Jedro

ZOdvT in ZPP ne predvidevata drugačne odmere nagrade odvetniku v primeru tako imenovanih množičnih tožb. Za postopke pred delovnimi sodišči je v ZOdvT določena posebna tar. št., v kateri so upoštevani kriteriji za določitev nagrade pooblaščencu, zato ni mogoče pri odločanju o nagradi za pooblaščenca v individualnem delovnem sporu upoštevati odločitev ESČP, ki temeljijo na povsem drugačnih okoliščinah posameznih primerov, ki jih to sodišče obravnava.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje postopek zaradi umika tožbe ustavilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 497,10 EUR v 8 dneh od vročitve sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper II. točko izreka se pritožuje tožeča stranka, smiselno iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep o stroških spremeni tako, da se toženi stranki prizna sorazmerno nižja nagrada. Navaja, da bi sodišče moralo upoštevati, da je predmetna zadeva ena izmed identičnih tožb sodnikov, tožilcev in pravobranilcev in da je tožena stranka vložila vsebinsko enake odgovore na tožbo. Gre za več sto identičnih zadev. Sodišče prve stopnje je določilo nagrado glede na vrednost spornega predmeta. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo glede na predlog tožeče stranke upoštevati, da odmerjena nagrada ni sorazmerna opravljenemu delu, ki ga je tožena stranka opravila. Odmerjena nagrada ne ustreza zahtevnosti in obsegu opravljenega dela. Sklicuje se tudi na odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Mamič proti Sloveniji.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji), ko je nagrado za postopek odmerilo v višini 477,10 EUR po tar. št. 3100 in z uporabo količnika 1,3. Priznalo je tudi pavšalen znesek materialnih stroškov v višini 20,00 EUR, skladno s tar. št. 6002. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo potem, ko je tožeča stranka v soglasju s toženo stranko umaknila tožbo.

Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Če pa je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški skladno z določbo drugega odstavka 155. člena ZPP odmerijo po tarifi. Pritožbeno sodišče meni, da je bil odgovor na tožbo nujno procesno dejanje, ki ga je tožena stranka morala opraviti, saj bi bila sicer lahko izdana zamudna sodba. Stroški, ki so ji zaradi tega nastali, so bili potrebni za pravdo. Ker se po določbi prvega odstavka 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra, Ur. l. RS, št. 20/97 in naslednji) stroški zastopanja državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah, je sodišče prve stopnje pri nagradi za odgovor na tožbo pravilno uporabilo tar. št. 3100. Dejstvo, da je morala tožena stranka odgovoriti na večje število podobnih tožb in naj bi šlo torej po vsebini za identične odgovore na tožbo, ne spremeni dejstva, da je bil vsak odgovor na tožbo nujno potreben za pravdo. Zato vložitve večjega števila sicer podobnih odgovorov na tožbo ni mogoče šteti za takšno okoliščino, ki bi izključevala uporabo tar. št. 3100 in količnika 1,3. Okoliščina, da je praktično identične tožbe vložilo večje število sodnikov in državnih pravobranilcev, ne vpliva na odmero nagrade, saj ZOdvT in ZPP ne predvidevata drugačne odmere nagrade odvetniku v primeru tako imenovanih množičnih tožb. Neutemeljeno je sklicevanje na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Mamič v. Slovenija (Application No. 75778/01). ZOdvT v tarifi - podpoglavje 4.7 (Postopki pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, pred Sodiščem Evropskih skupnosti in pred Evropskim sodiščem za človekove pravice) določa posebno nagrado za postopek pred ESČP (tar. št. 3470 do tar. št. 3472), ki jo odmeri ESČP v konkretni zadevi, po kriterijih, ki jih oblikuje ESČP. Ker pa je za postopke pred delovnimi sodišči določena posebna tar. št., v kateri so upoštevani kriteriji za določitev nagrade pooblaščencu, ni mogoče pri odločanju o nagradi za pooblaščenca v individualnem delovnem sporu upoštevati odločitev ESČP, ki temeljijo na povsem drugačnih okoliščinah posameznih primerov, ki jih to sodišče obravnava.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.