Jedro

V predmetni zadevi je za presojo obstoja toženkine odškodninske obveznosti bistveno le mesto zdrsa oziroma okoliščina, da je tožnici spodrsnilo na pločniku (da se torej začetek padca nahaja na pločniku), in ne, kje je slednja po zdrsu (padcu) obležala (obsedela).

Zatrjevanje, da je bila vidljivost dobra, da so bile tožnici poznane vremenske razmere kot tudi stanje javne površine, oziroma sklicevanje na skrbnost „povprečnega občana“, samo po sebi nič oziroma vsaj bistveno premalo pove o tožničini domnevni (to je s strani toženke zatrjevani) nepazljivosti/neprevidnosti. Toženka namreč ne uspe (niti v pritožbi) pojasniti, kaj konkretno naj bi tožnica storila narobe (in bi konkretno morala postopati drugače) oziroma v katerem (povsem konkretnem) oziru naj bi bila nepazljiva (premalo skrbna). Podobno presplošna je tudi pritožbena navedba, da bi morala tožnica po poti hoditi na način, s katerim bi lahko preprečila škodni dogodek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dne 27.6.2014 izdalo vmesno sodbo.

2. Zoper le-to se iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Poudarja, da je sodišče prve stopnje povsem nekritično verjelo izpovedbi tožnice, da ji je zdrsnilo na pločniku, in napačno ocenilo izpoved priče B. P. (ki naj bi po prepričanju sodišča potrdila, da je tožnici spodrsnilo na pločniku). Tožnica je tekom pravde (pred prvim narokom) na toženkin poziv na fotografiji označila točno mesto padca. Iz mesta, ki ga je označila, je jasno razvidno, da je do padca prišlo na področju za vzdrževanje in čiščenje, za katerega ni zadolžen toženkin zavarovanec. Nelogično je, da bi tožnica na fotografiji označila mesto, kjer je obsedela, sploh iz razloga, ker je vedela, da je med strankama sporno prav mesta zdrsa. Zato je njena kasnejša izpoved, da je imela ob označevanju v mislih mesto, kjer je obsedela, neprepričljiva in neverodostojna. Še toliko bolj, ker je bila ob pričanju že seznanjena z ugovorom pasivne legitimacije in je lahko izpovedala na način, ki ji lahko v postopku prinese uspeh. V trenutku, ko je tožnica označevala mesto na fotografiji, s tem spornim dejstvom še ni bila obremenjena in je takrat zagotovo podala najbolj verodostojno oceno, kje je dejansko padla. Napačna je tudi ocena sodišča, da je zatrjevano dejstvo, da je tožnici spodrsnilo na pločniku, potrdila tudi priča B. P. Priča je jasno izpovedala, da iz avta ni videla, kje je tožnica padla. Ugotovitev sodišča, da okoliščine, da so bile tožnici znane vremenske razmere in stanje pločnika, ne narekujejo prisoje njenega soprispevka, je materialnopravno napačna. Prav tako je materialnopravno napačno, da je sodišče zavrnilo toženkin ugovor, da v času polne vidljivosti do padca ne bi prišlo, če bi tožnica ravnala s skrbnostjo povprečnega občana. Vse navedene okoliščine, torej da so bile tožnici vremenske razmere znane, da je poznala stanje pločnika ter da je hodila v polni vidljivosti, so pravno relevantni vzrok za njeno soodgovornost za nastale škodne posledice. Tudi če je toženkin zavarovanec opustil potrebno čiščenje, bi morala tožnica po poti hoditi na način, s katerim bi lahko škodni dogodek preprečila.

3. Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Že sodišče prve stopnje je na 6. strani obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe prepričljivo obrazložilo, zakaj ni bilo moč slediti toženkinemu ugovoru, češ da tožnica prilagaja svoje navedbe glede mesta, kjer naj bi padla. Slednja je namreč že v tožbi izrecno navedla, da ji je spodrsnilo na poledenelem pločniku. Enako je nato navajala kot tudi izpovedala na prvem naroku za glavno obravnavo dne 23.5.2014. Zato ni moč govoriti o prilagajanju navedb ali izpovedbe. Na istem naroku pa je tudi pojasnila (in ob zaslišanju označila na fotografiji(1)), da ji je spodrsnilo na pločniku, zdrs (padec) pa se je končal 1 meter stran, kjer je že mesto za parkiranje vozil.(2) V predmetni zadevi pa je za presojo obstoja toženkine odškodninske obveznosti bistveno le mesto zdrsa oziroma okoliščina, da je tožnici spodrsnilo na pločniku (da se torej začetek padca nahaja na pločniku(3)). To potrjuje tudi izjava očividke B. P. (priloga A3). Razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje sledilo tožničinim navedbam(4) oz. njeno izpovedbo v zvezi s tem ocenilo kot verodostojno (to je jasno in prepričljivo), so zato popolnoma upravičeni.

6. Sodišče prve stopnje je v okviru 13. točke (in sicer na 7. in 8. strani izpodbijane odločbe) nadalje prepričljivo obrazložilo, zakaj ni bilo moč slediti toženkinemu ugovoru, da je tožnica padla zaradi lastne nepazljivosti. Pritožnica zgolj z očitkom, da naj bi bila presoja sodišča prve stopnje (materialno-pravno(5)) napačna, ne more uspeti. Konkretnih razlogov, zakaj naj bi bilo temu tako, namreč ne ponudi. Tudi sicer je bil njen ugovor, češ da tožnica ni ravnala z zadostno skrbnostjo, pavšalno(6) podan že v postopku na prvi stopnji (kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje). Takšnim ugovorom pa ni moč slediti ne v postopku na prvi stopnji, ne v okviru pritožbenega postopka.(7)

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP(8)). Zaradi neuspeha s pritožbo toženka sama trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnica stranka sama krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o toženkini pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Glej prvo fotografijo z oznako A8. (2) Kar je, kot je izpovedala, z X tudi označila na „sporni“ fotografiji (prav tako priloga A8).

(3) In ne, kje je tožnica po zdrsu (padcu) obležala (obsedela).

(4) Ki jih je upravičeno označilo kot konsistentne.

(5) V čem naj bi bila napačna materialno-pravna presoja sodišča prve stopnje (oziroma materialno pravo z njegove strani napačno uporabljeno) ni jasno (niti pojasnjeno). Gre zgolj za to, da je na eni strani tožnica s svojo izpovedbo sodišče prve stopnje prepričala, da je hodila previdno (njene trditve o primerni obutvi pa niso bile prerekane), in da so bile na drugi strani toženkine trditve o tožničini nezadostni skrbnosti tudi sicer pavšalne.

(6) Zatrjevanje, da je bila vidljivost dobra, da so bile tožnici poznane vremenske razmere kot tudi stanje javne površine, oziroma sklicevanje na skrbnost „povprečnega občana“, samo po sebi nič oziroma vsaj bistveno premalo pove o tožničini domnevni (to je s strani toženke zatrjevani) nepazljivosti/neprevidnosti.

(7) Toženka namreč ne uspe (niti v pritožbi) pojasniti, kaj konkretno naj bi tožnica storila narobe (in bi konkretno morala postopati drugače) oziroma v katerem (povsem konkretnem) oziru naj bi bila nepazljiva (premalo skrbna). Podobno presplošna je tudi pritožbena navedba, da bi morala tožnica po poti hoditi na način, s katerim bi lahko preprečila škodni dogodek.

(8) Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.