12. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila A. A. iz Ž., na seji senata dne 7. julija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 161/2004 z dne 14. 10. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1340/2003 z dne 26. 2. 2004 in s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II K 744/99 z dne 11. 7. 2003 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Ustavnega sodišča št. Up-589/04 z dne 22. 10. 2004 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S prvostopenjsko sodbo je bila pritožnica spoznana za krivo kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Sodišče ji je izreklo pogojno obsodbo in varnostni ukrep odvzema predmetov ter naložilo dolžnost plačila premoženjskopravnega zahtevka in stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče je zavrnilo pritožničino pritožbo, Vrhovno sodišče pa njeno zahtevo za varstvo zakonitosti. Pritožnica vlaga ustavno pritožbo tudi zoper sklep, s katerim je Ustavno sodišče zavrglo njeno ustavno pritožbo. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodne odločbe odpravi.

2.Pritožnica v laični ustavni pritožbi zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo prava ter kršitve 22., 23., 25., 27. in 28. člena Ustave. Navaja, da sodišča in državni organi, ki so sodelovali v kazenskem postopku, niso po resnici in popolnoma ugotovili dejstev, pomembnih za izdajo zakonite odločbe. S tem naj bi kršili določbo 17. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP). Po mnenju pritožnice so policija, tožilstvo in sodišče ščitili oškodovanca in njegovo ženo, čeprav naj bi bila prav slednja utemeljeno osumljena kaznivega dejanja zoper življenje in telo. Pritožnica meni, da Okrajno sodišče na glavni obravnavani ni izvedlo nobenih dokazov, saj naj ne bi prebralo nobene listine, za zagovor pritožnice pa naj bi brez njegove oceno le zapisalo, da je način obrambe. Prav tako naj tudi ne bi obrazložilo, zakaj verjame izpovedbam prič, oškodovancu in njegovi ženi, temveč naj bi to oceno le navedlo. Pritožnica meni, da je bila žrtev kazenskega postopka in ne obdolženka, zato naj bi bile zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin podane tudi zaradi dolžnosti plačila stroškov.

B. – I.

3.Navedbe pritožnice, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijanimi odločitvami in opisuje svoje videnje poteka dogodka, po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti.

4.Po prvem odstavku 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Drugi odstavek tega člena določa, da mu lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Pritožnica zgolj s pavšalnim očitkom, da so policija, tožilstvo in sodišče ščitili oškodovanca in njegovo ženo, čeprav naj bi bila prav slednja utemeljeno osumljena kaznivega dejanja zoper življenje in telo, kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave ne izkaže. Ker pritožnica ne utemelji, v čem naj bi bila kršitev drugega odstavka 23. člena Ustave, Ustavno sodišče zatrjevanega očitka ni moglo presojati.

5.Očitek pritožnice, da Okrajno sodišče ni izvedlo nobenih dokazov, saj naj ne bi prebralo nobene listine, za zagovor pritožnice pa naj bi brez njegove oceno le zapisalo, da je način obrambe, bi bil lahko relevanten z vidika tretje alineje 29. člena Ustave. Po navedeni določbi je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Očitek pritožnice ni utemeljen. Iz sodbe Okrajnega sodišča je jasno razvidno, katere dokaze je sodišče izvedlo v postopku dokazovanja. Pritožnica ne pojasni, kateri so bili tisti dokazi, katerih izvedbo je predlagala, sodišče pa naj se do njenega predloga sploh ne bi opredelilo. Zato za kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave očitno ne gre. To, s čimer pritožnica utemeljuje zatrjevano kršitev, predstavlja zgolj njeno nestrinjanje z dokazno oceno sodišč, ki za izkaz o obstoju zatrjevane kršitve ne zadošča.

6.Tudi nadaljnji očitek pritožnice, da sodišča niso obrazložila, zakaj verjamejo izpovedbam prič, oškodovancu in njegove žene, temveč naj bi to oceno le navedla, ni utemeljen. Člen 22 Ustave vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči. Iz navedene določbe med drugim izhaja zahteva, da so odločbe, s katerimi je pristojni organ odločil o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, obrazložene. Po oceni Ustavnega sodišča je iz izpodbijanih sodb razvidno, da so sodišča obrazložila, zakaj verjamejo izpovedbam prič, oškodovanca in njegove žene. Na podlagi tako opravljene presoje so tudi razumno obrazložila, zakaj ocenjujejo zagovor obdolženke kot neverodostojen in zato le kot način njene obrambe. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev pravice iz 22. člena Ustave.

7.Pritožnica zatrjuje tudi kršitvi 27. in 28. člena Ustave. Vendar njeno osebno prepričanje, da je nedolžna, za ugotovitev o zatrjevanih kršitvah še ne zadošča. Zgolj z očitkom, da je bila v kazenskem postopku žrtev in ne obdolženka, pritožnica tudi ne more utemeljiti, da so bile z odločitvijo o dolžnosti plačila stroškov podane kršitve, ki jih zatrjuje v ustavni pritožbi.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

B. – II.

9.Pritožnica je vložila ustavno pritožbo tudi zoper sklep Ustavnega sodišča, naveden v izreku.

10.Ustavna pritožba ni pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče izpodbijati odločitve Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da odločb ali sklepov Ustavnega sodišča ne glede na to, ali so izdani v postopku ocene ustavnosti oziroma zakonitosti predpisov ali v postopku ustavne pritožbe, ni mogoče izpodbijati z ustavno pritožbo (glej npr. sklep št. Up-331/98 z dne 4. 3. 1999, Uradni list RS, št. 17/99 in OdlUS VIII, 120). ZUstS v tretjem odstavku 55. člena tudi izrecno določa, da zoper odločitev senata, sprejeto v postopku preizkusa ustavne pritožbe, to je zoper odločitev o zavrženju, sprejemu ali nesprejemu ustavne pritožbe, ni dopustna pritožba. Ker ustavna pritožba zoper sklep št. Up-589/04 z dne 22. 10. 2004 ni dopustna, jo je bilo treba zavreči (2. točka izreka).

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer