Jedro

Upoštevaje toženčevo prebivališče je podana pristojnost slovenskega sodišča. Ob sklicevanju na pogodbeno dogovorjeno pristojnost avstrijskega sodišča bi toženec lahko ugovarjal pristojnost slovenskega sodišča. Ker se je postopek začel kot izvršba na podlagi verodostojne listine, bi toženec navedeni ugovor lahko podal najkasneje v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Ker tega ni storil, je molče privolil v pristojnost slovenskega sodišča, ki se zato ni moglo izreči za nepristojno. Toženčev kasnejši ugovor o nepristojnosti je bil prepozen in zato neupošteven.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine za izterjavo 56.988,22 ATS. Po toženčevem ugovoru je tožnik med pravdnim postopkom razširil tožbeni zahtevek na 103.686,22 ATS oziroma 7.535,17 EUR.

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI I 1795/95 z dne 11.9.1995 tudi v 1. in 3. točki izreka ter razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 7.535,17 EUR z zamudnimi obrestmi in poravnati tožniku stroške izvršilnega ter pravdnega postopka, delno pa je zavrnilo obrestni zahtevek.

Sodišče druge stopnje je delno spremenilo odločitev o zamudnih obrestih in o pravdnih stroških, sicer pa je pritožbi tožeče in tožene stranke zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa da se obe sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik v reviziji uveljavlja kršitev tretjega odstavka 18. člena ZPP in 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V reviziji trdi, da za odločitev o sporu ni bilo pristojno sodišče Republike Slovenije, ker je v pogodbi o leasingu sporazum o pristojnosti sodišča v Celovcu v Avstriji, kar je toženec tudi uveljavljal, takoj ko je tožeča stranka v spis vložila pogodbo o leasingu. Po 18. členu ZPP bi moralo sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost in tožbo zavreči. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so navedene toženčeve trditve zmotne in da ni podana uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Po prvem odstavku 18. člena ZPP mora sodišče res med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost. Nekoliko drugače pa velja glede pristojnosti sodišča Republike Slovenije. Po tretjem odstavku 18. člena ZPP in enako po tretjem odstavku 16. člena ZPP/77 (Zakon o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 4/77 - 27/90), ki je veljal v času vložitve tožbe, je dolžno sodišče po uradni dolžnosti paziti, ali gre za pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji in se izreči za nepristojno, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča Republike Slovenije odvisna od privolitve tožene stranke, ta pa je v to privolila. V obravnavanem primeru je glede na toženčevo prebivališče v Ljubljani podana pristojnost slovenskega sodišča po 29. in 47. členu ZPP in enako tudi po prvem odstavku 46. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ, Ur. l. SFRJ, št. 43/82 in 72/82), oziroma po prvem odstavku 48. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Ur. l. RS, št. 56/99). Upoštevaje navedene določbe ni bilo razloga za ugotovitev nepristojnosti slovenskega sodišča. Glede na obstoj sporazuma o pristojnosti sodišča v Celovcu v Avstriji, kot sledi iz pogodbe med strankama o leasingu, pa bi se morala tožena stranka na ta sporazum pravočasno sklicevati. V nasprotnem primeru se šteje, da je toženec po tretjem odstavku 18. člena ZPP privolil v pristojnost slovenskega sodišča v skladu z zgoraj navedenimi pravili o pristojnosti v sporu z mednarodnim elementom. Po 49. in 50. členu ZUKZ oziroma po 52. in 53. členu ZMZPP se namreč šteje, da je toženec privolil v pristojnost sodišča Republike Slovenije, če se je spustil v obravnavanje glavne stvari, ne da bi ugovarjal pristojnosti. Ker se je obravnavani postopek začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, je lahko toženec ugovarjal (krajevni) pristojnosti ob sklicevanju na sporazum o (krajevni) pristojnosti najkasneje v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Tako je določal v času vložitve ugovora veljavni drugi odstavek 55. a člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIP, Ur. l. SFRJ, št. 20/78 - 27/90) in tako določa sedaj veljavni drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 - 16/2004). Navedena določba velja tudi za mednarodno pristojnost, saj izvira mednarodna pristojnost slovenskega sodišča po 29. členu ZPP iz določb o krajevni pristojnosti. Toženec je v ugovoru proti sklepu o izvršbi navedel samo, da ugovarja tožbenemu zahtevku po temelju in višini. Toženec torej v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni ugovarjal pristojnosti slovenskega sodišča in je s tem molče privolil v njegovo pristojnost, kar nadalje pomeni, da se sodišče ni moglo izreči za nepristojno v smislu 18. člena ZPP. Toženčev kasnejši ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča, vložen dne 4.6.2002, je bil iz doslej navedenih razlogov prepozen in zato neupošteven. Nerelevantno je toženčevo sklicevanje, da je bila šele takrat v spis vložena pogodba o leasingu (z vključenim sporazumom o pristojnosti avstrijskega sodišča), nakar je takoj postavil trditev o nepristojnosti, saj je bil toženec v pogodbenem razmerju s tožečo stranko na podlagi pogodbe o leasingu. Toženec je s pogodbo o prevzemu pogodbe prevzel od prejšnjega leasingojemalca podjetja N.A. d.o.o. iz L. pogodbo o leasingu v celoti, kar je v pogodbi o prevzemu pogodbe še posebej zapisano. Tožen ec je prevzel pogodbo o leasingu in vstopil kot nov leasingojemalec, potem ko je izrecno podpisal tudi ugotovitev, da prevzame "pogodbo z vednostjo o vseh pogodbenih pravicah in obveznostih". Kot stranka pogodbe o leasingu z vključeno prorogacijsko klavzulo bi torej toženec moral in mogel ugovarjati pristojnosti sodišča Republike Slovenije najkasneje v ugovoru proti sklepu o izvršbi. Ker tega ni storil, je sodišče ostalo pristojno za odločanje v tej pravdni zadevi in zatrjevana kršitev postopka ni podana.

