Jedro

Zakon o izvršbi in zavarovanju v 273. čl. (le) primeroma našteva vrste začasnih odredb, ki jih je mogoče izdati v zavarovanje nedenarnih terjatev, sicer pa velja princip, da sme sodišče za takšno zavarovanje izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog z dne 15.4.2011 za izdajo začasne odredbe: 1.) da naj se dolžnikoma oziroma tožencema prepove, da bi ob nastopu zapadlosti dne 21.4.2011 obveznosti plačila tretjega obroka kupnine po pogodbi o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža SV 1 z dne 21.4.2008 v višini 83.320,00 EUR, ki bi ga upnik po tej pogodbi moral plačati prvemu dolžniku in 83.320,00 EUR, ki bi ga upnik po tej pogodbi moral plačati drugemu dolžniku, vložila predlog za izvršbo in vodila postopek izvršbe za izterjavo teh terjatev; 2.) da sta dolžnika dolžna opustiti vložitev predloga za izvršbo in voditi postopek izvršbe pod točko 1 tega sklepa do pravnomočne rešitve pravdne zadeve pod opr.št. Pg 1, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kopru; 3.) da se za primer, da ne bosta izpolnila obveznosti po tem sklepu, dolžnikoma izreče začetna denarna kazen v višini 1.000 EUR, ki se izterja po uradni dolžnosti ter se hkrati izda nov sklep, s katerim sodišče izreče novo višjo denarno kazen, če dolžnika še nadalje kršita prepoved iz 1. točke; 4.) da začasna odredba velja do pravnomočne rešitve pravdne zadeve pod opr.št. P 1, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kopru; 5.) da sta dolžnika upniku dolžna solidarno plačati stroške tega postopka zavarovanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Trdi, da je sodišče zmotno presodilo, da ni dopustno takšno sredstvo zavarovanja, kot ga je predlagal tožnik in da ZIZ takšnega zavarovanja ne dopušča. ZIZ določa, da je dopustna vsaka začasna odredba, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Sodišče pa tudi ni obrazložilo, da s predlagano začasno odredbo ne bi bilo mogoče doseči namena zavarovanja, zato je podana tudi kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. S predlagano začasno odredbo želi tožnik doseči ureditev (regulacijo) razmerja s toženci do pravnomočne odločitve o zahtevku te pravde. Ureditev bi temeljila na začasni odredbi, s katero bi se do pravnomočne rešitve zahtevka za razvezo pogodbe skušalo ohraniti razmerje med pravdnima strankama v takšni obliki kot obstaja sedaj (tožnik je izpolnil polovico pogodbe). Tožnik je utemeljil, zakaj bi takšno zavarovanje njegovega zahtevka škodilo dolžnikoma manj oziroma zakaj bi bilo potrebno, da se prepreči nenadomestljiva škoda. Sodišče kljub temu vsebinske presoje ni opravilo zaradi napačnega stališča, da takšne začasne odredbe sploh ni dopustno vložiti. Nosilni argument za odločitev je sodišče oprlo na pravico do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS, češ da bi z dovolitvijo začasne odredbe nedopustno poseglo v pravico do sodnega varstva tožencev. Nedvomno je res, da bi s tovrstno odločitvijo sodišče poseglo v takšno pravico, vendar je po drugi strani z nasprotno odločitvijo, da takšna začasna odredba sploh ni dopustna, odreklo pravico do sodnega varstva tožniku. Zmoten je tudi argument sodišča pri sklicevanju na odločbo VSK Cp 400/2010, saj tožnik ni predlagal, da sodišče prepove karkoli izvršilnemu sodišču, temveč je odredbo usmeril na prepoved tožencem, kar je zagotovo dopustno sredstvo zavarovanja (prim. 226. čl. ZIZ). Zmoten je tudi argument, da je tožnik ustrezno varovan v izvršilnem postopku, kjer lahko predlaga odlog izvršbe, kajti po ZIZ, ki taksativno ureja odložne razloge, ni predviden razlog odloga zaradi viseče pravde glede izvršilnega naslova .

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje svoje nedenarne terjatve do toženih strank. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v 273. čl. (le) primeroma našteva vrste začasnih odredb, ki jih je mogoče izdati v zavarovanje nedenarnih terjatev, sicer pa velja princip, da sme sodišče za takšno zavarovanje izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja.

Kljub v 273. čl. ZIZ uveljavljenemu principu pa je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navedlo, da ni dopustna takšna začasna odredba, kot jo je v obravnavani zadevi predlagala tožeča stranka (da naj se toženima strankama ob nastopu zapadlosti v plačilo tretjega obroka kupnine po pogodbi o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža opr.št. SV 1 z dne 21.4.2008, prepove vložiti predlog za izvršbo in voditi postopek izvršbe za izterjavo teh terjatev).

Kot nosilni razlog za svojo odločitev je sodišče prve stopnje navedlo, da bi izdaja takšne začasne odredbe pomenila poseg v (ustavno) pravico do sodnega varstva tožencev. S stališčem o nedopustnosti predlagane začasne odredbe pa pritožbeno sodišče ne soglaša. Najprej je to v nasprotju že z 273. čl. ZIZ, po katerem je dopustna izdaja vsake odredbe, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja in v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni navedlo, da namen zavarovanja s predlagano začasno odredbo ne bi bil dosežen. Nadalje je treba upoštevati, da gre pri začasni odredbi za ukrep zavarovanja, ki je začasen (277. čl. in 278. čl. ZIZ), zato tudi argument o posegu v ustavno pravico ne vzdrži, če so izpolnjene vse predpostavke za izdajo začasne odredbe, saj bi ta bil kvečjemu začasne narave. Nenazadnje pa tudi začasne odredbe iz okvira primeroma naštetih v 273. čl. ZIZ, predstavljajo takšen poseg v ustavne pravice, prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin in premičnin, predstavlja poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine iz 33. čl. Ustave RS, vendar pa verjetno ne more biti dvoma o dopustnosti njihove izdaje, če so za to izpolnjene potrebne predpostavke.

Kot pravilno opozarja tožeča stranka, v obravnavani zadevi ni bila predlagana začasna odredba, s katero bi se sodišču naložilo ali prepovedalo opravo dejanj iz njegove pristojnosti oz. prepovedalo vodenje postopka izvršbe, zato sklicevanje sodišča prve stopnje na zadevo Cp 400/2010 z dne 20.4.2010, ni utemeljeno.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 3. tč. 365. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri katerem bo moralo presojati obstoj predpostavk za izdajo začasne odredbe.