Jedro

Zakon priznava pravico do povračila škode, nastale zaradi izbrisa tistim izbrisanim iz registra stalnega prebivalstva, ki so po izbrisu pridobili dovoljenje za stalno prebivanje ali bili sprejeti v državljanstvo Republike Slovenije, vsi tisti, ki pa jim je bil ta status zavrnjen, zavržen ali postopek ustavljen, pa so imeli možnost izrabiti redna pravna sredstva oziroma odločitev upravnega organa izpodbijati v upravnem sporu in v primeru uspešne tožbe doseči tudi priznanje lastnosti upravičenca na podlagi določbe 2. člena ZPŠOIRSP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Maribor je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (1. točka izreka) in ugotovila, da v tem postopku niso nastali posebni stroški. Prosilčevo vlogo, ki jo je prejela 24. 3. 2015, je obravnavala na podlagi določb Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisanega iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP), ki v 2. členu določa kdo je upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

2. Na podlagi vpogleda v uradne evidence je prvostopenjski organ ugotovil, da je vložniku stalno prebivališče v Sloveniji, zaradi izbrisa, prenehalo 26. 2. 1992. Ugotovljeno je bilo, da po izbrisu iz registra prebivalstva prosilec ni pridobil dovoljenja za stalno prebivanje po Zakonu o tujcih, ne Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ali Zakonu o začasnem zatočišču. Prav tako vložnik po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva ni bil sprejet v državljanstvo Republike Slovenije. Dne 29. 11. 2013 je vložil prošnjo za pridobitev državljanstva RS, ki je bila zavrnjena z odločbo Upravne enote Maribor z dne 14. 4. 2014, dne 26. 6. 2013 pa je vložil vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, ki je bila zavrnjena z odločbo UE Maribor 2. 12. 2013, ki je postala dokončna 13. 2. 2014. Tako je prosilec vložil vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPŠOIRSP in zaradi tega po četrtem odstavku 2. člena tega zakona ni upravičen do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo zoper navedeno izpodbijano odločbo zavrnil. 4. Tožnik v tožbi odločitvi oporeka in navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita. Tožnik je imel do izbrisa prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Pojasnjuje, da je po izbrisu vložil vlogo za izdajo dovoljenje za stalno prebivanje in da se upravna enota ni ukvarjala s vprašanjem, zakaj vloga ni bila vložena pred letom 2013. Tožnik je izčrpno pojasnil, zakaj je prišlo do vložitve vloge tako pozno, ter opisal svoje življenje v Sloveniji do izbrisa, življenje po izbrisu ter škodo, ki mu je nastala zaradi izbrisa. Dejansko stanje je bilo v izpodbijani odločbi ugotovljeno nepopolno, posledično pa je bil nepravilno uporabljen materialni predpis. Upravna organa se sklicujeta na neustavne predpise. Enako meni tudi Društvo izbrisanih Slovenije. Določilo na katerega je oprta zavrnitev zahtevka je v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave RS in načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

5. Tožnik pojasnjuje, da so mu po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva vložitev vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije preprečevale vojne razmere na Kosovem in dejstvo, da ni imel veljavnih dokumentov, da bi lahko v Sloveniji urejal svoj status, zato je bila njegova odsotnost iz Slovenije upravičena. Pojasnjuje tudi, da je pri vprašanju odškodnin izbrisanim edino pravno relevantno vprašanje ali je bil nekdo izbrisan iz registra stalnega prebivalstva ali ne. Pojasnjuje namen odločitve oziroma sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji in dodaja, da je v tej zadevi sodelovala tudi podpisnica drugostopenjske odločbe v tej zadevi, kar vzbuja dvom v njeno nepristranskost in s tem kršitev določbe 37. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Navaja, da je treba pri odmeri odškodnine upoštevati obdobje 263 zaključenih mesecev, zato sodišču predlaga, da po izvedbi dokazov odločil, da tožniku pripada 13.150,00 EUR. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka oziroma podredno, da se po izvedbi predlaganih dokazov izpodbijana odločba odpravi ter vrne v postopek ponovnega odločanja.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev drugostopenjske odločbe in sodišču predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

K I. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopenjski organ, in z razlogi, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ, ter se nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

9. Do denarne odškodnine za škodo, ki je nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, je upravičena oseba (upravičenec), ki izpolnjuje pogoje določene v določbi 2. člena ZPŠOIRSP. Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da med strankama upravnega spora ni sporno, da je tožniku v Republiki Sloveniji stalno prebivališče prenehalo 26. 2. 1992, ko je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in da je 29. 11. 2013 vložil prošnjo za pridobitev državljanstva RS, ki je bila zavrnjena z odločbo Upravne enote Maribor z dne 14. 4. 2014, ter dne 26. 6. 2013 vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD), ki je bila zavrnjena z odločbo UE Maribor 2. 12. 2013, ki je postala dokončna 13. 2. 2014. Gre za ugotovitve, ki po presoji sodišča utemeljujejo ugotovitev obeh upravnih organov, da tožnik ni pridobil lastnosti upravičenca do denarne odškodnine v smislu prvega in drugega odstavka ZPŠOIRSP.

