Jedro

V 2. odstavku 1044. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je določeno, da so vpisi v hranilno knjižico, ki so potrjeni s pečatom banke in podpisom pooblaščene osebe, v razmerju med banko in vlagateljem dokaz o vplačilih oziroma dvigih. To pomeni, da je banka tista, ki mora dokazati nasprotno. Ob zakonski domnevi o pravilnosti vpisa ni dovolj, da obstaja dvom o pravilnosti vpisa. Dvom je potrebno razlagati v korist vlagatelja, ker je banka strokovnjak in obenem tista stranka, ki narekuje pogoje poslovanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo plačilni nalog Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, z dne 29.12.1989, opr. št. V Pl ../90 ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 351,70 CHF s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Ugodilo pa je nasprotnemu tožbenemu zahtevku tožene stranke na izročitev devizne knjižice po stanju na dan 11.1.1988 v znesku 2.025,46 DEM s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožo tožeče in nasprotne tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča oziroma nasprotna tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je v celoti sprejelo potek dogodkov, kot jih je opisala tožeča stranka, pa je vendar tožbeni zahtevek zavrnilo s pavšalno trditvijo, da ni dokazan. Pri tem sodišče napačno meni, da so listinski dokazi le indici. Gre za neposredne dokaze, ki izkazujejo vsa pravno odločilna dejstva. Listinski dokazi pa so bili podprti tudi z izpovedjo priče M.Z. To pričo je tožeča stranka predlagala zato, da ne bi zavlačevala postopka, ker je bila L.N. na porodniškem dopustu in ker je tudi ta priča poznala potek postopka. Sicer pa je teža takšnega pričevanja v primerjavi z listinskimi dokazi manjša. Po mnenju tožeče stranke je tudi sodišče druge stopnje bistveno kršilo ZPP. V nasprotju s trditvami tožeče stranke je navedba sodišča, da je bila napaka opažena šele 11.1.1988. Tega tožeča stranka v navedeni vlogi ni zatrjevala. Zmotno je tudi navedlo, da je nejasna označba transakcije na položnem lističu. Ni nerazumljivo dejstvo, da je toženec posloval z DEM, saj je do napake prišlo pri CHF. Ta pa je bila odkrita pri nastanku negativnega stanja. Tožeča stranka še opisuje potek poslovanja z deviznimi vlogami in ugotavlja, da sta sodišči napačno uporabili 2. odstavek 1044. člena ZOR, ko sta tožbeni zahtevek iz tožbe zavrnili. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni in tožbenemu zahtevku iz tožbe ugodi, tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe pa zavrne ter ustrezno odloči o stroških postopka. Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi oz. nasprotni tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje nista storili očitanih kršitev določb pravdnega postopka. Trditve o tem, da je tožeča stranka napako opazila šele 11.1.1988 v pripravljalnem spisu res ni, vendar to dejstvo za odločitev ni bistveno. Bistveno je dejstvo, da naj bi zatrjevana napaka nastala 25.2.1987, do popravka oz. vpisa "storno" pa je prišlo šele 11.1.1988. To je med strankama nesporno in o tem ni nasprotij med podatki v spisu in razlogi sodbe. Presoja sodišča druge stopnje, da zabeležka na položnem lističu ni jasna, pa ni procesnopravne narave. Gre za ugotovitev dejanskega stanja, ki ga na revizijski stopnji ni več dovoljeno preizkušati (3. odstavek 385. člena ZPP). Ker v postopku na prvi in drugi stopnji tudi ni bila storjena kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.

Enako pa velja tudi za revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Prav ima sicer tožeča stranka, ko trdi, da je pravilnost ali nepravilnost poslovanja z deviznimi vlogami treba dokazovati predvsem z listinskimi dokazi, in sicer tudi takšnimi, kakršne je predložila tožeča stranka. Tožeča stranka prav tako pravilno ugotavlja, da je zaslišanje priče, ki je izvajala bančne operacije, po tako dolgem času manj pomembno in predvsem manj zanesljivo kot listinski dokazi. Toda odločitev sodišč prve in druge stopnje je kljub temu pravilna. Pravilna pa je zato, ker sta sodišči izvedene dokaze presojali v skladu z zahtevami materialnega prava. Materialno pravo je tisto, ki daje določenim dokazom takšno ali drugačno dokazno moč, v določenih primerih tudi v odvisnosti od tega, kdo jih predloži in kakšno materialnopravno vlogo ima tisti, ki jih predloži. V 2. odstavku 1044. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je določeno, da so vpisi v hranilno knjižico, ki so potrjeni s pečatom banke in podpisom pooblaščene osebe, v razmerju med banko in vlagateljem dokaz o vplačilih oziroma dvigih. To pomeni, da je banka tista, ki mora dokazati nasprotno. Ob zakonski domnevi o pravilnosti vpisa ni dovolj, da obstaja dvom o pravilnosti vpisa. Dvom je potrebno razlagati v korist vlagatelja, ker je banka strokovnjak in obenem tista stranka, ki narekuje pogoje poslovanja. To pomeni, da mora banka s popolno gotovostjo izkazati, da nobena druga možnost kot tista, ki jo zatrjuje, objektivno ni (bila) mogoča. Tega pa ji v tem pravdnem postopku ni uspelo dokazati. Ob obstoju hranilne knjižice in podatkov, ki so v njej računalniško izpisani, pa čeprav na napačnih straneh, ostaja dvom, ki ga predloženi listinski dokazi v spisu (fotokopije) ne odpravljajo. Če je možno, da se v knjižico, kljub računalniški povezavi s podatki o resničnem stanju hranilnih vlog, vpisujejo in seštevajo različne valute (v konkretnem primeru 1.218,46 CHF, 2.000,00 DEM in 5.400,00 CHF v skupni saldo 5.818,46 CHF na str. 2 knjižice), ne da bi bila napaka takoj opazna, potem brez posebne strokovne razlage povezava med podatki v knjižici in podatki v računalniku ni več jasna. Negotovost, ki s takšnim poslovanjem nastaja, slabi dokazno moč hranilne knjižice. To pa od sodišča glede na strogost določbe 2. odstavka 1044. člena ZOR zahteva še večjo skrbnost pri presoji nasprotnih dokazov banke. Morebitno nemožnost drugačnega poslovanja bi zato tožeča stranka morala pojasniti z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca finančne stroke (ta dokaz je na zadnjem naroku za glavno obravnavo umaknila). Zgolj na podlagi predloženega dokaznega gradiva in pojasnil tožeče stranke, ki jih je med postopkom tudi spreminjala in dopolnjevala (še v reviziji), sodišče do takšne presoje ni moglo priti. Določba 2. odstavka 1044. člena ZOR je bila zato pravilno uporabljena in tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi. Revizijsko sodišče jo je zato zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).