Jedro

Po razvezi zakonske zveze 81. člen ZZZDR ne more biti podlaga za priznanje pravice do preživnine v breme razvezanega zakonca, če je ta prispeval k preživljanju tožnice le v času nekajmesečnega skupnega življenja zakoncev, v nadaljnjih 17 letih ločenega življenja pa ni prispeval ničesar in tožnica preživljanja tudi ni zahtevala. Tako zaradi sklenitve zakonske zveze kot zaradi njene razveze se tožničine ekonomske razmere niso bistveno spremenile.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

S sodbo opr. št. P 123/20003 z dne 9.7.2003 je prvostopenjsko sodišče razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, ki je bila sklenjena dne 31.5.1986, hčerko V. zaupalo v vzgojo in varstvo tožnici in naložilo tožencu plačevanje preživnine za hčerko v znesku 20.000 SIT mesečno. Tožničin tožbeni zahtevek za plačevanje preživnine je zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je tožničini pritožbi ugodilo in s sklepom z dne 23.9.2003 sodbo glede preživnine za tožnico razveljavilo.

V novem postopku je sodišče prve stopnje tožencu naložilo plačevanje preživnine tožnici v znesku 11.000 SIT mesečno od 31.3.2003 dalje.

Pritožbi toženca je sodišče druge stopnje ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačevanje preživnine.

Proti drugostopenjski sodbi je vložila revizijo tožeča stranka.

Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da so razlogi za odklonitev priznanja preživnine nesprejemljivi in v nasprotju s smislom 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Res je tožnica s tožencem živela v zakonski skupnosti sorazmerno kratek čas in se je bila nato prisiljena od njega odseliti. Razveze zakonske zveze in preživnine dejansko ni zahtevala v sorazmerno dolgem času ločenega življenja, ker je v tem času bila kolikor toliko fizično sposobna skromnega preživljanja. Šele sedaj, ko je postala bolna in starejša, je uvidela, da ji tako stanje ne prinaša ničesar in se je odločila za razvezo zakonske zveze, kar je pomenilo v končni fazi izgubo še nekaj tistih socialnih pravic, kot jih je sama že navedla. S tem se je njen socialni položaj po razvezi zakonske zveze poslabšal in v tem vidi razlog, da bi ji vseeno v skladu z 81. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih preživnina morala pripadati, vsaj v simbolični višini. Tako stanje je ustrezalo tudi tožencu, da tudi sam ni vlagal razvezne tožbe, čeprav je imel vse argumente, da bi tako tožbo po odselitvi tožnice vložil. Kot zaposlen je bil toženec v boljšem ekonomskem položaju. Zaradi razveze zakonske zveze tožnica res ni izgubila ničesar na račun tistega, česar ji toženec ni nudil, je pa izgubila tisto, kar bi ji v času zakonske zveze bil dolžan nuditi in ji je zaradi izkazanih razlogov v smislu 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih dolžan nuditi.

V odgovoru na revizijo toženec predlaga njeno zavrnitev in povrnitev revizijskih stroškov.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Po 81. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list RS, št. 15/76, 1/89, 14/89 in 64/2001), ki je veljal v času odločanja prvostopenjskega sodišča, je lahko nepreskrbljeni zakonec, ki nima sredstev za življenje in se ne more zaposliti ali je nesposoben za delo, ob razvezi zakonske zveze zahteval plačevanje preživnine v breme drugega zakonca, ustrezno njegovim možnostim.