10. Ob upoštevanju podatka, da je tožnik vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji prvič vložil 26. 6. 2013, vloga pa je zavrnjena z odločbo Upravne enote Maribor, št. 214-2531/2013-13 (9300) dne 2. 12. 2013, je po presoji sodišča pravilna tudi ugotovitev, da so bili v zadevi izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove vloge na podlagi določbe četrtega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP. Ta odstavek določa, da se pravica do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ne prizna osebi, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in ji je bila vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, vložena po zakonu, ki ureja status državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 50/10).

11. Sodišče kot neutemeljenega zavrača tožbeni ugovor, ki se nanaša na protiustavnost pogoja iz prve alineje drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, ki določa, da je upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva pridobila dovoljenje za stalno prebivanje po Zakonu o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98 - odločba US in 14/99 - odločba US), Zakonu o tujcih (Uradni list RS, št. 64/09 - uradno prečiščeno besedilo), Zakonu o tujcih (Uradni list RS, št. 50/11 in 57/11 - popr.), Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 76/10 - uradno prečiščeno besedilo) ali Zakonu o začasnem zatočišču (Uradni list RS, št. 20/97, 94/2000 - odločba US, 67/02, 2/04 - ZPNNVSM, 65/05 - ZZRO).

12. Iz gradiva predloga ZPŠOIRSP objavljenega v Poročevalcu Državnega zbora Republike Slovenije dne 29. 7. 2013 izhaja, da je zakonodajalec opredelil upravičence do povračila škode, nastale zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ob upoštevanju odločitve velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji in tako ob opredelitvi upravičencev upošteval tudi interes, ki ga je izbrisani po izbrisu izkazal za ureditev prebivanja oziroma ureditev svojega statusa v Republiki Sloveniji, na podlagi zakonodaje veljavne v tem obdobju. Predlagatelj je upošteval možnosti izbrisanih tudi na podlagi določb ZUSDDD-B, ki je začel veljati 24. 7. 2010 in oceno Ustavnega sodišča RS v odločbi U-II-1/10-19 z dne 10. 6. 2010, dano o tem zakonu. V tej zadevi je Ustavno sodišče med drugim presodilo, da ZUSDDD-B ustavno skladno odpravlja v odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003 ugotovljene protiustavnosti. Tako je navedeni predpis omogočil pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tudi tistim izbrisanim iz registra stalnega prebivalstva, ki zaradi upravičene odsotnosti ne prebivajo v Republiki Sloveniji. Ob upoštevanju obširne razlage predlagatelja zakona, ki utemeljeval skladnost predlagane določbe 2. člena z Ustavo RS in tudi odločitvijo velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji in s katero se sodišče v celoti strinja, sodišče ne pritrjuje tožnikovemu ugovoru, da je navedena določba v nasprotju z Ustavo RS. Zakon tako priznava pravico do povračila škode, nastale zaradi izbrisa tistim izbrisanim iz registra stalnega prebivalstva, ki so po izbrisu pridobili dovoljenje za stalno prebivanje ali bili sprejeti v državljanstvo Republike Slovenije, vsi tisti, ki pa jim je bil ta status zavrnjen, zavržen ali postopek ustavljen, pa so imeli možnost izrabiti redna pravna sredstva oziroma odločitev upravnega organa izpodbijati v upravnem sporu in v primeru uspešne tožbe doseči tudi priznanje lastnosti upravičenca na podlagi določbe 2. člena ZPŠOIRSP. Da bi tožnik izrabil tako možnost iz listin priloženega upravnega spisa ne izhaja, zato sta upravna organa uporabo določbe četrtega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP pravilno oprla tudi na podatek o dokončnosti odločbe Upravne enote Maribor, št. 214-2531/2013-13 (9300) z dne 2. 12. 2013 in odločbe istega organa, št. 213-150/2013-7 (9330) z dne 14. 4. 2014. 13. Sodišče pa kot neutemeljenega zavrača tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na kršitev 37. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je podpisnik drugostopenjske odločbe A.A., ki je na strani Republike Slovenije sodelovala v zadevi Kurić in ostali. Odklonitveni razlog na podlagi določbe 37. člena ZUP je namreč lahko podan v primeru, če je okoliščina, ki zbuja dvom o nepristranosti uradne osebe povezana s konkretno upravno zadevo oziroma konkretnim postopkom. Povezava s konkretno upravno zadevo s sodelovanjem podpisnice drugostopenjske odločbe pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v zadevi Kurić ne predstavlja obstoja odklonitvenega razloga iz 37. člena ZUP.

14. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K II. točki izreka:

15. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.