Jedro

V skladu z 29. členom ZNP-1 namreč lahko udeleženci nepravdnih postopkov navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če so v korist oseb iz drugega odstavka 6. člena tega zakona, le do izdaje odločbe, s katero se konča postopek na prvi stopnji, za navajanje novih dejstev na pritožbeni stopnji pa veljajo enake omejitve, kot za vse ostale zadeve v skladu s 337. členom ZPP. Tudi za tovrstne postopke tako velja, da sodišče odloči po stanju ob zaključku glavne obravnave oziroma naroka, če tega ni, pa po stanju na dan izdaje sodne odločbe, saj to stanje zajemajo časovne meje pravnomočnosti. Zato dopustne pritožbene novote tudi ob določbi 29. člena ZNP-1 lahko predstavljajo le tista dejstva, ki so v tem času že obstajala, pa jih stranka pred sodiščem prve stopnje ni navedla, ne pa dejstva, ki so nastala šele kasneje. Kasneje nastalih dejstev učinek pravnomočnosti ne more zajemati.

Pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja naravo začasne odredbe, ki je v začasni ureditvi oziroma spremembi obstoječega stanja in njen namen, ki je v odpravi ugotovljene ogroženosti otroka zaradi ravnanj na strani nasprotnega udeleženca oziroma ugotovljenih psihosocialnih težav otroka v okolju, v katerem živi. Že sama narava začasne odredbe izključuje možnost dogovora udeležencev postopka, saj gre pri njej za prisilno ureditev razmerja. Da bi bila začasna odredba o stikih izvršljiva, morajo zato biti stiki dovolj natančno določeni. Takšna pa gotovo ni ureditev stikov ″po dogovoru″.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v delu, v katerem je bilo odločeno o ugovoru nasprotnega udeleženca zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju opr. št. III N 218/2020 z dne 5. 11. 2020 v zvezi s točko I./3. tega sklepa (t.j. glede stikov nasprotnega udeleženca z mld. otrokom) in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek odločanja o ugovoru.

