16. 3. 2023

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe družb Adris Grupa, d. d., in Croatia osiguranje, d. d., obe Republika Hrvaška, ki ju zastopa Odvetniška družba Rojs, Peljhan, Prelesnik in partnerji, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 16. marca 2023

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 1. in 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 93/15, 9/19 in 102/20) ter ustavnosti in zakonitosti 2., 4. in 7. člena Sklepa o imetnikih kvalificiranih deležev zavarovalnic in pokojninskih družb (Uradni list RS, št. 21/16) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 43/2019 z dne 18. 5. 2020 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. I U 1316/2018 z dne 26. 3. 2019 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Agencija za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju AZN) je zavrnila zahtevo pritožnic za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v družbi Pozavarovalnica Sava, d. d., Ljubljana. Upravno sodišče je njuno tožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano upravno odločbo. Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede treh vprašanj, ki so se nanašala na obseg presoje v postopku sodnega varstva, vključno s sodno presojo očitkov, ki so se nanašali na računovodske standarde, in na obveznost oprave glavne obravnave. Revizijo pritožnic je Vrhovno sodišče zavrnilo.

2.V ustavni pritožbi pritožnici, ki zatrjujeta kršitve 14., 22., 33. in 74. člena Ustave, navajata, da izpodbijane sodne odločbe in odločba AZN temeljijo na protiustavnih določbah Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar-1) in Sklepa o imetnikih kvalificiranih deležev zavarovalnic in pokojninskih družb (v nadaljevanju Sklep) in naj bi bile zato tudi same protiustavne. Pojasnjujeta, da je hrvaški regulator ob uporabi enakih, na ravni prava Evropske unije (v nadaljevanju EU) usklajenih (harmoniziranih) pravil Solventnost II[1] opredelil pritožnici kot primerni za kvalificirani imetnici. Sodišči naj bi ju prikrajšali za obrazloženo sodno odločbo in kršili 22. člen Ustave, ker se Upravno sodišče naj ne bi opredelilo do zatrjevanih protiustavnosti oziroma naj bi se opredelilo zgolj pavšalno, Vrhovno sodišče pa tega ni saniralo. Pritožnici vztrajata, da je Upravno sodišče opravilo zadržano oziroma omejeno sodno presojo, ki jo je Vrhovno sodišče le ponovilo in ne saniralo, zato naj bi bila pritožnicama kršena pravica iz 23. člena Ustave.

3.Pritožnici hkrati z ustavno pritožbo vlagata pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 36. člena ZZavar-1, ki mu očitata neskladje z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov (2. člen Ustave), ker pomena uporabljenih pojmov "ugled" in "finančna trdnost" ni mogoče ugotoviti. Izpodbijata tudi ustavnost in zakonitost 2., 4. in 7. člena Sklepa, ki naj bi bili v neskladju z drugim odstavkom 3. člena ter 33., 74., 120., 121. in 153. členom Ustave. AZN naj bi namreč samostojno urejala zakonsko materijo in predpisovala strožja merila za pridobitev dovoljenja za imetništvo kvalificiranega deleža, ki naj bi že sama po sebi pomenila prekomeren poseg v pravici iz 33. in 74. člena Ustave. Izpodbijane določbe sklepa pa naj bi bile tudi nezakonite in neskladne s prvim odstavkom 36. člena ZZavar-1.

B.

4.Ker pritožnici svojo ustavno pritožbo utemeljujeta z domnevno protiustavnostjo ZZavar-1 oziroma protiustavnostjo in nezakonitostjo Sklepa, je Ustavno sodišče najprej preizkusilo te očitke, vendar tudi te le v omejenem obsegu, iz razlogov, ki so pojasnjeni v nadaljevanju.