Sodišči prve in druge stopnje sta v okviru ugotavljanja dejanskega stanja ugotovili, da sta pravdni stranki sklenili zakonsko zvezo dne 31.5.1986, njuni hčerki pa sta se rodili pred sklenitvijo zakonske zveze. Pravdni stranki sta skupaj živeli nekaj mesecev, po nekaj mesecih se je tožnica skupaj z mlajšo hčerko vrnila nazaj na svoj prejšnji dom. Zaposlena ni bila nikoli. Nekaj je delala na domačem posestvu in prejemala socialno pomoč. Po odhodu od toženca, ki je bil zaposlen v Avstriji, ni prejemala nobenih sredstev za preživljanje, razen za mlajšo hčerko. Zaradi bolezni ni bila splošno delovno in pridobitno sposobna. Tožnica s tožencem od leta 1986 dalje praktično ni imela stikov, njuna zakonska zveza je bila razvezana dne 9.7.2003. Glede na opisano dejansko stanje je pritožbeno sodišče tožničin zahtevek za preživnino zavrnilo z utemeljitvijo, da je trajalo skupno življenje pravdnih strank v času trajanja zakonske zveze zelo kratek čas, nekaj mesecev, nato pa je po 17-ih letih, ko ni bilo nikakršnih stikov med zakoncema, prišlo do razveze zakonske zveze. Razen v nekaj mesecih skupnega življenja toženec ni prispeval ničesar k tožničinemu preživljanju. Ne s sklenitvijo zakonske zveze in še manj z razvezo zakonske zveze se tožničine premoženjske razmere niso bistveno spremenile. Z izjemo nekaj mesecev v letu 1986 se je tožnica pred sklenitvijo zakonske zveze in po razpadu življenjske skupnosti še nadaljnjih 17 let preživljala sama v okviru svojih preživninskih zmožnosti, zmanjšanih zaradi bolezni, ki ji ni omogočala zaposlitve. Ker je namen 81. člena ZZZDR zagotoviti nepreskrbljenemu zakoncu po razvezi zakonske zveze približno enak premoženjski in socialni standard, kot v času trajanja zakonske zveze, je po presoji revizijskega sodišča pritrditi drugostopenjskemu sodišču, da le kratkotrajno nekajmesečno sodelovanje toženca pri tožničinem preživljanju v okvirih skupnega življenja zakoncev ne more pomeniti bistvene spremembe v celotnem tožničinem socialnem položaju, ki je, vključno z zdravjem, v dolgem obdobju nespremenjen. Ko se torej tako zaradi sklenitve zakonske zveze, kot zaradi njene razveze ekonomske razmere niso spremenile, 81. člen ZZZDR ne more biti podlaga za priznanje pravice do preživnine v breme razvezanega zakonca.

Upoštevaje navedeno je nesprejemljivo stališče revizije, da je tožnica zaradi razveze zakonske zveze izgubila tisto, kar bi ji bil toženec v času zakonske zveze dolžan nuditi. Razen v času nekaj mesecev ji toženec 17 let ni pomagal pri preživljanju, tožnica pa tega tudi ni zahtevala. Revizijske trditve, da je zahtevala razvezo zakonske zveze in preživnino sedaj, ko je postala bolna in starejša, nimajo opore v dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč, saj nobeno poslabšanje zdravstvenega stanja ali pridobitnih zmožnosti v zadnjem obdobju ni ugotovljeno. Prav tako pa revizijske trditve o poslabšanju socialnega položaja nasprotujejo dejanskim ugotovitvam v izpodbijani sodbi, da se z razvezo zakonske zveze tožničine življenjske razmere niso bistveno spremenile. Na dejanske ugotovitve nižjih sodišč je revizijsko sodišče vezano. Kompleksno upoštevanje relevantnih okoliščin ne more pripeljati do drugačnih materialnopravnih zaključkov, kot jih je zavzelo pritožbeno sodišče, da tožničin zahtevek za priznanje preživnine ni utemeljen. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava se je tako pokazal kot neutemeljen, zato je revizijsko sodišče tožničino revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Toženec je vložil odgovor na revizijo in predlagal povrnitev stroškov. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z navedeno vlogo toženec ni prispeval k odločitvi revizijskega sodišča, zato teh stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih za pravdo (155. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče odločilo, da toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka.