Jedro

Čeprav 12. točka 1. odstavka 3. člena ZDen izrecno ne omenja ustreznosti nadomestnih zemljišč, je glede na namen ZDen, to je poprave krivic, to določbo razlagati tako, da je denacionalizacija mogoča v primeru, če upravičencu za premoženje, podržavljeno na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi, ni bila dana ustrezna odškodnina.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 1.2.2001 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper dopolnilno odločbo tožene stranke z dne 1.2.2001. S to je tožena stranka na pritožbo Slovenske odškodninske družbe (SOD) odpravila odločbo Upravne enote K. z dne 20.12.2000 in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek in odločanje. Z navedeno prvostopno odločbo je bilo odločeno, da je Slovenska odškodninska družba zavezanka za plačilo odškodnine za razliko med vrednostjo nepremičnin, podržavljenih z odločbo Okrajne razlastitvene komisije pri Okrajnem ljudskem odboru K. z dne 25.5.1954 in zanje ob podržavljenju dano odškodnino, in sicer v višini 10.226 DEM (točka 1. izreka), da je upravičenec do odškodnine J.K. (točka 2. izreka), da se odškodnina plača v obveznicah SOD (točka 3. izreka) in da mora zavezanec obveznice izročiti A.K. v roku treh mesecev po pravnomočnosti te odločbe (točka 4. izreka). Tožena stranka je navedeno prvostopno odločbo odpravila, ker naj ta ne bi bila dovolj jasna. Gre za dopolnilno odločbo. Ni mogoče ugotoviti, o čem je bilo odločeno z osnovno odločbo. Če je upravni organ prve stopnje z dopolnilno odločbo odločil o denacionalizaciji zemljišč, podržavljenih z odločbo z dne 25.5.1954, bi moral zahtevo za denacionalizacijo zavrniti. Iz navedene odločbe in listin v podatkih spisa namreč izhaja, da je prejšnji lastnik za zemljišča, podržavljena na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi (TZR, Uradni list FLRJ, št. 28/47) dobil kot odškodnino druge nadomestne nepremičnine. Zato, glede na določbo 12. točke 1. odstavka 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ni upravičenec do denacionalizacije, ne glede na to, ali je bilo nadomestno zemljišče ustrezno ali ne. Navedena določba se razlikuje od določbe 29. točke 1. odstavka 3. člena ZDen, po kateri so upravičenci do denacionalizacije vsi prejšnji lastniki, ki za podržavljena zemljišča niso dobili ustreznih zemljišč. Glede na navedeno, prejšnji lastnik ni upravičen niti do vrnitve podržavljenih zemljišč, niti do vrnitve razlike vrednosti med podržavljenim in nadomestnim zemljiščem.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe soglaša tako z odločitvijo tožene stranke, kot tudi z razlogi za odločitev. Tudi po presoji sodišča je pravilno stališče tožene stranke, da prejšnji lastnik, če je za podržavljena zemljišča, ki so predmet denacionalizacije v obravnavanem primeru, dobil kot odškodnino nadomestna zemljišča, ni upravičenec do denacionalizacije.

Tožnik v pritožbi navaja, da je za 14 ha podržavljenih gozdov dobil le 4 ha gozdov. Zato bi bila z odškodnino, kot je bila določena s prvostopno odločbo, vsaj delno povrnjena škoda. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in Slovenska odškodninska družba kot stranka z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo niso podali odgovora.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna denacionalizacija zemljišč, podržavljenih z odločbo Okrajne razlastitvene komisije pri Okrajnem ljudskem odboru K. z dne 25.5.1954 na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi. O zahtevi za denacionalizacijo navedenih zemljišč je bilo odločeno z dopolnilo odločbo. Iz te jasno izhaja, to pa potrjujejo tudi podatki v predloženih upravnih spisih, da je s to odločbo odločeno le o delu zahteve tožnika, in sicer o tistem delu, ki se nanaša na zemljišča, podržavljena na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi z odločbo z dne 25.5.1954, med tem, ko je bilo o delu zahtevka za denacionalizacijo zemljišč, podržavljenih na drugi podlagi in sicer na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1957 z odločbo z dne 9.12.1958, odločeno z delno odločbo 12.5.2000, s katero je bila zahteva zavrnjena. Zato ne drži navedba tožene stranke, da prvostopna odločba ni dovolj jasna. Prav tako po presoji pritožbenega sodišča ni pravilno stališče tožene stranke, s katerim soglaša tudi sodišče prve stopnje, da je že dejstvo, da je prejšnji lastnik za zemljišča, podržavljena na podlagi predpisa, navedenega v 12. točki 1. odstavka 3. člena ZDen dobil kot odškodnino druga nadomestna zemljišča, zadostna podlaga za sklep, da prejšnji lastnik ni upravičenec do denacionalizacije. Tako stališče nima podlage niti v namenu ZDen, niti v njegovih posameznih določbah. Res je sicer, da 12. točka 1. odstavka 3. člena ZDen, ko določa, da so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi TZR, če niso dobili kot odškodnino nadomestnih nepremičnin, izrecno ne omenja ustreznosti nadomestnih nepremičnin. Vendar pa je presoji pritožbenega sodišča že glede na namen ZDen, to je poprava krivic, določbo 12. točke 1. odstavka 3. člena razlagati tako, da je denacionalizacija mogoča v primeru, če upravičencu za premoženje, podržavljeno na podlagi TZR, ni bila dana ustrezna nadomestna nepremičnina. Drugačna, jezikovna razlaga te določbe bi pomenila, da so razlaščenci, katerih zemljišča so bila podržavljena po navedenem zakonu, v slabšem položaju kot tisti, katerih zemljišča so bila podržavljena po drugih predpisih. Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi, št. Up-310/02-72 z dne 2.10.2003. Zato je po presoji pritožbenega sodišča tudi v primerih iz 12. točke 3. člena ZDen upoštevati vrednost podržavljene nepremičnine in vrednost nadomestne nepremičnine ter v primeru presežka vrednosti podržavljenega zemljišča, priznati pravico do denacionalizacije.

Glede na navedeno in upoštevaje dejansko stanje obravnavanega primera, pomenita odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje zmotno uporabo določbe 3. člena ZDen. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbi ugodilo, odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka bo morala zadevo ponovno obravnavati, pri tem pa bo vezana na pravno mnenje in stališče pritožbenega sodišča, navedenega v tej sodbi.