5.Med postopkom pred Ustavnim sodiščem je Sklep prenehal veljati. Razveljavil ga je Sklep o imetnikih kvalificiranih deležev zavarovalnic in pokojninskih družb (Uradni list RS, št. 67/22). O ustavnosti in zakonitosti podzakonskega predpisa, ki med postopkom pred Ustavnim sodiščem preneha veljati, odloča Ustavno sodišče izjemoma, če niso bile odpravljene posledice protiustavnosti in nezakonitosti (drugi odstavek 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Pravovarstveno potrebo v tej zadevi izkazuje pritožnica z ustavno pritožbo, ki jo je po predhodnem izčrpanju razpoložljivih pravnih sredstev vložila zoper sodbo Vrhovnega sodišča, utemeljeno na izpodbijanih določbah Sklepa. Ustavno sodišče je namreč v sklepu št. U-I-174/05 z dne 13. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 122/07, in OdlUS XVI, 87) sprejelo stališče, da se lahko tudi v primerih, ko se s pobudo zahteva presoja ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa, ki je bodisi prenehal veljati že pred vložitvijo pobude bodisi po vložitvi pobude, pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. Vendar pa je predpostavka za vložitev ustavne pritožbe in pobude v takšnih primerih tudi pogoj izčrpanosti pravnih sredstev po vsebini, kar pomeni, da mora pobudnik trditve o domnevni protiustavnosti ureditve, na podlagi katere temelji odločitev v njegovem primeru, uveljavljati že v postopku pred pristojnimi sodišči (tako že v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-330/05, U-I-331/05, U-I-337/05 z dne 18. 10. 2007, Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS, XVI, 79). Iz navedenih razlogov Ustavno sodišče zatrjevanega neskladja izpodbijanih določb Sklepa s 33. in 74. členom Ustave ni preizkušalo. Kot izhaja iz priložene tožbe in revizije, pobudnici tega neskladja nista zatrjevali. Na 33. in 74. člen Ustave sta se sklicevali le v okviru zatrjevanj o domnevnem neskladju Sklepa s 121. členom Ustave, nista pa omenjali prekomernega posega v ti dve ustavno zagotovljeni pravici, kot sedaj zatrjujeta v pobudi. S tem teh očitkov po vsebini nista izčrpali (materialno neizčrpanje) in jih Ustavno sodišče ne more upoštevati.

6.Izpodbijani prvi odstavek 36. člena ZZavar-1 ureja merila za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika, med katerimi sta pobudnicama sporni merili ugleda bodočega imetnika (1. točka prvega odstavka 36. člena ZZavar-1) in finančne trdnosti bodočega imetnika, zlasti v zvezi z vrstami poslov, ki jih opravlja ali načrtuje zavarovalnica (3. točka prvega odstavka 36. člena ZZavar-1). Zato je Ustavno sodišče omejilo svojo presojo na ti dve točki.

7.Pobudnici izpodbijanima meriloma očitata, da vsebujeta nedoločna pravna pojma "ugled" in "finančna trdnost", katerih vsebine ni mogoče ugotoviti z ustaljenimi metodami razlage.

8.Po presoji Ustavnega sodišča je očitno neutemeljen očitek, da je sam prvi odstavek 36. člena ZZavar-1 protiustavno nejasen in nedoločen, ker v 1. in 3. točki vsebuje nedoločna pravna pojma "ugled" in "finančna trdnost". Nedoločni pravni pojmi so resda pojmi s spreminjajočo se vsebino, vendar je njihovo bistvo (in hkrati temelj ustavnopravne sprejemljivosti njihove uporabe v zakonodaji) v tem, da jih zakonodajalec v opisu abstraktnega dejanskega stanu uporabi tedaj, kadar želi s takšnim pojmom zajeti različne dejanske dogodke in stanja, ki imajo skupno pomensko vsebino. Po ustaljeni ustavnosodni presoji uporaba nedoločnih pravnih pojmov sama po sebi ne pomeni kršitve 2. člena Ustave, vendar je pri tem pomembno, da stopnja nedoločnosti pravnega pojma ni previsoka.