II. Nadaljnja pritožba se zavrne in se v preostalem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju opr. št. III N 218/2020 z dne 5. 11. 2020. 2. Zoper ta sklep se je pritožil nasprotni udeleženec. Sklep izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se mld. S. vrne nazaj v domače okolje, kjer je živela celo svoje življenje. V pritožbi izraža svoje prepričanje, da sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati izpodbijanega sklepa, da je odločitev sprejelo preuranjeno in brez nujne izvedbe predlaganih dokazov (angažiranje izvedenca) ter s takšnim ravnanjem poseglo v zaupno razmerje med mld. hčerko S. in njenim očetom. Meni, da je sodišče prve stopnje brez angažiranja izvedenca pedopsihologa in v nasprotju z mnenjem CSD Šentjur ter brez zaslišanja novega partnerja, s katerim živi predlagateljica, preuranjeno izdalo sklep o zavrnitvi ugovora. Nasprotni udeleženec izpostavlja zaključke sodišča prve stopnje o ogroženosti mld. S. ki jo je presojalo na relaciji nesoglasij mati-oče, ki so po mnenju sodišča visoko konfliktna, za mld. S. pa je še ocenilo, da je žrtev očetovega nezadovoljstva in jeze zoper dekličino mater zaradi razpada partnerske zveze. V zvezi z dokazi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo takšen zaključek o ogroženosti mld. S. nasprotni udeleženec podaja svoje videnje njihove vsebine, sodišču prve stopnje pa obenem še očita, da se v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do vseh okoliščin, za katere sam meni, da so pomembne za odločitev. Tako v zvezi z zaključkom, da je deklica žrtev očetovega psihičnega in verbalnega nasilja, sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do tega, da je S. pred CSD in pred sodiščem izrecno povedala, da se očeta sploh ne boji, da se je oče vidno umiril in da se z očetom načeloma razume, da čuti kako očeta skrbi zanjo, da se na S. ne jezi, da oče ni nadležen, nergav in ji ne ukazuje, kar vse izhaja iz poročila o družinskih zadevah in mnenja na l. št. 102-130. Nasprotni udeleženec tako meni, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu in napačno tolmačilo, kdo je žrtev psihičnega in verbalnega nasilja. Ob tem izpostavlja, da se v točki 10. obrazložitve sklicuje na mnenje CSD z dne 21. 2. 2020 češ, da je ″deklica žrtev očetovega psihičnega in verbalnega nasilja″, kar pa ne drži, saj je CSD v mnenju zapisal, da je tiha žrtev psihičnega in verbalnega nasilja očeta, ugotavlja torej, da oče izvaja psihično in verbalno nasilje nad materjo in ne nad mld. S., kar je po oceni nasprotnega udeleženca bistvenega pomena. Nadalje nasprotni udeleženec izpostavlja še ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 12. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da deklica ob ravnanju očeta doživlja hudo duševno stisko, ki se samo še poglablja, na drugi strani pa njegovo ugotovitev, da je deklica delovala neodločeno glede svoje odločitve o selitvi k mamici. Izpostavlja tudi očitek sodišča prve stopnje očetu v točki 13. obrazložitve, da je pri hčerki S. vzpostavil strah in hudo duševno stisko, zaradi česar je izkazana resna ogroženost otroka, ki terja takojšnje ukrepanje sodišča v smislu predodelitve otroka k materi. Očita pa mu, da se ob zaključku, da so ogrožene koristi otroka, ne opredeli do splošno znanega dejstva da je bila pri materi dne 3. 2. 2021 izvedena hišna preiskava, pri kateri je bila prisotna mladoletna S.. Mati je osumljena storitve kaznivega dejanja jemanja podkupnin in to v organizirani kriminalni združbi, s svojim spornim ravnanjem pa je dosegla, da je bila mld, S. priča dejanjem policistov, ki jih usmerja specializirano državno tožilstvo iz Ljubljane. Zaradi materinega ravnanja so policisti grobo posegli v intimo mld. S., saj so vstopili v stanovanje, kjer sedaj začasno prebiva in so izvršili temeljit pregled celotnega stanovanja. V nadaljevanju pritožbe nasprotni udeleženec podaja še svoje mnenje, da ima lahko začasna predodelitev mld. otroka sredi šole zanj hude posledice še zlasti, če je otrok priča hišni preiskavi pri materi in to ob 6 uri zjutraj, ko še spi. Mamica je bila tudi kritičnega dne odpeljana in ji je bila začasno odvzeta prostost. Izpostavlja tudi strinjanje sodišča prve stopnje z očitkom očeta, da sprememba zadnjega razreda Osnovne šole lahko negativno vpliva na razvoj otroka in mu ob tem očita, da se ni opredelilo do stališča obstoječe Osnovne šole, ki je jasno navedla, da se mamica ni zanimala za svojo hči S. (glede učnega uspeha) in da šole sploh ni kontaktirala. V tem delu je odločitev sodišča prve stopnje po oceni nasprotnega udeleženca nepopolna do te mere, da je niti ni mogoče korektno preizkusiti. Sodišču prve stopnje še očita, da se ni opredelilo do navedb, da nobenega od bodočih sošolcev S. ne pozna in to v obdobju odraščanja, ko je potrebno z mladostnikom ravnati še na poseben občutljiv način, da se tudi ni opredelilo do navedb glede dogovora z dne 31. 8. 2020, ko sta se oba starša predhodno dogovorila, da bo S. dokončala osnovno šolo v domačem okolju, ko pa bo šla v srednjo šolo, pa se bo s strani očeta sigurno spoštovala jasno izražena želja in v prvi vrsti korist otroka. Očita mu, da se ni opredelilo do očitkov nasprotnega udeleženca, da izjemna situacija (Covid-19) ne bo sama po sebi pripomogla k lažjemu prehodu v drugo osnovno šolo, saj sodišče nima nobenega podatka o tem, ali se bo lahko S. učila na daljavo v svoji sobi, ločeno od novega partnerja in mamice, saj za šolanje potrebuje mir. Ob tem še izpostavlja, da sodišče sploh ni uspelo dobiti novega mamičinega partnerja, da bi ga zaslišalo glede družinskih razmer, v katerih sedaj živi S., saj se novi partner ni odzval vabilu sodišča, do te okoliščine pa se sodišče tudi ni opredelilo, kot se tudi ni opredelilo do vprašanj, ali bo imela S. učne težave v novem šolskem popolnoma neznanem okolju, ali bo morebiten padec uspeha vplival na bodoče življenje S., kako bo odvzem