Jedro

Sodišče druge stopnje je pretehtalo vsa s sodbo sodišča prve stopnje ugotovljena odločilna dejstva in presodilo, da pritožbene navedbe niso takšne, da bi ustvarile dvom glede njihove pravilnosti in popolnosti, s tem pa zadostilo zahtevam iz prvega odstavka 395. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.A. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1.000,00 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Brežicah je s sodbo z dne 6.3.2007 obsojenega J.A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti iz prvega odstavka 145. člena KZ ter mu izreklo denarno kazen v znesku 800,00 EUR. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 400,00 EUR povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 5.12.2007 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 600,00 EUR.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe višjega sodišča in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče je izvedlo obširni postopek z zaslišanjem prič, z ogledom na kraju dejanja ter upoštevanjem drugih dokazil. Brez dvoma je ugotovilo dejansko stanje, ki je opisano kot očitek kaznivega dejanja obsojenca in svoje zaključke obširno in utemeljeno obrazložilo. Zato ni utemeljena trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih in tudi ne trditev, da obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve meni, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker napadena sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, podan pa je tudi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijanih odločbah, zoper katere je vložena zahteva (427. člena ZKP). Po stališču zahteve sodišče druge stopnje ni odgovorilo na navedbe pritožbe v zvezi z vprašljivimi zaključki sodišča prve stopnje, temveč se je do nje le pavšalno opredelilo. Gre za razhajanja v izpovedbah prič, spreminjanju oškodovankine izpovedbe, njeno prijavo inkriminiranega dogodka kot prekrška zoper javni red in mir in ne kot ogrožanja njene varnosti, za odsotnost presoje izpovedb policistov in presoje okoliščine, kako je oškodovanka lahko videla, da je obsojenec z vso močjo vrgel proti njej pepelnik, če glede na ugotovitve ogleda ni mogla videti mesta, na katerem naj bi stal obsojenec. Obramba meni, da kaznivo dejanje glede na opisan tek dogodkov objektivno ni moglo biti storjeno, ker obsojenec oškodovanke ni mogel ogroziti, saj ta ni bila v njegovem vidnem polju.

Vsebina obrazložitve sodbe oziroma sklepa sodišča druge stopnje je predpisana v določbi prvega odstavka 395. člena ZKP, zahteva pa presojo pritožbenih navedb ter navedbo kršitev zakona, ki jih je sodišče upoštevalo po uradni dolžnosti. Po razlagi, sprejeti tako v procesni teoriji kot v sodni praksi, mora sodišče druge stopnje presoditi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in svoje stališče do njih tudi obrazložiti. Pri tem se ni dolžno opredeliti do tistih pritožbenih navedb, ki pravno niso relevantne in tudi ne do navedb, ki niso konkretizirane.

Čeprav razlogi sodbe sodišča druge stopnje niso obširni, ni mogoče sklepati, da ne vsebujejo presoje pritožbenih navedb, ki zadevajo odločilna dejstva in da gre za takšne pomanjkljivosti, ki predstavljajo z zahtevo za varstvo zakonitosti zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Dejstva, da je obsojenec oškodovano R.P. zmerjal in ji besedno grozil, nato pa vrgel proti njej pepelnik, je sodišče prve stopnje ugotovilo predvsem na podlagi oškodovankine izpovedbe in izpovedb prič, ki so bile prisotne v gostinskem lokalu. Presojo verodostojnosti teh dokazov je tudi obrazložilo. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi svoje sodbe povzelo bistvo razlogov prvostopenjske sodbe, v nadaljevanju pa se opredelilo do navedb, s katerimi je pritožba izpodbijala presojo oškodovankinih izjav in njene izpovedbe. Prav tako je utemeljilo, kako presoja pritožbene navedbe v zvezi z izpovedbami prič, ki so se nahajale v gostinskem lokalu in se opredelilo do postopka, ki so ga na inkriminiranem kraju izvajali policisti. Izrecno je utemeljilo, da glede na potek dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje ni odločilno, kako so policisti „razčistili“ zadevo. Iz tega povsem jasno sledi, da je tudi sodišče druge stopnje kot odločilno štelo oškodovankino izpovedbo in izpovedbe prič, ki so se v času dogodka nahajale v različnih prostorih lokala ter soglašalo z dokazno oceno sodišča prve stopnje in z njeno izčrpno utemeljitvijo. V takem položaju sodbi sodišča druge stopnje ni mogoče očitati, da ne vsebuje presoje dejstev, ki so odločilna za ugotovitev, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, ki mu je očitano. Sodišče druge stopnje se sicer ni izrecno opredelilo do vseh okoliščin, ki jih je pritožba ocenila, da so pomembne predvsem za presojo verodostojnosti za obsojenca obremenilnih dokazov, vendar slednje ne pomeni, da je postopalo v nasprotju z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP. Posebej še, ker je pritožbeno sodišče vendarle pretehtalo vsa s sodbo sodišča prve stopnje ugotovljena odločilna dejstva in dejansko presodilo, da pritožbene navedbe niso takšne, da bi ustvarile dvom glede njihove pravilnosti in popolnosti.

Po določbi 427. člena ZKP postopa Vrhovno sodišče le, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena. Glede na vsebino in z njo povezano razlago te določbe se vložnik zahteve nanjo ne more sklicevati, saj bi s takim ravnanjem razširjal razloge, ki jih sme uveljavljati glede na določbe prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovno sodišče sme samo v primeru, ko nastane precejšen dvom glede pravilnosti ugotovljenih odločilnih dejstev, na katera se opira zakon, ki naj bi bil kršen po navedbah zahteve, razveljaviti pravnomočno sodbo. Sicer pa Vrhovno sodišče ni dolžno posebej ocenjevati in odgovarjati na predlog vložnika zahteve, naj upošteva določbo 427. člena ZKP in razveljavi sodbo zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev (sodba VS RS z dne 3.7.1998, št. I Ips 34/96).

Kršitve zakona vložnik zahteve ni konkretno opredelil in tudi ne obrazložil. Zato te kršitve Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Slednje po ustaljeni sodni praksi pomeni, da mora kršitve zakona zahteva konkretno opredeliti in jih tudi ustrezno obrazložiti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega J.A. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (tretji odstavek 92. člena ZKP).