodba realen kontrakt, kar pomeni, da za njeno veljavnost ne zadošča le soglasje pogodbenih strank, temveč mora biti darilo obdarjencu tudi izročeno v posest. Sodišče prve stopje pravilno ugotavlja, da iz izpovedi tožeče stranke in iz vsebine darilne pogodbe izhaja, da je prvotožeča stranka nastopila posest podarjenih nepremičnin. Glede na to in ker tožena stranka prvič šele v pritožbi zatrjuje, da do izročitve nepremičnin v posest ni prišlo, sodišče druge stopnje ni moglo slediti pritožbenim trditvam o neveljavnosti darilne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna overiti darilno in služnostno pogodbo z dne 22.6.2001, ki jo je sama podpisala 7.5.2001 in jo sklenila s tožečo stranko in ki je bila predložena Davčni upravi RS, DU.., Izpostavi.. dne 10.12.2001 pod št. 826/01, ker bo sicer tako listino nadomestila ta sodba. Obenem je toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku

214.619,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.2004 do plačila.

Proti sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na stroške tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je ugotovilo, da naj bi tožena stranka

19.6.2001 prejela osnutek pogodbe, ki se ni bistveno razlikoval od pogodbe z dne 22.6.2001. Dne 19.6.2001 je namreč prvotožeča stranka toženi stranki vročila darilno pogodbo, ki je bila popolnoma drugačna od podpisane pogodbe z dne 22.6.2001. V darilni pogodbi z dne 19.6.2001 gre za popolnoma druge stranke, saj je v le-tej M. Z. D. darovalka, tožena stranka obdarjenec, prvotožeča stranka pa upravičenec, v pogodbi z dne 22.6.2001 pa je tožena stranka darovalec, prvotožeča stranka obdarjenec, drugo in tretjetožeča stranka pa služnostni upravičenki.

Nadalje je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj darilna pogodba z dne 22.6.2001 ni bila veljavno sklenjena. Le-to je namreč tožena stranka podpisala pod pritiskom tožeče stranke in ob samem podpisu na pogodbo napisala, da se z njo ne strinja in da jo je treba popraviti. Več kot očitno jo je podpisala izključno zaradi tega, da ji je mati dovolila vknjižbo hipoteke na njeno premoženje.

Pogodba je sklenjena takrat, ko ponudnik prejme od naslovnika izjavo, da ponudbo sprejema. V konkretnem primeru pa tožena stranka kot naslovnik tožeči stranki kot ponudniku nikoli ni izjavila, da ponudbo sprejema, saj je pred podpisom pogodbe sopogodbenikom ustno izjavila, da se s ponudbo ne strinja in je le-to zapisala tudi na pogodbo. V konkretnem primeru torej do sklenitve pogodbe sploh ni prišlo. Tudi če bi bila pogodba sklenjena, pa ta zaradi neobličnosti ni iztožljiva. V času podpisa listine veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih ni posebej urejal darilne pogodbe, zato so se za obravnavanje te vrste pogodb uporabljala pravila ODZ. ODZ pa je v paragrafu 943 določal, da "iz zgolj ustno, brez dejanske izročitve sklenjene darilne pogodbe obdarjenec ne dobi tožbene pravice. Ta pravica se mora ustanoviti s posebno listino." V konkretnem primeru izročitve nepremičnin, ki so predmet sporne pogodbe, ni bilo, zaradi tega tožeča stranka ni pridobila tožbene pravice. Vprašanje je le, ali je neizročitev lahko sanirana z neoverjeno listino, ali bi morala biti listina o ustanovitvi tožbene pravice overjena. Po sodni praksi je iztožljiva šele notarsko overjena darilna pogodba. Neoverjena darilna pogodba, čeprav pisna, se šteje za obljubo darila, obljuba darila pa glede na to, da gre za neodplačen pravni posel, ni iztožljiva. Tudi pravna teorija stoji na stališču, da pri darovanju nepremičnin dejansko izročitev pomeni sestava pisne pogodbe z vsemi elementi tabularne listine, ki je sposobna za vpis v zemljiško knjigo. Sodišče je tudi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku s tem, ko je odločilo o neizvršljivem in zato nesklepčnem tožbenem zahtevku. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da sodba nadomešča pogodbo z dne 22.6.2001 in da ne nadomešča le overitvenega zapisnika na tej pogodbi. To pomeni, da sodba ni sestavni del pogodbe, ampak listina, ki to pogodbo nadomešča. To pomeni, da bi sodišče lahko izvršilo zemljiškoknjižni vpis le na podlagi sodbe brez pogodbe, kar pa ni mogoče, saj v izreku sodbe ni povzeta vsebina pogodbe z dne 22.6.2001 in torej ta ne vsebuje podatkov, potrebnih za vpis v zemljiško knjigo. Samo če bi tožeča stranka zahtevala, da sodba nadomešča overitveni zapisnik na pogodbi z dne 22.6.2001, bi bil tožbeni zahtevek sklepčen.

Pritožba ni utemeljena.

Darilna in služnostna pogodba, ki je predmet spora v konkretnem primeru, je bila podpisana s strani pravdnih strank še v času veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Ker ZOR darilne pogodbe ni uredil, je treba v obravnavani zadevi za presojo veljavnosti sporne darilne pogodbe uporabiti pravila Občega državljanskega zakonika - ODZ. Po ODZ in po sodni praksi, ki se je oblikovala na njegovi podlagi, je darilna pogodba realni kontrakt, kar pomeni, da za njeno veljavnost ne zadošča le soglasje pogodbenih strank, temveč mora biti darilo obdarjencu tudi izročeno v posest. Če do izročitve ne pride, gre za darilno obljubo. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe skladno z izpovedmi tožnikov in upoštevaje določbe podpisane pogodbe z dne 22.6.2001 ugotavlja, da je tožeča stranka nastopila posest podarjenih nepremičnin z dnem podpisa pogodbe. Tožena stranka tej trditvi tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala oziroma ni zatrjevala, da tožeča stranka ne poseduje parcel, ki so predmet sporne pogodbe. To prvič zatrjuje šele v pritožbi, ko pravi, da je nesporno, da izročitve nepremičnin, ki so predmet pogodbe z dne 22.6.2001, ni bilo. Ker ZPP v 1. odstavku 337. člena določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti že prej, v konkretnem primeru pa bi tožena stranka lahko neizročitev nepremičnin prvotožeči stranki zatrjevala že v postopku na prvi stopnji, sodišče druge stopnje predmetne pritožbene novote ni moglo upoštevati.

Darilna pogodba z dne 22.6.2001 je bila podpisana s strani pravdnih strank in z njo podarjene nepremičnine izročene v posest prvotožeči stranki. Že zato, ker je tožena stranka sama izpovedala, da sporne darilne in služnostne pogodbe ni izpodbijala s tožbo zaradi sile, pa tudi njenim trditvam o prisiljenosti v podpis pogodbe v konkretnem primeru ni bilo mogoče slediti. Z navadnim ugovorom v tej pravdi te svoje trditve ne more uspešno uveljavljati. Iz vsega dosedaj povedanega tako sledi, da je darilna pogodba z dne 22.6.2001 veljavna, zato je iztožljiv tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke na overitev podpisa tožene stranke na tej pogodbi.

Do drugačnega zaključka tudi ne more pripeljati dejstvo, da je tožena stranka na pogodbo pripisala, da je "za popravit".

Tožena stranka neutemeljeno graja tudi na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Glede na skladne izpovedi tožnikov je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bil osnutek darilne pogodbe z dne 19.6.2001, kar se tiče samega darila tožene stranke prvotožeči stranki, enak darilni pogodbi z dne 22.6.2001. Poleg tega je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje le pavšalno zatrjevala drugačnost vsebine osnutka pogodbe z dne

19.6.2001 v primerjavi s pogodbo z dne 22.6.2001 in osnutka pogodbe z dne 19.6.2001 tudi ni predložila, ne v postopku na prvi stopnji in ga ne prilaga niti pritožbi. Trditev tožene stranke, da je pogodbo z dne 22.6.2001 podpisala, misleč da podpisuje darilno pogodbo, s katero njena mati njej podarja Mini hotel Z, pa se zdijo tudi malo verjetne, saj iz izpovedi pravdnih strank izhaja, da do prepisa hotela na toženo stranko še vedno ni prišlo, prav to pa je tudi odločilni razlog, da tožena stranka noče overiti podpisa na pogodbi, ki je predmet obravnave v tem postopku.

Tožba tožeče stranke je sklepčna, saj iz dejstev, navedenih v njej, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožbeni zahtevek in posledično izrek izpodbijane sodbe, ki v celoti sledi temu zahtevku, sta jasna. Iz izreka sodbe jasno izhaja, da se z njim toženi stranki nalaga overitev njenega podpisa na darilni in služnostni pogodbi z dne 22.6.2001, sicer bo to overitev nadomestila sodba. Izrek ne določa, da bo v primeru neoveritve podpisa s strani tožene stranke sodba nadomestila celotno darilno pogodbo. Glede na to pritožbene navedbe tožene stranke o nesklepčnosti tožbe, o neizvršljivosti izpodbijane sodbe oziroma nejasnosti izreka sodbe niso utemeljene.

Ker torej s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in ker tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).