otroka iz okolja, kjer je živel vse svoje življenje, vplival na S. razvoj, kako bo selitev S. iz podeželja v mesto vplivala, v kakšen stanovanju sedaj S. živi, kdo vse živi v novem stanovanju skupaj s S., ali življenje na vasi, kjer S. živi že od svojega otroštva dalje, ugodneje vpliva nanjo, če se upoštevajo epidemiološke razmere (Covid-19), kako novi partner, ki se več mesecev sploh ni javil oz. odzival na vabila CSD, sprejema S., ali sodišče sploh ve, v kakšno družinsko okolje je potisnilo S.o, pri tem pa se v stanovanju izvaja hišna preiskava, s čim se novi partner sploh preživlja, kakšne medsebojne odnose imata novi partner in predlagateljica, ali ima tudi novi partner kaj svojih otrok, če jih ima, kako bodo vsi skupaj v mestnem stanovanju sploh lahko medsebojno funkcionirali. Ker na vsa ta izpostavljena vprašanja sodišče prve stopnje ni dalo odgovora, je po mnenju nasprotnega udeleženca izpodbijani sklep pomanjkljiv do te mere, da ga ni niti možno preizkusiti. Dalje nasprotni udeleženec sodišču prve stopnje še očita, da se sploh ni opredelilo do dopisa CSD Šentjur z dne 28. 8. 2020 iz katerega izhaja, da mld. S. ni znala utemeljiti svoje želje, zakaj bi domnevno raje živela pri mamici, da se ni opredelilo do izpostavljenih očitkov, da S. ni vedela povedati nič o novem mamičinem partnerju, da se ni opredelilo do njegovih zatrjevanj, da ima tudi novi predlagateljičin partner odprte in nerešene zadeve s svojo prejšnjo družino (kar kaže na razloge zakaj se ni hotel odzivati vabilu CSD). Še posebej pa nasprotni udeleženec izpostavlja, da sodišče pri odločanju in tako hudem posegu v otrokovo mladost in razvoj ne more dajati prednost želji S., da bi raje živela pri mamici, saj so si lahko želja in koristi otrok zelo nasprotujoče kategorije. Nasprotni udeleženec je mnenja, da bi lahko sodišče, če bi se upoštevalo načelo najmilejšega ukrepa, stike s starši omejilo ali jih nadziralo, prilagodilo nastali situaciji do te mere, da bi kar v največji možni meri zasledovalo koristim otroka. Sodišču prve stopnje pa nadalje očita še, da se ni opredelilo niti do dejstva, da sta se bila oba starša sposobna dogovoriti za deljeno skrbništvo obeh svojih hčerk. Če bi držale ugotovitve sodišča, da se oče primarno s svojim škodnim vedenjem obrača na mamico in ne na S., potem mamica v kar največji skrbi za svojo hčerko S. ne bi smela nikoli skleniti sodne poravnave glede dodelitve S. k očetu (pa jo je sklenila). Če bi res bila mamica žrtev očetovega neprimernega ravnanja in bila „sama žrtev“, povedano pomeni, da je mamico ob sklepanju sodne poravnave vedela, v kakšno okolje se prepušča S.. Logično je, da mamica ni štela okolja, v katerem odrašča S., za problematično, sicer v skrbi za svojega otroka ne bi nikoli sklenila sodne poravnave v smislu, da je za S. najbolje, če ostane pri očetu. Dosedanja kronologija poteka dogodkov po mnenju nasprotnega udeleženca jasno kaže na ″mamičin scenarij″, da se je ″ogroženost otroka″ začela obravnavati v obdobju po podpisu sodne poravnave, na podlagi katere se je predlagateljica rešila svojih finančnih obveznosti, katere vse je nase v celoti prevzel nasprotni udeleženec. Po mnenju pritožbe mora sodišče odločati s stopnjo prepričanja in ne s stopnjo verjetnosti, kot to izhaja iz točke 10. obrazložitve izpodbijane odločitve. Že v tem delu je zato po mnenju nasprotnega udeleženca izkazana kršitev materialnega prava, kot to ureja določilo 157. člena Družinskega zakonika. Ogroženost S. ni v nobene primeru izkazana, če S. sama navaja, da ima komunikacijo z očetom povsem normalno, da se ga ne boji, da se ne dere nanjo, da je umirjen in da ga skrbi zanjo. Sodišču prve stopnje tudi še očita, da se ni opredelilo do samovoljnega ravnanja mamice, ki ignorira in ne izvršuje pravnomočnih odločb in se sprašuje, kakšno sporočilno ter vzgojno vrednost ima takšno ravnanje do otroka. Očita mu še, da se ni opredelilo niti do očitka mamičinega uživanja prepovedanih substanc-konkretno marihuane, do očitkov, da se mamica nahaja v predkazenskem postopku, do tega, kako bodo hišne preiskave, zaslišanja prič v kazenskem postopku, pogoste odsotnosti mamice iz službe zaradi udeležbe na kazenskih obravnavah, sorazmerno odmevno medijsko poročanje o kriminalni združbi, v katero je mamica vpletena, vplivalo na S. razvoj ter do ugovornega očitka glede neizvršljivosti izdane začasne odredbe. Ta ugovor še dodatno konkretizira z očitkom, da sodišče prve stopnje kljub „domnevni ogroženosti otroka“ vseeno prepušča bodoče stike z očetom na način medsebojnega dogovarjanja. Če je temu tako, potem sodišče očitno verjame, da so dogovori možni in da vendarle ni tako nevzdržno stanje med strankami postopka in mld. S., saj je za dogovor potrebna komunikacija, dialog, kar sodišče ocenjuje, da je možno. Če je temu tako, potem ogroženosti ni. Glede na vse izpostavljeno nasprotni udeleženec meni, da je odločitev sodišča zmotna in preuranjena, saj je na podlagi napačno ugotovljenega dejanskega stanja tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Predlagateljica je na pritožbo nasprotnega udeleženca odgovorila. V odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba nasprotnega udeleženca je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) in v zvezi s 6., 7., 42. in 100. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP-1) preizkusi sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Po določilu 161. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju: DZ) izda sodišče za varstvo koristi otroka začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Kdaj je otrok ogrožen, je opredeljeno v 157. členu DZ. Gre za nujen ukrep regulacijske narave, s katerim se začasno uredi sporno razmerje pred meritorno odločbo. Da ne bi začasna odredba prejudicirala končne odločitve, je treba k njeni izdaji pristopiti restriktivno in jo izdati zgolj, ko se ugotovi dejanska ogroženost otrokovih koristi.

