Jedro

Prva tožeča stranka nima premoženja, na katerega bi bilo mogoče seči z izvršbo. Po tretjem odstavku 76. člena ZPP gre za bistven (ne pa tudi edini) pogoj za priznanje lastnosti stranke tudi tistim oblikam združevanja, ki te sposobnosti sicer nimajo.

Res je, da premoženje etažnih lastnikov predstavljajo skupni deli stanovanjske stavbe, vendar s solastniškim deležem na skupnih delih ni mogoče samostojno razpolagati, ker sta lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov v skladu s 105. členom SPZ neločljivo povezani pravni razmerji, ki tvorita etažno lastnino - ta pa je lahko po 112. členu SPZ predmet razpolaganja le kot celota. Tudi prisilna izvršba na skupni del ni mogoča. Prva tožeča stranka torej s sklicevanjem na to premoženje ne more doseči predlaganega priznanja lastnosti stranke. Premoženja, ki je po tretjem odstavku 76. člena ZPP pogoj za priznanje lastnosti stranke, ne predstavljajo niti sredstva rezervnega sklada, ki ga je ustanovila prva tožeča stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v I. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za podelitev sposobnosti biti stranka prvi tožeči stranki. Obenem je tožečo stranko pozvalo k ustrezni popravi in dopolnitvi tožbe.

2. Tožeča stranka se je zoper sklep o zavrnitvi predloga za podelitev sposobnosti biti stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njegovo spremembo oziroma razveljavitev in vrnitev v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Soglaša, da je treba pogoje za podelitev sposobnosti biti stranka tolmačiti restriktivno. Vztraja pa, da so vsi pogoji v njenem primeru izpolnjeni, zato je odločitev sodišča prve stopnje nerazumljiva. Izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Poleg tega ugotovitev, da se sklep št. 5, sprejet na seji zbora etažnih lastnikov z dne 11. 02. 2010, nanaša le na kritje določenih pravdnih stroškov, nasprotuje listinski dokumentaciji. Smisel instituta podelitve sposobnosti biti stranka je v olajšanju sodnega varstva, kadar v pravdi na aktivni ali na pasivni strani nastopa več fizičnih oseb. V primeru prve tožeče stranke gre za naključno skupnost več kot 80-ih oseb. Ni res, da prva tožeča stranka nima premoženja. Skupno premoženje etažnih lastnikov predstavljajo skupni deli stanovanjske stavbe. Poleg tega je bilo na zboru etažnih lastnikov sklenjeno, da se vsi stroški (odvetniški in sodni) poravnajo iz sredstev rezervnega sklada, tako da bo na ta sredstva mogoča tudi izvršba.

3. Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo niti očitanih niti uradoma upoštevnih procesnih kršitev. Izrek izpodbijanega sklepa je jasen in skladen z njegovo obrazložitvijo. V tej ni nobenega notranjega protislovja ali kakšne druge pomanjkljivosti, ki bi lahko onemogočila pritožbeni preizkus sklepa. Njegov nosilni razlog predstavlja (pravilna) ugotovitev sodišča prve stopnje, da prva tožeča stranka nima premoženja, na katerega bi bilo mogoče seči z izvršbo. Po tretjem odstavku 76. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) gre za bistven (ne pa tudi edini) pogoj za priznanje lastnosti stranke tudi tistim oblikam združevanja, ki te sposobnosti sicer nimajo. Sodišču prve stopnje se zato o ostalih dejstvih, na katera se opira predlog, ni bilo treba posebej izrekati. Po navedenem je izpodbijani sklep v zadostni meri obrazložen. Tudi če bi res nasprotoval listinskim dokazom, kot poskuša prikazati pritožba, ne bi šlo za zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak kvečjemu za zmotno ugotovljeno dejansko stanje, vendar tudi ta pritožbeni razlog ni podan.

6. Prva tožeča stranka se brez podlage enači s skupnostjo etažnih lastnikov. Dokaza, da bi se organizirala v skladu z 72. členom Stanovanjskega zakona (SZ-1), ni predložila; sicer pa bi bila v tem primeru že pravna oseba in predlaganega priznanja lastnosti stranke ne bi potrebovala. Res je, da premoženje etažnih lastnikov predstavljajo skupni deli stanovanjske stavbe, vendar s solastniškim deležem na skupnih delih ni mogoče samostojno razpolagati, ker sta lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov v skladu s 105. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) neločljivo povezani pravni razmerji, ki tvorita etažno lastnino - ta pa je lahko po 112. členu SPZ predmet razpolaganja le kot celota. Tudi prisilna izvršba na skupni del ni mogoča. Prva tožeča stranka torej s sklicevanjem na to premoženje ne more doseči predlaganega priznanja lastnosti stranke. Ob tem ni relevantno, da naj bi škoda, katere povračilo je predmet te pravde, nastala prav na skupnih delih stanovanjske stavbe.

7. Premoženja, ki je po tretjem odstavku 76. člena ZPP pogoj za priznanje lastnosti stranke, ne predstavljajo niti sredstva rezervnega sklada, ki ga je ustanovila prva tožeča stranka. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je po četrtem odstavku 119. člena SPZ sredstva rezervnega sklada mogoče uporabiti samo za poravnavo stroškov vzdrževanja in potrebnih izboljšav ter za odplačevanje v te namene najetih posojil; tudi izvršba na sredstva rezervnega sklada je dopustna samo iz teh razlogov. Prva tožeča stranka tega kogentnega zakonskega določila ni mogla obiti z drugačno vsebino sklepa št. 5 z dne 11. 02. 2010, češ da naj bi se stroški v zvezi s tem pravdnim postopkom poravnali iz sredstev rezervnega sklada. Izvršba za ta namen torej ne bi bila dopustna. Čeprav so merila za priznanje lastnosti stranke na aktivni strani manj stroga, pa ni mogoče spregledati, da bodo v obravnavanem primeru pravdni stroški glede na vrednost spornega predmeta precej visoki, zato tudi iz tega razloga predlagano priznanje lastnosti stranke ni bilo utemeljeno.

8. Sodišče prve stopnje je po navedenem pravilno uporabilo materialno pravo, ko je predlog prve tožeče stranke zavrnilo. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvi sklep. Preostale pritožbene trditve za odločitev o pritožbi niso bile relevantne. Zgolj zaradi jasnosti pa je treba dodati, da morajo biti kot tožeča stranka navedeni le konkretni etažni lastniki, torej fizične in pravne osebe, ki imajo sposobnost biti stranka v postopku. Končno njihovo število v tem primeru le ni tolikšno, da bi bila zaradi tega ogrožena ali nesorazmerno otežena uveljavitev zahtevanega sodnega varstva.

9. Vloga tožene stranke z dne 28. 02. 2012 je bila vložena po izteku pritožbenega roka, zato je sodišče pri odločanju o pritožbi ni upoštevalo.