Jedro

Sodišče prve stopnje je odločilo pravilno, da se tožba ne da obravnavati zaradi njene nerazumljivosti, saj ni bilo jasno, v čem naj bi tožena stranka kršila tožnikove z ustavo varovane človekove pravice in ker ga je predhodno tudi pozvala k dopolnitvi tožbe ter opozorila na posledice neupoštevanja poziva sodišča, je tožbo tudi zakonito zavrglo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 7/99-11 z dne 3.10.2000. II. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 7/99-20 z dne 9.1.2001.

Obrazložitev

S sklepom št. U 7/99-11 z dne 3.10.2000 je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 29. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrglo tožnikovo tožbo proti toženi stranki, njeni direktorici M.V. in pomočnici direktorice V.S. kot kršiteljicami tožnikovih ustavnih pravic. Tožena stranka ga je napotila h kmetu na P. v oskrbo, on pa naj bi v zameno opravljal priložnostna dela na kmetiji. Ker je bila tožba nepopolna in nerazumljiva je sodišče tožnika v skladu s 1. odstavkom 29. člena ZUS pozvalo, da odpravi pomanjkljivosti. Zlasti bi moral navesti, katere ustavne pravice so mu bile kršene, navesti pa bi moral tudi dejstva in dokaze, na katere opira svoj zahtevek. V vlogah z dne 17.1.2000, 19.5.2000 in 3.9.2000 je navajal le člene Ustave RS, ne da bi navedel, s katerimi dejanji naj bi bile njegove človekove pravice kršene in katere osebe oziroma organ je v določenih okoliščinah kršitev povzročil. S sklepom št. U 7/99-20 z dne 9.1.2001 pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks, saj je tožnik svoj predlog podal 14.11.2000, in sicer po izdaji sklepa o zavrženju tožbe, torej po nastanku taksne obveznosti.

V svoji pritožbi zoper sklep o zavrženju tožbe tožnik navaja, da je vložil tožbo zaradi nezakonitega reševanja socialne problematike, ker ga je tožena stranka poslala h kmetu na P., čeprav je že tedaj posedoval zdravstveno dokumentacijo o svoji dela nezmožnosti. Tožbo je vložil tudi zaradi manipulacije tožene stranke z ministrstvom, pristojnim za delo in socialne zadeve. Pri tem navaja imena funkcionarjev in delavcev ministrstva, ki naj bi vplivali na invalidsko komisijo. Meni, da sodišče ni ravnalo v skladu s slovensko ustavo, saj je po pozivu sodišča navedel člene kršitev, med njimi tudi kršitve pravic iz 35. člena Ustave RS, saj je bil v letih od 1981 do 1991 dve leti v psihiatrični bolnišnici zaradi zdravljenja alkoholizma. Zdravstveno in socialno dokumentacijo prikrivajo.

Zahteva vpis delovne dobe in 25.000.000,00 tolarjev odškodnine.

V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi oprostitve plačila sodne takse pa navaja, da je sodišče seznanil s svojo socialno ogroženostjo in dostavil podatke o premoženjskem stanju in dohodnini za leto 1999. Dela le za hrano in stanovanje in je pripravljen dolg odslužiti v penoloških ustanovah.

Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

K I. točki: Sodišče prve stopnje je z dopisom z dne 12.1.2000, skladno z določbo 1. odstavka 29. člena ZUS, pravilno pozvalo tožnika k dopolnitvi tožbe. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožba ni vsebovala navedb, katere z ustavo varovane pravice so bile kršene tožniku z delovanjem tožene stranke in njenih delavk, niti niso bila navedena dejstva in dokazi, na podlagi katerih bi tožnik lahko utemeljeval svoj zahtevek. Tožnik je bil, skladno z določbo 2. odstavka 29. člena ZUS, opozorjen tudi na posledice neupoštevanja poziva sodišča. Dopolnitve tožbe, ki jih je poslal tožnik, tudi po presoji pritožbenega sodišča, niso odpravile nerazumljivosti tožbe, saj ni bilo jasno, v čem naj bi tožena stranka in njene delavke pri svojem delu kršile človekove pravice in katere pravice naj bi mu pri tem bile kršene. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se taka tožba ne da obravnavati in jo je tudi zavrglo v skladu z zakonom (2. odstavek 29. člena ZUS).

K II. točki: Kot izhaja iz predloženih spisov in izpodbijanega sklepa, tožnik v tem primeru oprostitve plačila sodnih taks ni predlagal do nastanka taksne obveznosti, ki je za tožbo, skladno z določbo 1.točke 2. odstavka 4. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) nastala takrat, ko je tožnik vložil tožbo, za sklep o zavrženju tožbe pa, glede na določbo 2. točke 2. odstavka 4. člena ZST takrat, ko mu je bil prepis sklepa vročen. Ker glede na določbo 1. odstavka 14. člena ZST sklep o oprostitvi plačila taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vloge in dejanja, za katera je po 4. in 5. členu ZST nastala obveznost tega dne ali pozneje, tožnik s predlogom za oprostitev plačila sodnih taks ni mogel uspeti, saj ga je vložil po prejemu sklepa o zavrženju tožbe, torej po nastanku taksne obveznosti. Zato je bila odločitev sodišča pravilna in temelji na zakonu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi določbe 73. člena, v zvezi z določbo 68. člena ZUS, pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.