7. Sodišče prve stopnje je tekom postopka, začetega na predlog predlagateljice, za predodelitev mld. hčerke S. njej v varstvo in vzgojo, določitve preživnine in stikov, delno na njen predlog, delno pa po uradni dolžnosti izdalo sklep o začasni odredbi, s katero je odločilo, da se sodna poravnava sodišča prve stopnje opr. št. N 358/2018 z dne 10. 10. 2018 v delu, ki se nanaša na dodelitev mld. otroka v varstvo in vzgojo, začasno spremeni tako, da se mld. S. G. dodeli predlagateljici, materi B.i K. v varstvo, vzgojo in oskrbo, da se nadomesti soglasje nasprotnega udeleženca, očeta F. G. za prešolanje mld. S. G. iz Osnovne šole...v Osnovno šolo ..., pa tudi, da se stiki med mld. S. in njenim očetom spremenijo tako, da od dneva izdaje začasne odredbe dalje potekajo v skladu z njunim dogovorom, za primer kršitve te začasne odredbe, pa je kršitelju zagrozilo z denarno kaznijo v višini 800,00 EUR. Zoper izdani sklep o začasni odredbi je nasprotni udeleženec vložil ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo kot neutemeljenega.

8. Nasprotni udeleženec pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja konkretizirano, saj ne pojasni katero bistveno kršitev določb postopka naj bi sodišče prve stopnje sploh zagrešilo in s katerim ravnanjem. Če pa je imel s pritožbeno navedbo, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila deklica žrtev očetovega psihičnega in verbalnega nasilja v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu, da se v točki 10. obrazložitve sklicuje na CSD z dne 21. 2. 2020 češ, da je „deklica žrtev očetovega psihičnega in verbalnega nasilja“, kar pa ne drži, saj je CSD v mnenju zapisal, da je tiha žrtev psihičnega in verbalnega nasilja očeta, v mislih absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, t.i. protispisnost, pa ta ni podana. Za protispisnost bi šlo namreč le v primeru, če bi sodišče določen podatek iz spisa nepravilno preneslo (napačno povzelo iz listinskega gradiva) v sklep, če bi torej prišlo do napake v tehniki prenosa besedila iz listine v sklep. V tem primeru je sodišče prve stopnje v drugem stavku točke 10. obrazložitve izpodbijanega sklepa sicer res ugotovilo, da je bila deklica žrtev očetovega psihičnega in verbalnega nasilja, vendar ta del obrazložitve ne predstavlja povzetka mnenja CSD z dne 21. 2. 2020, kot to zmotno zatrjuje nasprotni udeleženec v pritožbi, ampak gre za dejanski zaključek sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je to mnenje v izpodbijanem sklepu delno, pa še to ne dobesedno, povzelo šele v nadaljevanju te točke obrazložitve, ko je zapisalo, da iz tega mnenja CSD izhaja, da je S. tiha žrtev nasilja očeta, kar pa je povsem skladno z zapisom v mnenju CSD z dne 21. 2. 2020 in pritožbeno navedbo nasprotnega udeleženca, zato zatrjevane protispisnosti sodišče prve stopnje ni zagrešilo. S pritožbo zatrjevano protislovje je tako mogoče opredeliti le kot rezultat sodnikovega (zatrjevano napačnega) sklepanja o obstoju določenega dejstva, kar pa lahko predstavlja zgolj pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa, kot bo to obrazloženo kasneje, tudi ni podan.

9. Nasprotni udeleženec je sodišču prve stopnje na več mestih v pritožbi očital tudi pomanjkljivo obrazložitev izpodbijanega sklepa, ki jo je utemeljeval z navedbo, da se izpodbijani sklep ne da preizkusiti iz razloga, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nekaterih njegovih očitkov in vprašanj, ki jih je izpostavljal že tekom postopka. Če je s temi navedbami nasprotni udeleženec meril na obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa le-ta ni podana, saj lahko zatrjevana neopredelitev sodišča do navedb stranke postopka predstavlja ″zgolj″ kršitev njene pravice do izjave in s tem posledično absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa v tem konkretnem primeru tudi ni podana.

10. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, sicer načeloma res ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se do njih opredeli, vendar to velja le za dopustne in pravno relevantne navedbe strank. Sodna praksa1 in pravna teorija2 sta tako že zavzeli stališče, da se sodišču ni potrebno opredeliti do pravno nepomembnih in očitno neutemeljenih navedb strank. Ravno takšne (pravno nepomembne) pa so v tem konkretnem primeru, v katerem je sodišče prve stopnje ugotavljalo obstoj ogroženosti mld. otroka v času odločanja o izdaji začasne odredbe zaradi okoliščin na strani očeta (ne pa morebiti na strani njegove matere) in njegovih ravnanj (ne pa ravnanj njegove matere), tudi navedbe nasprotnega udeleženca, da se glede na stališče Osnovne šole mamica (v preteklosti) ni zanimala za svojo hči S. (glede učnega uspeha) in da šole sploh ni kontaktirala, nadalje da nobenega od bodočih sošolcev S. ne pozna, da sta se starša predhodno dogovorila, da bo S. dokončala osnovno šolo v domačem okolju, ko pa bo šla v srednjo šolo, pa se bo s strani očeta sigurno upoštevala jasno izražena želja in v prvi vrsti korist otroka, da S. na CSD ni vedela povedati nič o novem mamičinem partnerju, da ima tudi mamičin novi partner odprte in nerešene zadeve s svojo prejšnjo družino, da sta se bila v prejšnjem postopku pred sklenitvijo sodne poravnave oba starša sposobna dogovoriti za deljeno skrbništvo za obe hčerki in da mamica (predlagateljica) ne bi smela nikoli skleniti sodne poravnave, če bi držale vse ugotovitve sodišča prve stopnje o škodnem vedenju in neprimernem ravnanju nasprotnega udeleženca. Enako velja tudi za vse tiste navedbe nasprotnega udeleženca, v katerih si postavlja vprašanja, kako bo z začasno odredbo določena sprememba, upoštevaje tudi izjemno situacijo (Covid-19), novega mamičinega partnerja in nove bivanjske razmere, v katerih živi mati, vplivala na (psihofizični) razvoj mld. hčerke v prihodnje, na njen izobraževalni proces (morebitne težave v novem šolskem okolju in morebitni padec uspeha) in njeno bodoče življenje nasploh, saj so vse te okoliščine neka negotova, bodoča dejstva, ki v času odločanja o začasni odredbi še ne (niso) obstajala in za odločitev o začasni odredbi zato ne morejo predstavljati odločilnih dejstev. Bodo pa lahko ta dejstva, če se bodo uresničila, v prihodnosti predstavljala pravno relevantna dejstva za končno meritorno odločitev v tej zadevi.

11. Pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca, da je bila pri materi dne 3. 2. 2021 izvedena hišna preiskava, pri kateri je bila prisotna tudi mld. hči S. in vse ostale njegove pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to hišno preiskavo ter na obstoj predkazenskega postopka zaradi storitve kaznivega dejanja jemanja podkupnine v organizirani kriminalni združbi, ki ga je osumljena predlagateljica (mati), pa predstavljajo navedbo novih dejstev, do katerih se sodišče prve stopnje, ker takrat še niso obstajala, niti ni moglo opredeliti, zato tudi z neopredelitvijo do teh dejstev ni in tudi ni moglo zagrešiti absolutne bistvene kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Obenem pa ta nova dejstva niso dopustne novote, ki bi bile upoštevne na pritožbeni stopnji. V skladu z 29. členom ZNP-1 namreč lahko udeleženci nepravdnih postopkov navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če so v korist oseb iz drugega odstavka 6. člena tega zakona, le do izdaje odločbe, s katero se konča postopek na prvi stopnji, za navajanje novih dejstev na pritožbeni stopnji pa veljajo enake omejitve, kot za vse ostale zadeve v skladu s 337. členom ZPP. Tudi za tovrstne postopke tako po presoji pritožbenega sodišča, takšna pa je tudi večinska sodna praksa3, velja, da sodišče odloči po stanju ob zaključku glavne obravnave oziroma naroka, če tega ni, pa po stanju na dan izdaje sodne odločbe, saj to stanje zajemajo časovne meje pravnomočnosti. Zato dopustne pritožbene novote tudi ob določbi 29. člena ZNP-1 lahko predstavljajo le tista dejstva, ki so v tem času že obstajala, pa jih stranka pred sodiščem prve stopnje ni navedla, ne pa dejstva, ki so nastala šele kasneje. Kasneje nastalih dejstev učinek pravnomočnosti ne more zajemati. Zato ob navedenem že iz tega razloga v pritožbi navedenih novih dejstev, navedenih kot ius novorum in dokazov, ki ta dejstva dokazujejo, saj so nastali že po izdaji sodbe, pritožbeno sodišče ne more upoštevati kot dopustnih pritožbenih novot. Te nove okoliščine, ki jih v pritožbi navaja nasprotni udeleženec, pa se bodo kot dopustne v skladu z 29. členom ZNP-1 lahko upoštevale pri izdaji končne, meritorne odločbe v tej zadevi.

12. Začasna odredba je v postopkih, kot je konkreten, skrajen ukrep, ki ga je potrebno uporabiti zgolj takrat, ko se pokaže, da varstvo koristi otroka terja nujno ukrepanje, da se sporna vprašanja začasno uredijo še pred meritorno odločitvijo v sporu. Zato je dokazni standard pri odločanju o začasnih odredbah, posledično pa tudi pri odločitvah o ugovoru zoper izdano začasno odredbo, znižan na stopnjo verjetnosti in temu je podvržena tudi dokazna ocena. Drugačno stališče nasprotnega udeleženca, izraženo v pritožbi, da je tudi v postopku izdaje začasne odredbe potrebno vsa dejstva ugotavljati s stopnjo prepričanja, je tako zmotno in v nasprotju z dolgoletno usklajeno sodno prakso.