9.Iz navedb pobudnic ne izhaja, da bi bila stopnja nedoločnosti pojmov "ugled" in "finančna trdnost" iz prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 previsoka. Iz navedb izhaja le, da je zanju v zvezi s pojmoma "ugled" in "finančna trdnost" bistveno vprašanje, kdaj ima bodoči imetnik ugled oziroma je finančno trden. To pomeni, da za pobudnici navedena pojma nista sporna kot pojmovna kategorija na abstraktni ravni, temveč le v smislu presoje, kdaj glede na okoliščine konkretnega primera posamezni bodoči imetnik zadosti tema pogojema. Če nedoločni pravni pojem ni sporen kot pojmovna kategorija na abstraktni ravni, je ustrezen temelj, na podlagi katerega lahko regulatorska upravna in upravnosodna praksa oblikuje podrobnejša in notranje skladna stališča o njegovi vsebini. Ni videti razlogov za sklep, da bi bilo oblikovanje takih stališč na podlagi obravnavanih pojmov v praksi nemogoče, pobudnici pa tega tudi ne zatrjujeta. Prav v zvezi s t. i. sektorskimi regulatorji je Ustavno sodišče že sprejelo stališče, da je naloga pristojnih organov (konkretno AZN in sodišč), da dajo z uporabo metod razlage nedoločenemu pravnemu pojmu takšno vsebino, ki bo skladna z Ustavo in zakonom. Pri tem ne smejo ravnati arbitrarno. Ni pa mogoče vnaprej predvidevati, da bodo pristojni organi nedoločene pravne pojme interpretirali na način, ki ne bo skladen z Ustavo, in da bodo pri tem ravnali arbitrarno. Na takšen način tudi ni mogoče utemeljiti kršitve 2. člena Ustave, kot to poskušata pobudnici, ko navajata, da je AZN prepuščeno, da sama presoja, kaj zanjo pomeni ugled oziroma finančna trdnost. Ali je morda v konkretnem postopku pred AZN prišlo do kršitve Ustave, pa je lahko predmet preizkusa v okviru vložene ustavne pritožbe, ob pogoju tudi formalnega in vsebinskega (materialnega) izčrpanja pravnih sredstev.

10.Glede Sklepa pobudnici naprej zatrjujeta, da v izpodbijanem delu omejuje način ugotavljanja primernosti bodočih imetnikov kvalificiranih deležev v zavarovalnicah in pozavarovalnicah ter s tem zožuje domet meril, ki so vsebinsko opredeljena v prvem odstavku 36. člena ZZavar-1, s čimer naj bi šlo za spreminjanje zakonske materije in njegovo neskladje s prvim odstavkom 36. člena ZZavar-1, pa tudi s 120., 121. in 153. členom Ustave. Tudi ta očitek pobudnic je očitno neutemeljen. Iz Sklepa izhaja, da sta tako v 2. in 4. kot tudi v 7. členu uporabljeni besedi "zlasti" in "predvsem". Njuna uporaba v Sklepu kaže na to, da je AZN predvidela le eksemplifikativne (in ne taksativne) primere izpolnjevanja pogojev za bodoče imetnike kvalificiranih deležev. To pomeni, da niso pomembni le v Sklepu našteti primeri ugleda, finančne trdnosti ter pomembna dejstva in okoliščine za uporabo načela sorazmernosti, temveč tudi drugi ravnanja oziroma značilnosti bodočega imetnika, ki jih je mogoče opredeliti kot ugled oziroma finančno trdnost iz 1. in 3. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 ter kot upoštevna dejstva pri presoji sorazmernosti po 7. členu Sklepa. Domet prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 tako ni bil v ničemer zožen.

11.Tudi glede 2. člena Sklepa pobudnici zatrjujeta, da je AZN samostojno urejala zakonsko materijo, ker je v prvem odstavku tega člena določila, da morajo imeti bodoči kvalificirani imetniki dobro ime. To naj bi bilo v nasprotju s prvim odstavkom 36. člena ZZavar-1, ki uporablja pojem ugled. Vsebina domnev po posameznih alinejah, zlasti prvi in drugi alineji drugega odstavka 2. člena Sklepa, pa naj ne bi ustrezala pogojem, ki jih drugi zakoni (in ne podzakonski akti) določajo za omejitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Glede druge alineje drugega odstavka 2. člena Sklepa pobudnici očitata še, da naj bi šlo za splošno in tako široko opredelitev, ki naj bi AZN omogočila, da se pri svoji presoji opre na kršitev kateregakoli predpisa in na še tako neznatnem prekršku utemelji zavrnitev izdaje dovoljenja.