Druga kršitev določb pravdnega postopka, ki jo zatrjuje toženec v reviziji, je kršitev 6. člena ZPP in 9. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi toženec ne imel možnosti uporabljati v postopku slovenskega jezika. Konkretni očitek meri na neprevedeno listino v tujem jeziku, ki je bila podlaga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Revizijsko sodišče teh revizijskih trditev ne sprejema in v celoti pritrjuje pravilnim razlogom drugostopenjskega sodišča, ki je na enake pritožbene trditve popolno odgovorilo. Dva dela izpiska iz poslovne knjige sta delno prevedena v slovenski jezik in le delno ne (tri postavke), ki pa jih je tožeča stranka med postopkom na naroku pojasnila neposredno in v povezavi z drugimi dokumenti, tako da sta obe listini, ki tvorita celoto, popolnoma razumljivi in tožencu zaradi nekaj izrazov v nemškem jeziku ni bila odvzeta možnost obravnavanja zadeve oziroma spremljanja postopka. Iz pogodbe o leasingu je razvidna toženčeva mesečna obveznost plačevanja dajatev (4.151 ATS mesečno), sporni listini pa navajata samo datume zapadlosti plačil teh zneskov in dejanska toženčeva plačila. Listini sta torej zelo jasni, njuna vsebina v postopku pojasnjena, v dokaznem postopku pa sta upoštevani skupaj z drugimi listinami, ki utemeljujejo toženčev dolg. Očitek kršitve postopka je torej tudi v tem delu neutemeljen.

Tretja kršitev, ki jo v reviziji uveljavlja toženec, je trditev o odsotnosti njegove privolitve za spremembo tožbe. Ta ugovor je drugostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo. Ko je tožnik med pravdo povečal obstoječi zahtevek, je šlo res za spremembo tožbe po 191. členu tedaj veljavnega ZPP/77. Tožnik je zahteval plačilo preostalih neplačanih obrokov iz pogodbe o leasingu. Povečanje tožbenega zahtevka glede tistih obrokov, ki so zapadli po vložitvi prvotne tožbe, toženčevega soglasja po drugem odstavku 191. člena ZPP/77 ni zahtevalo, saj gre v tem delu za spremembo tožbe zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe iz iste dejanske podlage. V preostalem delu pa je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 190. člena ZPP/77 spremembo tožbe dovolilo kljub toženčevemu nasprotovanju in sicer zaradi smotrnosti. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da je taka odločitev bila pravilna, ker je bila tako omogočena dokončna ureditev razmerja med strankama. Proti temu toženec ne navaja argumentov, zato revizijsko sodišče razloge nižjih sodb sprejema in ugotavlja, da zaradi odsotnosti toženčeve privolitve ni bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Končno toženec še trdi, da je prišlo do kršitve 9. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožeča stranka na njegovo zahtevo ni v skladu s 107. členom ZPP predložila originalov listin. Po 107. členu ZPP se listine predložijo v izvirniku ali v prepisu. Revizijsko sodišče pritrjuje nižjima sodiščema, da za predložitev izvirnikov listin ni bilo nobene potrebe. Toženec niti tedaj, niti sedaj ne pojasni, zakaj bi bili potrebni izvirniki namesto predloženih fotokopij. Verodostojnosti teh listin namreč ni izpodbijal in vsebini listin ni nasprotoval. Nerazumljiva pa je zlasti trditev v zvezi s pogodbo o leasingu, saj je njen izvirnik v nemškem jeziku, v postopku pa sta bila predložena fotokopija izvirnika in slovenski prevod, tako da v tem delu ponovno zatrjevana kršitev 9. točke drugega odstavka 339. člena ZPP o uporabi slovenskega jezika v povezavi z izvirnikom listine ni niti smiselna niti utemeljena. Ponovno pa je poudariti, da je pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da je bil toženec stranka pogodbe o leasingu in so mu bile vse listine že pred sodnim postopkom znane, saj je v pogodbi o prevzemu pogodbe to izrecno potrdil. Kot izhaja iz navedenega, ni bilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih je uveljavljal toženec v reviziji, zaradi česar ta revizijski razlog ni podan. Toženec je uveljavljal tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, vendar v svoji reviziji tega razloga z ničemer ni obrazložil. Revizijsko sodišče je zato opravilo po uradni dolžnosti preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava (371. člen ZPP). Ugotovljeno je, da sta tožnik in podjetje N.A. d.o.o. iz L. dne 15.6.1993 sklenila pogodbo o leasingu za najem osebnega avtomobila TIPO. Podjetje N.A. d.o.o. je pogodbo o leasingu po določbah 145. do 147. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) odstopilo tožencu. Podlaga je bila pogodba o odstopu pogodbe o leasingu z dne 26.11.1993, s katero je tožeča stranka soglašala. Toženec je dne 1.11.1993 avtomobil prevzel in naj bi tožeči stranki odplačeval obroke leasinga po 4.151 ATS mesečno. Plačal je nekaj obrokov, nato je nehal plačevati. Ugotovljeno je, da njegov dolg tožeči stranki po pogodbi o leasingu znaša 7.535,17 EUR, zato je bilo tožbenemu zahtevku za plačilo tega zneska z obrestmi ugodeno. Upoštevaje dejanske ugotovitve nižjih sodišč revizijsko sodišče zaključuje, da je navedena odločitev materialnopravno pravilna in da ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Vse navedeno je zaradi neutemeljenosti revizijskih razlogov narekovalo zavrnitev revizije (378. člen ZPP).