Jedro

Sodišče z odločbo o kazni prekorači pravico, ki jo ima po zakonu, če prekliče pogojno obsodbo, ki ni več samostojna sankcija, ker je bila zajeta v kasnejši pravnomočni pogojni obsodbi.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca se ugodi tako, da se ugotovi, da je bila s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 31.3.2006 prekršena v korist obsojenca določba 54. člena KZ.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 31.3.2006, po določbi 4. odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obsojenemu S.S. (prej N.G.) preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo istega sodišča z dne 26.10.2004, ki je bila pravnomočna dne 13.12.2004, ter mu izreklo kazen štiri mesece zapora. Po 4. odstavku 95. člena ZKP ga je oprostilo povrnitve stroškov postopka za preklic pogojne obsodbe iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona.

Vrhovni državni tožilec H.J. je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Meni, da je sodišče z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, ker je preklicalo pogojno obsodbo, čeprav slednja kot samostojna in izvršljiva sankcija ni več obstajala. Upoštevana in zajeta je bila v drugi pravnomočni pogojni obsodbi po sodbi z dne 25.11.2005, ki je postala pravnomočna 16.2.2006. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče po 1. odstavku 426. člena ZKP razveljavi izpodbijano pravnomočno sodbo. V primeru, da bi Vrhovno sodišče štelo, da je s preklicem pogojne obsodbe, ki ni več obstajala kot samostojna kazenska sankcija, sodišče kršilo zakon v obsojenčevo korist, pa predlaga, da ugotovi, da je bil prekršen zakon, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo.

Po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP je zahteva vrhovnega državnega tožilca bila vročena obsojencu, ki nanjo ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 26.10.2004 obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let z dodatnim pogojem, da oškodovani družbi M. d.d. plača 96.882,00 SIT v štirih mesecih po pravnomočnosti sodbe. Sodba je bila pravnomočna 13.12.2004. Isto sodišče je s sodbo z dne 16.6.2005, po 4. odstavku 506. člena ZKP obsojencu določilo nov rok za izpolnitev posebnega pogoja, in sicer, da mora plačati oškodovanemu podjetju navedeni znesek do 31.12.2005. S sodbo z dne 31.3.2006 je sodišče po 4. odstavku 506. člena ZKP obsojencu preklicalo pogojno obsodbo in mu izreklo kazen štiri mesece zapora. Po pravnomočnosti te sodbe (4.7.2006) je obsojenec začel prestajati izrečeno kazen 4.9.2006 v ZPKZ M. S sklepom predsednika Okrožnega sodišča v Celju z dne 13.9.2006 je bila ustavljena izvršitev kazni in obsojenec dne 13.9.2006 odpuščen iz zaporov. Ugotovljeno je namreč bilo, da je obsojenec s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 25.11.2005 bil spoznan za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ in mu je bila izrečena po 50. členu KZ pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen tri mesece zapora. Ob upoštevanju kazni štirih mesecev zapora iz pravnomočne sodbe istega sodišča z dne 26.10.2004 mu je bila določena enotna kazen šest mesecev zapora ter preizkusna doba treh let in določen še posebni pogoj, da družbi M. d.d. plača do 31.12.2005 znesek 96.882,00 SIT. Glede na takšno situacijo je sodišče nadaljevalo postopek za preklic pogojne obsodbe po tej sodbi zaradi neizpolnitve posebnega pogoja in ga nato s sklepom z dne 12.9.2006 ustavilo.

Iz navedenega poteka zoper obsojenca izpeljanih kazenskih postopkov je razvidno, da je bil preklic pogojne obsodbe z izpodbijano pravnomočno sodbo nezakonit. Sodba z dne 26.10.2004, s katero je obsojencu bila izrečena pogojna obsodba z obveznostjo plačila zahtevka oškodovanemu podjetju in ki jo je sodišče preklicalo, je bila zajeta v pravnomočni sodbi z dne 25.11.2005, in je zato izgubila svojo samostojnost. Razširjena pogojna obsodba, ki vključuje obsodbo za novo storjeno kaznivo dejanje, je nova kazenska sankcija, v kateri je določena tudi nova preizkusna doba, ki začne teči od pravnomočnosti izreka nove sodbe dalje. Če se pozneje pojavijo okoliščine, ki narekujejo preklic pogojne obsodbe, kot so storitev novega kaznivega dejanja, neizpolnitev naloženih obveznosti, določenih z novo (razširjeno) sodbo, se prekliče pogojna obsodba v celoti in ne po delih. Slednje pomeni, da se prvotna izrečena pogojna obsodba, ki je izgubila svojo samostojnost, več ne obnovi. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče preklicalo pogojno obsodbo, ki kot samostojna kazenska sankcija ni več obstajala. S takim postopanjem je kršilo kazenski zakon iz 54. člena KZ v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP v obsojenčevo korist. Gre namreč za preklic pogojne obsodbe, s katero je obsojencu bila določena kazen štiri mesece zapora, s pravilnim postopanjem pa bi sodišče lahko preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo z dne 25.11.2005, v kateri mu je bila določena enotna kazen šest mesecev zapora, kar pomeni, da bi obsojencu v takem primeru izreklo višjo kazen, kot je to storilo s preklicem pogojne obsodbe, izrečene z izpodbijano pravnomočno sodbo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je spoznalo, da je zahteva vrhovnega državnega tožilca utemeljena in ji je zato ugodilo z ugotovitvijo, da je bil prekršen kazenski zakon (54. člen KZ v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP) v obsojenčevo korist, ne da bi posegalo v pravnomočno sodbo (2. odstavek 426. člena ZKP).