13. V zvezi z neizvedbo dokaznih predlogov z izvedencem pedopsihiatrične stroke in drugih dokazov (tudi z zaslišanjem priče materinega novega partnerja) je sodišče prve stopnje v točki 18. obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno opozorilo na pravno naravo začasne odredbe (hitrost in sumarnost tega postopka) ter nižji dokazni standard. Sodišče zato (še) ne napravi celostne dokazne ocene. Obstoječe dokazno gradivo pa je sodišču prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nudilo dovoljšnjo podlago za sprejeto odločitev, zato z neizvedbo dokaza z izvedencem pedopsihiatrične stroke in z neizvedbo dokaza z zaslišanjem priče materinega novega partnerja, sodišče prve stopnje ni zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, kot ji to neutemeljeno očita nasprotni udeleženec v pritožbi.

14. Kot je bilo obrazloženo že v točki 8. tega sklepa, je sodišče prve stopnje v točki 10. obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi na podlagi mnenja CSD Šentjur z dne 21. 2. 2020, iz katerega izhaja, da je S. tiha žrtev nasilja očeta, ugotovilo, da je bila deklica (mld. S.) žrtev očetovega psihičnega in verbalnega nasilja, da je razdvojena v občutjih do staršev in sestre, kar očetova prepoved približevanja materi le še poglablja, da je bila v preteklosti tudi priča psihičnemu in verbalnemu nasilju, ki ga je njen oče izvajal nad mamo, zato so povsem neutemeljeni pritožbeni očitki nasprotnega udeleženca, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev in tovrstne dejanske zaključke sprejelo v nasprotju z mnenjem CSD Šentjur.

15. Pritrditi je sicer nasprotnemu udeležencu, da iz dopisa CSD Šentjur z dne 28. 8. 2020 izhaja, da mld. S. ni znala utemeljiti svoje želje, zakaj bi domnevno raje živela pri materi, vendar pa to še ne pomeni, da mld. S. nima takšne želje oziroma da takšne želje ni izrazila in da je zato odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju s tem mnenjem oziroma dopisom CSD Šentjur. Prav nasprotno. Sodišče prve stopnje je, kot je to obrazložilo v točki 12. obrazložitve izpodbijanega sklepa, tudi samo ugotovilo, da je na začetku postopka S. delovala neodločena glede svoje odločitve o selitvi k mami in o prešolanju, vendar je njena želja s stisko, ki jo je doživljala, pri njej dozorela in je zbrala pogum, da zapusti tudi njej tako ljube živali, ki jih ima pri očetu. Tudi v razgovoru s sodnico je to željo mld. S. povsem jasno izrazila4. Ker je sodišče to željo prepoznalo kot njeno pristno željo, obenem pa je glede na vsebino pogovora z njo, osebni vtis in njeno starost (v času opravljenega razgovora 14 let) ocenilo, da mld. S. razume pomen in posledice svoje odločitve, je to njeno željo tudi povsem pravilno upoštevalo pri svoji odločitvi o izdaji začasne odredbe in posledično tudi pri svoji odločitvi o ugovoru nasprotnega udeleženca zoper sklep o začasni odredbi.

16. Načeloma ima nasprotni udeleženec sicer prav, da želja otroka in njegova največja korist nista sopomenki, vendar pa je njegovo željo, če jo je otrok glede na svojo starost in stopnjo razvoja sposoben izraziti in razumeti njene posledice, pri svoji odločitvi sodišče dolžno upoštevati, če to ni v nasprotju z njegovo koristjo. Doslej v tem postopku izvedeni dokazi pa tega, da bi bila želja mld. S. živeti pri materi in se prešolati v nasprotju z njeno koristjo, ne izkazujejo, zato se nasprotni udeleženec ne more uspešno zavzemati za to, da se v tem postopku zavarovanja z izdajo začasne odredbe tako izražena želja mld. S. ne bi upoštevala.

