Jedro

Pritrditi je stališču nižjih sodišč, da opozorilni strel v zrak ne pomeni uporabe strelnega orožja kot prisilnega sredstva. Zato za streljanje v zrak ni treba, da bi bili izpolnjeni pogoji iz 16. in 17. točke Navodila o uporabi prisilnih sredstev iz leta 1981, ki so sicer določeni za uporabo strelnega orožja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je zoper toženki vložil tožbo, s katero je zahteval povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpel ob tem, ko ga je policija aretirala. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku za premoženjsko škodo, preostali del zahtevka za premoženjsko škodo in zahtevek za nepremoženjsko škodo v celoti, pa je zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik vlaga revizijo zoper odločitev pritožbenega sodišča, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za nepremoženjsko škodo. Ne strinja se s stališčem nižjih sodišč, da ravnanje policistov ob njegovi aretaciji ni bilo protipravno. Poleg tega trdi, da je sodišče prve stopnje ugotovilo dejstva, ki ne izhajajo niti iz izpovedi prič niti iz listin.

4. Revizija je bila vročena toženkama, ki nanjo nista odgovorili, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). To pomeni, da je revizijsko sodišče pri odločanju vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo pritožbeno sodišče: a) da je tožnik povzročil prometno nesrečo, nato pa je z drugim udeležencem nesreče fizično obračunal; b) da je po razgovoru s policisti pobegnil s kraja nesreče, zaradi česar je bil izdan nalog za aretacijo; c) da je bila policija obveščena, da je tožnik istega dne s pištolo grozil svoji ženi ali njenima staršema; d) da je tožnik, ko sta ga policista izsledila, skušal pobegniti, v roki pa je imel predmet, za katerega sta policista mislila, da bi bilo lahko orožje, zaradi česar je eden od policistov v zrak izstrelil tri opozorilne strele; e) da sta nato policista tožniku nadela lisice, pri tem pa se tožnik ni upiral; f) da aretacija ni bila izvedena na grob način, da policista tožnika nista vrgla na tla in mu nista stopila na vrat. 7. Očitek, da sta nižji sodišči zagrešili kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Kot izhaja iz obrazložitve pritožbenega sodišča, ni bilo pomembno, ali sta policista dobila obvestilo, da je tožnik s strelnim orožjem grozil svoji ženi ali njenim staršem. Bistveno je bilo to, da sta policista v času aretacije vedela, da bi tožnik utegnil imeti pri sebi orožje, ker je z njim že grozil. Prav tako je pritožbeno sodišče pravilno pojasnilo, da ni bila pomembna napačna ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je bil tožnik pri zdravniku pregledan eno uro po aretaciji, čeprav iz listinskih dokazov izhaja, da se je to zgodilo nekaj ur kasneje. Pomembno je bilo zgolj to, da zdravnik ni ugotovil nobenih svežih poškodb vratu. Ostale tožnikove trditve v zvezi s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (da tožnik z drugim udeležencem prometne nesreče ni fizično obračunal, da ni pobegnil s kraja nesreče in da sta policista tožnika med aretacijo fizično poškodovala) pa vsebinsko pomenijo izpodbijanje dokazne ocene nižjih sodišč. Na podlagi takih navedb pa tožnik v postopku z revizijo ne more uspeti.

8. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sta nižji sodišči pravilno odločili, da ravnanje policistov ob aretaciji tožnika ni bilo protipravno. Odločitev je pravilna ne glede na to, da je komisija Uprave za notranje zadeve v zapisniku z dne 14. 11. 1997 navedla, da niso bili izpolnjeni pogoji za opozorilne strele. Pritrditi je namreč stališču nižjih sodišč, da opozorilni strel v zrak ne pomeni uporabe strelnega orožja kot prisilnega sredstva. Zato za streljanje v zrak ni treba, da bi bili izpolnjeni pogoji iz 16. in 17. točke Navodila o uporabi prisilnih sredstev iz leta 1981, ki so sicer določeni za uporabo strelnega orožja. Poleg tega je tudi komisija navedla, da je bilo ravnanje policista delno opravičljivo in v njem ni ugotovila kršitve, ki bi lahko povzročila disciplinsko, odškodninsko ali kazensko odgovornost. In tudi sicer revizijsko sodišče glede na okoliščine primera (tožnikovo nasilno ravnanje, pobeg s kraja nesreče, obvestilo, da je istega dne že grozil z orožjem, okoliščine same aretacije, kjer je bilo temno in policista sta v tožnikovi roki videla nekaj, kar bi lahko bilo strelno orožje) ocenjuje, da streljanje v zrak ni pomenilo kršitve nobene norme.

9. Tudi odločitev o tem, da nadaljnja nenasilna izvedba aretacije z uporabo lisic ni bila protipravna, je materialnopravno pravilna. Zato ni podlage za odškodninsko odgovornost po 172. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

10. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).