12.Tudi ti očitki pobudnic so očitno neutemeljeni. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-530/14 z dne 2. 3. 2017 (Uradni list RS, št. 17/17, in OdlUS XXII, 18) sprejelo stališče, da imata v slovenskem pravnem prostoru pojma čast in dobro ime (oziroma ugled) ustaljen pomen, ki se prekriva s splošnim jezikovnim pomenom teh besed, kot tudi, da sodna praksa sodišč in tudi teorija opredeljujeta dobro ime oziroma ugled (ali tudi objektivno čast) kot vrednost, ki jo ima posameznik navzven, v očeh družbe, torej kot njegovo družbeno dojeto veljavo. Iz navedene odločbe tako izhaja, da gre pri ugledu in dobrem imenu v pravnem smislu za sopomenki, kar potrjuje tudi sodna praksa na področju odločitev sektorskih regulatorjev. Glede očitka, da vsebina domnev pomeni pogoje, ki jih drugi zakoni določajo kot omejitve človekovih pravic, pa je treba upoštevati, da v obravnavanem primeru ne gre za podzakonsko predpisovanje pogojev, ki jih morajo izpolnjevati posamezniki, da lahko opravljajo neko funkcijo oziroma dejavnost, temveč za eksemplifikativno polnjenje nedoločenega pravnega pojma ugleda bodočega kvalificiranega imetnika kot pogoja za pridobitev dovoljenja za imetništvo kvalificiranega deleža, ki ima svojo zakonsko podlago v prvem odstavku 36. člena ZZavar-1. Poleg tega pobudnicama v konkretnem primeru ni bil očitan obstoj domneve iz prve alineje drugega odstavka 2. člena Sklepa, temveč prekršek zaradi kršitev predpisov s področja zavarovalništva po drugi alineji drugega odstavka 2. člena Sklepa, zato za izpodbijanje prve alineje drugega odstavka 2. člena Sklepa ne moreta izkazati pravnega interesa, ker v njunem primeru ta določba ni bila uporabljena. Tudi glede druge alineje drugega odstavka 2. člena Sklepa velja, da je bil v konkretnem primeru pobudnicama očitan prekršek zaradi kršitve predpisov s področja, ki ureja zavarovalništvo, zato le v tem delu izkazujeta pravni interes za presojo ustavnosti in zakonitosti. Kot je pojasnilo Ustavno sodišče že v 9. točki obrazložitve, z vnaprejšnjim predvidevanjem arbitrarnosti AZN pri izvajanju izpodbijane določbe ni mogoče utemeljiti neskladnosti te določbe z 2. členom Ustave. Ali je šlo pri presoji konkretnega prekrška za pravno relevanten prekršek, ki utemeljuje odločitev, da oseba nima ugleda, pa ni vprašanje podzakonskega urejanja, temveč konkretne presoje nadzornega organa, ki je predmet sodnega preizkusa, vanj pa sodi tudi presoja, ali ni AZN pri tem ravnala arbitrarno.

13.Pobudnici očitata prvi in drugi alineji drugega odstavka 2. člena Sklepa še neskladje s splošnim načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Tudi tukaj je Ustavno sodišče omejilo preizkus le na drugo alinejo drugega odstavka 2. člena Sklepa. Zatrjevanega neskladja ni mogoče utemeljiti le z golim sklicevanjem na neenak položaj z drugimi pravnimi subjekti, ki na trgu uresničujejo svobodno gospodarsko pobudo, ne da bi pobudnici pojasnili, za katere druge pravne subjekte gre in v čem naj bi bili neenako obravnavani. Predpisan pogoj ugleda namreč velja enako za vse subjekte, ki želijo pridobiti kvalificiran delež v zavarovalnici. Pri primerjavi s položajem sodnika, ki jo navajata pobudnici, pa ne gre za bistveno enak položaj, ki se po ustaljeni ustavnosodni presoji zahteva za enako obravnavo.

14.Pobudnici očitata še, da naj bi AZN z urejanjem načela sorazmernosti v 7. členu Sklepa pri presoji primernosti bodočega kvalificiranega imetnika ravnala brez pravne podlage in v nasprotju s prvim odstavkom 36. člena ZZavar-1.

15.Splošno načelo sorazmernosti, imanentno pravni državi, zavezuje vse državne organe. Zato mora ureditev, ki predpostavlja konkretizacijo tega načela s posamičnim aktom AZN, omogočati utemeljitev ustavne dopustnosti posega v vsakem posameznem primeru, izhajajoč pri tem iz zahtev tega načela. Le tako se lahko zagotovi, da bo izrečeni ukrep, s katerim se posega v pravico posameznika, v resnici služil legitimnemu cilju in hkrati izražal primerno ravnovesje med tem ciljem in pomenom zagotovitve spoštovanja pravice. V tem pomenu je konkretizacija splošnega načela sorazmernosti v posamični odločitvi AZN dodatni element omejitve posega.

16.V obravnavanem primeru je treba upoštevati tudi, da ZZavar-1 in s tem tudi Sklep, sprejet na njegovi podlagi, pomenita prenos Direktive Solventnost II v pravni red Republike Slovenije. Ta direktiva na več mestih posebej poudarja pomen in uporabo načela sorazmernosti. Tako v tretjem odstavku 29. člena izrecno določa, da mora država članica zagotoviti, "da se zahteve, ki jih določa ta direktiva, uporabljajo na način, ki je sorazmeren glede na naravo, obseg in zahtevnost tveganj, ki so del poslov zavarovalnice ali pozavarovalnice." Četrti odstavek istega člena zahteva, da se pri izvedbenih ukrepih upošteva načelo sorazmernosti, ki zagotavlja sorazmerno izvajanje te direktive, zlasti glede majhnih zavarovalnic. Za obravnavano zadevo pa je posebej pomemben šesti odstavek 34. člena Direktive Solventnost II, ki zahteva, da se nadzorna pooblastila izvajajo sorazmerno. Tudi 19. do 21. uvodna izjava Direktive Solventnost II napotujejo na uporabo načela sorazmernosti. To mora veljati tudi v primeru nadzornih pooblastil (19. uvodna izjava Direktive Solventnost II).

17.Pri izvajanju nadzornih pooblastil po ZZavar-1 gre za odločanje po prostem preudarku o strokovnih vprašanjih, pri katerih ni mogoče vnaprej predvideti vseh upoštevnih dejanskih okoliščin, ki so pomembne za odločitev v konkretnem primeru. Zakonodajalec je v zakonu določil obseg, namen in meje pooblastila za odločanje po prostem preudarku in v 48. členu ZZavar-1 izrecno določil pravno podlago za sprejetje podzakonskega predpisa o podrobnejših merilih za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika iz 36. člena tega zakona. Ob upoštevanju načela skladne razlage s pravom EU, ki izrecno določa, da se nadzorna pooblastila izvajajo sorazmerno (šesti odstavek 34. člena Direktive Solventnost II), je treba šteti, da 7. člen Sklepa, ki primeroma pojasnjuje, kako bo AZN v okviru svojih nadzornih pristojnosti upoštevala načelo sorazmernosti, temelji na zakonu. Tako se tudi ta očitek pobudnic izkaže kot očitno neutemeljen.

18.Ustavnemu sodišču preizkusa pobude glede preostalih izpodbijanih določb Sklepa, za katere pobudnici izkazujeta pravni interes, ni treba opraviti. Izpodbijane odločitve, ki so predmet ustavne pritožbe in ki hkrati utemeljujejo pravni interes pobudnic, temeljijo na več med seboj samostojnih in neodvisnih razlogih oziroma stališčih, ki vsako zase utemeljuje zavrnitev izdaje dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora pritožnik v primeru, ko izpodbijana sodna odločba temelji na dveh (ali več) nosilnih stališčih, za uspeh z ustavno pritožbo izkazati protiustavnost obeh (oziroma vseh) stališč. Povedano drugače, če Ustavno sodišče presodi, da eno izmed nosilnih stališč ni protiustavno, pritožnik z ustavno pritožbo ne more uspeti. Za obravnavano zadevo to pomeni, da bi pobudnici, ki zatrjujeta protiustavnosti več določb Sklepa, na katerih temeljijo izpodbijane sodne odločitve, morali izkazati protiustavnosti vseh določb Sklepa, ki pomenijo samostojni razlog za zavrnitev dovoljenja, da bi uspeli z ustavno pritožbo. Odločitev Ustavnega sodišča, da je očitek o neskladju 2. in 7. člena Sklepa ter 1. in 3. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 z Ustavo očitno neutemeljen, kar samo po sebi že utemeljuje zavrnitev dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, ima dve posledici. Prvič, to pomeni, da z ustavno pritožbo zaradi domnevne protiustavnosti teh določb ne moreta uspeti. Drugič, to pomeni, da Ustavnemu sodišču preostalih domnevnih protiustavnosti ni treba preizkusi, saj pobudnici kljub ugotovljeni protiustavnosti katere koli izmed preostalih izpodbijanih določb Sklepa z ustavno pritožbo ne moreta uspeti.

19.Ustavno sodišče je glede na navedeno pobudo kot očitno neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka).

20.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (2. točka izreka).

21.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki, dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Direktiva 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II), UL L 335, 17. 12. 2009 – v nadaljevanju Direktiva Solventnost II.

[2]M. Pavčnik, Teorija prava: prispevek k razumevanju prava, 6. pregledana in dopolnjena izdaja, IUS Software in GV Založba, Ljubljana 2020, str. 108.

[3]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-136/07 z dne 10. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 74/09, in OdlUS XVIII, 37), 14. točka obrazložitve.

[4]Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-155/11 z dne 18. 12. 2013 (Uradni list RS, št. 114/13, in OdlUS XX, 12), 30. točka obrazložitve.

[5]Prim. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-304/04 z dne 17. 2. 2005, 8. točka obrazložitve, in odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-92/07 z dne 15. 4. 2010 (Uradni list RS, št. 46/10, in OdlUS XIX, 4), 152. točka obrazložitve.

[6]Tako že v sklepu Ustavnega sodišča št. Up-1084/17, U-I-189/17 z dne 14. 1. 2021.

[7]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-220/03 z dne 13. 10. 2004 (Uradni list RS, št. 123/04 in 11/06 – popr., ter OdlUS XIII, 61), 29. točka obrazložitve.

[8]Eksemplifikativno pomeni ponazoritveno, podano v pojasnilo, le kot zgled (M. Tavzes, Veliki slovar tujk, Cankarjeva založba, Ljubljana 2002, str. 260), ne pa taksativno, kar zajema naštevanje vseh primerov (prav tam, str. 1133), kakor razumemo pomen teh dveh besed tudi v pravu. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št.U-I-491/18 z dne 6. 5. 2021 (Uradni list RS, št. 86/21, in OdlUS XXVI, 14), 59. točka obrazložitve, da eksemplifikativno naravo primerov uzakonja beseda "zlasti".

[9]Slovar slovenskega knjižnega jezika (A. Bajec in drugi (ur.), DZS, Ljubljana 1998, str. 96, 295 in 1446) pomen teh besed opredeljuje takole: (i) čast: občutek velike etične, moralne vrednosti; dostojanstvo, ponos; (ii) dobro ime: med ljudmi znano, ustaljeno pozitivno mnenje o kom; in (iii) ugled: zelo dobro mnenje, ki ga ima več ljudi o kom zaradi njegovih lastnosti, dejanj.

[10]Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča št. G 17/2011 z dne 10. 7. 2012.

[11]Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-446/20, U-I-448/20, U-I-455/20, U-I-467/20 z dne 15. 4. 2021 (Uradni list RS, št. 72/21, in OdlUS XXVI, 13), 38. točka obrazložitve, v kateri je Ustavno sodišče poudarilo, da mora pobudnik glede drugega odstavka 14. člena Ustave zadostiti trditveno breme, ki presega zgolj splošno sklicevanje na neko dejavnost, in mora ponuditi trditve, s katerim konkretnim pravnim položajem naj bi bil njegov pravni položaj v bistvenem podoben oziroma enak.

[12]Primerjaj L. Šturm v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 55, in odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-12/12 z dne 11. 12. 2014 (Uradni list RS, št. 92/14, in OdlUS XX, 30), 19. točka obrazložitve.

[13]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-12/12.

[14]Pravna teorija to določbo razlaga kot zahtevo, da morajo biti regulativne sankcije sorazmerne s profilom tveganja, tj. da se načelo sorazmernosti uporablja za posledice, ki veljajo, če so izpolnjene zahteve iz predpisa. Glej podrobneje G. Dröse in L. Littmann, Der Verhältnisgrundsatz im Anwendungsbereich des Solvency II Regimes unter besonderer Berücksichtigung firmeneigener (Rück-)Versicherungsunternehmen, Zeitschrift für die gesamte Versicherungswissenschaft, let. 101 (2012), str. 346; M. Wandt in D. Sehrbrock, Die Umsetzung des Verhältnismäßigkeitsgrundsatzes der Solvency-II-Richtlinie im VAG-Regierungsentwurf - Eine kritische Würdigung der §§ 290, 91 VAG-RegE mit alternativen Regelungsvorschlägen, v: M. Wandt in M. Dreher (ur.), Solvency II in der Rechtsanwendung 2012, VVW GmbH, Karlsruhe 2012, str. 27.

[15]Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-688/05 z dne 7. 6. 2007 (Uradni list RS, št. 55/07, in OdlUS XVI, 89) in št. Up-2595/08 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 86/10).