17. Drugih konkretnih očitkov o nasprotju sprejete odločitve sodišča prve stopnje z mnenjem CSD-ja pa nasprotni udeleženec v pritožbi ni podal. 18. Nasprotni udeleženec v pritožbi konkretizirano ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ki so tudi sicer dokazno podprte, saj temeljijo tako na zapisnikih, mnenjih in poročilih CSD Šentjur, ki jih je predložila predlagateljica (priloge A2, A3, A17, A23) oziroma pridobilo sodišče prve stopnje tekom tega postopka (z dne 18. 9. 2020, z dne 12. 6. 2020, z dne 16. 6. 2020, z dne 9.9. 2020, z dne 10. 9. 2020, z dne 11. 8. 2020, z dne 26. 8. 2020, z dne 28. 8. 2020), kot tudi na poročilih OŠ P. v prilogi A27, z dne 9. 9. 2020 in z dne 16. 9. 2020, na zapisnikih, obvestilih in dopisih PP Šentjur pri Celju z dne 28. 1. 2019 (prilogi A4 in A5), z dne 5. 4. 2019 (priloga A10) in z dne 31. 8. 2020, na zdravstveni dokumentaciji mld. S., pa tudi na izpovedih obeh udeležencev postopka in zapisniku o opravljenem razgovoru z mld. S., da je mld. S. razdvojena v občutjih do staršev in sestre, kar očetova prepoved približevanja materi le še poglablja, da je v preteklosti bila tudi priča psihičnemu in verbalnemu nasilju, ki ga je njen oče izvajal nad mamo, da je (bila) tudi sama tiha žrtev nasilja očeta, da je izpostavljena očetovim izbruhom jeze, ki so sicer prvenstveno usmerjeni v blatenje in žaljivo govorjenje o njeni mami, nanašajo pa se tudi na ravnanja deklice, da je v obdobju krize, da je v šoli večkrat jokala, včasih tudi neopravičeno izostala od pouka, da ji je padel šolski uspeh, da je bila tiha in zaprta vase, zaradi česar se ni družila s sošolci, da se je S. v času učenja na daljavo v šoli slabo odzivala, razmere pa so se stopnjevale do tega, da je 1. 9. 2020 odklonila obiskovanje šole P. in izostala od pouka, da so sledili večkratni izostanki od pouka, ki so po navedbah mame in mld. S. povezani z zdravstvenimi težavami, ki naj bi jih imela deklica, iz zdravniškega potrdila z dne 14. 10. 2020 pa izhaja, da so te njene zdravstvene težave verjetno povezane z njenim strahom, da ne bi mogla živeti pri mami, da se mld. S. ob očetovem prihodu iz službe umakne v hlev in z njim ne govoril veliko, da bi v primeru predodelitve S. želela imeti stike z očetom le, če bi ta še imel živali, da je vztrajala in bivala pri očetu izključno zaradi strahu za živali, ker je nasprotni udeleženec živali v preteklosti že pretepal, grozil pa ji je, da bo živali v primeru njene selitve prodal. Prav tako tudi ne izpodbija konkretizirano na podlagi vseh teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sprejetih dejanskih zaključkov, da zaradi vseh teh ravnanj nasprotnega udeleženca mld. S. doživlja hudo duševno stisko, ki jo še poglablja s svojim odnosom do predlagateljice ter da je nasprotni udeleženec izkoriščal skrb in pristen strah deklice za živali.

19. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah in zaključkih sodišča prve stopnje, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo tudi v sklepu o začasni odredbi z dne 5. 11. 2020 in jih s svojimi ugovornimi navedbami nasprotni udeleženec ni uspel izpodbiti, je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 157. člena DZ, ki določa, da sodišče izreče ukrep za varstvo koristi otroka, če ugotovi, da je otrok ogrožen, da je otrok ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju, pri čemer škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju, povsem pravilen tudi materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je v tem konkretnem primeru podana vsaj verjetno izkazana ogroženost mld. S., saj je vsaj verjetno izkazana škoda na telesnem in duševnem zdravju mld. S. (ugotovljene zdravstvene težave in huda duševna stiska), pa tudi čustvene (jokanje v šoli), vedenjske (tihost, zaprtost vase in nedruženje s sošolci) in učne težave (padec motivacije za šolanje v času šolanja na daljavo, padec šolskega uspeha) mld. S., s tem pa je posledično izpolnjen tudi pogoj iz 161. člena DZ za sprejem ukrepa za varstvo koristi mld. otroka v obliki izdaje začasne odredbe, s katero se začasno spreminja s sodno poravnavo opr. št. N 358/2018 z dne 10. 10. 2018 dogovorjena dodelitev mld. otroka v varstvo in vzgojo in določitev stikov na način, da se mld. S. začasno dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo predlagateljici, da se zaradi prešolanja mld. S. nadomesti soglasje njenega očeta, pa tudi da se spremeni ureditev stikov mld. S. z očetom (nasprotnim udeležencem).

