Jedro

Ker je brezplačna pravna pomoč namenjena zagotavljanju ustavnih pravic do sodnega varstva in pravnega sredstva, je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati upoštevajoč načelo sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega posega v pravico do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Zato je pri razlagi omejitev iz 24. člena ZBPP potreben restriktiven pristop. V primeru, ko bi odločitev o zavrnitvi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči temeljila na dejanski podlagi, ugotovljeni na podlagi z zakonom določenega standarda očitnosti, ko torej končni zaključki niso očitni, bi bila storjena kršitev pravice do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča RS, št. Bpp 106/2020 z dne 2. 7. 2020, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju Organ za BPP) zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper odločbo Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor (v nadaljevanju ZPKZ Maribor), št. 720-422/2017/1080 z dne 10. 3. 2020, v zvezi z odločbo Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (v nadaljevanju URSIKS), št. 720-1233/2017/373 z dne 26. 5. 2020. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik predlagal kot želeno vrsto obliko in obseg BPP, pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči na prvi in drugi stopnji, v zvezi s tožbo zoper odločbo ZPKZ Maribor. Predlagal je, da se mu dodeli odvetnik A.A. iz Novega mesta. Tožnik navaja, da je bil v poseben prostor nameščen protizakonito.

2. Izpodbijana odločba temelji na zapisu pravosodnega policista B.B. (v nadaljevanju vodja referata), ne pa tudi na uradnih zaznamkih ostalih pravosodnih policistov. URSIKS si posnetka nadzornih kamer ni želel ogledati, čeprav bi bilo iz posnetka razvidno, da se napad in nadaljevanje napada na pravosodnega policista ni zgodil. Po mnenju tožnika, direktor ZPKZ Maribor tožniku ne omogoča vpogleda v dokumente osebnega spisa v zvezi z izrednim dogodkom in mu ne omogoči ogleda posnetkov nadzornih kamer. Organ za BPP je ugotovil, da so v obrazložitvi tako izpodbijane odločbe kot tudi URSIKS odločbe podrobno opisani razlogi, zaradi katerih je bil tožnik odstranjen iz skupnih bivalnih in drugih prostorov ter nameščen v posebni prostor. Odločbi tako vsebujeta podrobni opis poteka dogodka, ki izhaja iz uradnega zaznamka operativnega vodje, skupaj z očitanimi razlogi, ki so narekovali odreditev opisanih ukrepov. Na podlagi opisa dejanja je že na prvi pogled jasno, da se je tožnik do udeleženih oseb vedel žaljivo in agresivno, to vedenje pa je preraslo v politje z juho, kar v pritožbi zoper odločbo URSIKS priznava tudi tožnik, pri čemer pa niti ni važno, ali to sodi pod definicijo napada. Očitno dejstvo je, da se je tožnik vedel agresivno, to pa je pri pravosodnih policistih upravičeno povzročilo utemeljen sum, da tako vedenje pomeni ogrožanje drugih, kar je po 3. alineji prvega odstavka 236. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) razlog za odstranitev iz skupnih bivalnih in drugih prostorov ter namestitev v posebni prostor. Organ za BPP je odločil, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh z vloženo tožbo, zato je tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za sestavo in vložitev tožbe v upravnem sporu, po določbi prvega odstavka 24. člena v zvezi z določbo drugega odstavka 137. člena ZBPP, zavrnil kot neutemeljeno.

3. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija v celoti odločbo Organa za BPP, razen v delu, kjer se izrecno strinja, po vseh točkah prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zahteva, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku dodeli BPP. V tožbi navaja, da ni res, da je dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem na prvi in drugi stopnji nesmiselno, kot to trdi tožena stranka, ker tožba sploh še ni vložena. Takšna oblika BPP je smiselna, saj bi odvetnik kot strokovnjak za pravo lahko sestavil tožbo in jo nato vložil na sodišče. Tožena stranka je na podlagi lastne presoje brez sklicevanja na sodno prakso v podobnih zadevah, zmotno ugotovila, da tožba tožnika nima verjetnega izgleda za uspeh. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi si tožena stranka ogledala posnetek nadzornih kamer, je pa postopek ocenila za nerelevanten, čeprav sploh ne ve, kaj posnetek prikazuje. Zato je tožena stranka zmotno ugotovila, da je tožnik napadel in nadaljeval napad na pravosodnega policista po tem, ko ga je polil z juho, ker napada in nadaljevanja napada ni bilo oziroma se ni zgodil, zato tudi ni bilo utemeljenega razloga za namestitev tožnika v posebni prostor, sploh ob dejstvu, da je tožnik nastanjen v samski sobi. Iz izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, da bi tožena stranka odločala o BPP v obliki pravnega svetovanja na podlagi 1. alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP, čeprav bi morala, saj je tožniku zavrnila prošnjo za pravno zastopanje, kot tudi za pravno svetovanje. Zato bi morala tožena stranka dodeliti tožniku BPP za pravno svetovanje, kjer se določba prvega odstavka 24. člena ZBPP ne upošteva. Tožnik pa za takšno obliko BPP v celoti izpolnjuje pogoje.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni upravni spis.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je predmet presoje odločitev tožene stranke, s katero je le-ta tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila na podlagi prvega odstavka 24. člena ZBPP.