20. Utemeljeno pa nasprotni udeleženec opozarja na zmotnost stališča sodišča prve stopnje v točki 15. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da za ta postopek ni relevanten njegov očitek o neizvršljivosti začasne odredbe v delu, ki se nanaša na ureditev stikov mld. S. z očetom, zaradi česar ga je povsem pavšalno zavrnilo kot neutemeljenega in se do njega vsebinsko ni opredeljevalo. Tudi začasna odredba o stikih mora biti izvršljiva, zato ugovor njene neizvršljivosti ne more predstavljati pravno nepomembne navedbe za odločitev o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, ki ne bi terjala vsebinske opredelitve do tega ugovora. Ker se sodišče prve stopnje do te pravno pomembne ugovorne navedbe nasprotnega udeleženca, ki ni očitno neutemeljena, vsebinsko v izpodbijanem sklepu ni opredelilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je že sama po sebi terjala razveljavitev izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na odločitev o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi v delu, v katerem je bilo odločeno o stikih mld. S. z očetom. Pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja naravo začasne odredbe, ki je v začasni ureditvi oziroma spremembi obstoječega stanja in njen namen, ki je v odpravi ugotovljene ogroženosti otroka zaradi ravnanj na strani nasprotnega udeleženca oziroma ugotovljenih psihosocialnih težav otroka v okolju, v katerem živi. Že sama narava začasne odredbe izključuje možnost dogovora udeležencev postopka, saj gre pri njej za prisilno ureditev razmerja. Da bi bila začasna odredba o stikih izvršljiva, morajo zato biti stiki dovolj natančno določeni. Takšna pa gotovo ni ureditev stikov ″po dogovoru″. Čeprav je sodna praksa v določenih primerih sicer tolerirala tudi takšno ureditev stikov, pa je takšno ureditev vedno dopuščala le v ″nespornih oziroma nekonfliktnih primerih″, ko so bili udeleženci v takšnih medsebojnih odnosih, da so bili sposobni sklepanja dogovorov in so bili takšni stiki po dogovoru tudi v korist otroka. Takšna ureditev stikov pa ni dopustna in tudi ni v korist otroka v „konfliktnih“ primerih, v primerih, ko udeleženci zaradi skrhanih odnosov niso sposobni za sklepanje tako pomembnih dogovorov potrebne medsebojne komunikacije, še manj pa v primerih, kakršen je tudi ta, ko je zaradi ogroženosti otroka potrebno izreči celo ukrep zaradi varstva koristi otroka v obliki začasne odredbe. Tako problematičen odnos med vsemi udeleženimi namreč narekuje natančno odločbo o stikih, da je izvršljiva; vsebovati mora navedbo dni in ur, ob katerih potekajo stiki, in obveznost tistega od staršev, pri katerem je otrok, v zvezi z zagotavljanjem stikov, saj lahko v nasprotnem primeru pride še do poglabljanja konfliktov med udeleženci postopka5 in posledično tudi do večanja že tako povzročene škode otroku.

21. Ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, saj se ne more kot prvo sodišče opredeliti do pravočasnih navedb udeležencev postopka, prav tako pa tudi ne more predvideti miselnega toka sodišča prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče pritožbi nasprotnega udeleženca v skladu s 3. točko 1. odstavka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 15. členom ZIZ delno ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo v delu, v katerem je bilo odločeno o ugovoru nasprotnega udeleženca zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju opr. št. III N 218/2020 z dne 5. 11. 2020 v zvezi s točko I./3. tega sklepa (t.j. glede stikov nasprotnega udeleženca z mld. otrokom) in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek odločanja o ugovoru.

22. Glede na zgoraj obrazloženo posebni napotki sodišču prve stopnje niso potrebni. Sodišče prve stopnje se bo v novem postopku odločanja o ugovoru nasprotnega udeleženca zoper sklep o začasni odredbi v razveljavljenem delu tako moralo, upoštevaje pri tem tudi že izraženo opozorilo pritožbenega sodišča o potrebnosti dovolj natančne določitve stikov, opredeliti tudi do njegovega ugovora o neizvršljivosti začasne odredbe v delu, ki se nanaša na ureditev stikov med njim in mld. S. Če bo ugotovilo, da je ta njegov ugovor utemeljen, bo temu ustrezno moralo spremeniti tudi ureditev stikov med mld. S. in njenim očetom v že izdanem sklepu o začasni odredbi.

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka (ki temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določilom 42. člena ZNP-1) je pridržana za končno odločbo.

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 121/2015 z dne 25. 8. 2016, sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 278/2014 z dne 10. 3. 2016 in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 151/2015 z dne 11. 2. 2016. 2 Glej J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, 2009, str. 287-301 in A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, 2005, str. 53-63. 3 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 256/2004 z dne 8. 7. 2004, sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Cp 893/2013 z dne 3. 6. 2013, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Cp 2413/2014 z dne 8. 10. 2014 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Cp 4768/2010 z dne 12. 1. 2011. 4 Primerjaj točko 12. obrazložitve sklepa o začasni odredbi z dne 29. 10. 2020 in vsebino zapisnika o opravljenem razgovoru z mld. S. z dne 6. 10. 2020. 5 Do tega je glede na vlogo predlagateljice z dne 16. 11. 2020 in njen predlog za izrek denarne kazni z dne 1. 12. 2020, dopolnjen z vlogo z dne 15. 12. 2020, očitno prišlo tudi v tem primeru, saj se je po izdaji sklepa o začasni odredbi konflikt med udeležencema postopka in mld. S. še poglobil, dogovori o stikih med očetom in mld. S. pa so praktično nemogoči.