7. Po določbah ZBPP se BPP dodeli, če prosilec izpolnjuje s tem zakonom določene pogoje. Navedeni pogoji se nanašajo na finančni položaj stranke (subjektivni pogoj) ter na zadevo, za katero prosi za BPP (objektivni pogoj). Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Glede finančnega pogoja 13. člen ZBPP določa, da je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine, brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine, ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. 8. V zvezi z objektivnim pogojem, se v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP, pri presoji upravičenosti prosilca do BPP kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da (kot predpisuje 1. alineja te zakonske določbe) zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Navedeni pogoj je podrobneje opredeljen v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se med drugim šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari; kot očitno nerazumna pa se zadeva šteje tudi, če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

9. Zakonska ureditev iz 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, na katero se sklicuje izpodbijana odločba, predpisuje zavrnitev BPP v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari v okviru veljavne zakonske ureditve nima možnosti za uspeh. To pomeni, da mora organ za BPP pri odločanju o prošnji opraviti oceno o možnostih prosilca za uspeh v postopku oziroma o smiselnosti njegove udeležbe v postopku na podlagi razlogov, ki so spoznavni na prvi pogled („očitni“) in so tako prepričljivi, da izključujejo omembe vredno („razumno“) možnost prosilca za uspeh v postopku. Iz upravno sodne prakse izhaja, da pri presoji kriterijev iz prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP ne gre za presojo razumnosti zahteve za dodelitev BPP, temveč za presojo razumnosti zadeve (pričakovanja oziroma zahtevka), v zvezi s katero je vložena prošnja za BPP1. 10. Organ za BPP je vsebinsko presojal odločbo ZPKZ, odločbo URSIKS in pritožbo tožnika, s tem, ko je ugotavljal pravno podlago in se opredeljeval do obrazložitve navedenih odločb, da so bile upoštevane vse relevantne določbe ZIKS-1 in napravil zaključek glede verjetnosti uspeha tožnika glede vložitve tožbe na Upravno sodišče RS. Po mnenju sodišča je Organ za BPP presegel standard presoje očitnosti, za kar pa nima zakonske podlage. Obenem pa pravilnosti zaključkov, ki so bili napravljeni v konkretni zadevi, ni mogoče potrditi oziroma so ti zaključki preuranjeni, saj ima tožnik možnost dokazovati drugačno dejansko stanje v primeru vložitve tožbe na Upravno sodišče RS zoper določitev ZPKZ in URSIKS.

11. Ker je BPP namenjena zagotavljanju ustavnih pravic do sodnega varstva in pravnega sredstva, je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati upoštevajoč načelo sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega posega v pravico do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Zato je pri razlagi omejitev iz 24. člena ZBPP potreben restriktiven pristop. V primeru, ko bi odločitev o zavrnitvi prošnje za dodelitev BPP temeljila na dejanski podlagi, ugotovljeni preko z zakonom določenega standarda očitnosti, ko torej končni zaključki niso očitni, bi bila storjena kršitev pravice do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Z ustavno skladno razlago določb 24. člena ZBPP do tega ne pride, takšna pa je po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju že večkrat omenjenega temeljnega zakonskega standarda za presojo razumnosti možnosti za uspeh, torej standarda očitnosti. Organ BPP torej s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec doseči z BPP2. 12. Izpodbijana odločba torej temelji na napačni uporabi 24. člena ZBPP, zato je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in odločbo odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je odločbo izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti o tem ali so podani pogoji za dodelitev BPP upoštevajoč tudi vse ostale v ZBPP navedene pogoje.

13. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

1 Sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1076/2015 z dne 3. 9. 2015, sodba opr. št. I U 786/2015 z dne 7. 7. 2015. 2 Sodba Upravnega sodišča RS opr. št. IIU 1/2020 z dne 6.2.2020.