Jedro

Pri tožniku je bila ugotovljena invalidnost III. kategorije, saj lahko (svoje) delo avtomehanika opravlja le s polovico polnega delovnega časa. Kljub temu ni upravičen do pravic na podlagi invalidnosti, saj je bil pretežni del zavarovanja zavarovan za ožji obseg pravic na podlagi prostovoljne vključitve v pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita kot nezakoniti odločbi toženke z dne 10. 11. 2008 in z dne 4. 6. 2008, ter da se tožnik z 8. 1. 2008 razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine ter da toženka v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izda odmerno odločbo o invalidski pokojnini in mu povrne stroške postopka, ter podredni tožbeni zahtevek, da se tožnik z 22. 4. 2008 razvrsti v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu, ki je fizično lažje, brez dvigovanja bremen nad 8 kilogramov, brez dolgotrajnih prisilnih drž telesa, v ugodnih klimatskih pogojih in z možnostjo prehrane ter mu v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izda odločbo, s katero bo odmerila delno invalidsko pokojnino in nadomestilo za invalidnost od 22. 4. 2008 dalje.

Zoper zavrnilno odločbo se pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu zahtevku, podrejeno, da ugodi primarnemu zahtevku pod točko 1 in 4 ter podrejenemu zahtevku pod točko 2 in 3 glede III. kategorije invalidnosti in mu povrne pritožbene stroške. Meni, da ima sodišče dvojna merila v škodo tožnika. Sodišče tožniku očita, da bi se o vlogi toženke z dne 18. 10. 2011 moral izjasniti v roku 8 dni in da ni podal dokazov najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, sočasno pa spregleda, da toženka do prvega naroka za glavno obravnavo dne 20. 9. 2010 ni prerekala, niti zatrjevala nobenega dejstva glede obstoja zavarovalne dobe za ožji obseg pravic in neobstoja pravice do nadomestila za invalidnost, na podlagi večjega obsega zavarovalne dobe za ožji obseg pravic od zavarovalne dobe, za poln obseg pravic. O obstoju zavarovanja za ožji obseg pravic toženka ne govori tudi v vlogi z dne 11. 10. 2010, ter je navedeno vprašanje kot sporno toženka izpostavila šele na glavni obravnavi dne 8. 3. 2011, ko je že nastopila prekluzija navajanja dejstev in dokazov. S tem, ko je sodišče dopustilo takšne navedbe kot pravočasne, je sodišče kršilo določila 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), kar je pripeljalo do drugačne ugotovitve dejanskega stanja in posledično drugačne odločitve kot v prvotnem sojenju, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP po 1. odstavku 339. člena tega zakona. Tožnik se je strinjal z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije II. stopnje, ker mu je ta priznala razporeditev v III. kategorijo invalidnosti in se zaradi tega odločil, da ne bo vztrajal na ugotovitvi popolne dela nezmožnosti, temveč bo ugotovljeno invalidnost III. kategorije sprejel kot dejstvo in bo na tej podlagi uveljavljal svoje pravice. Zaradi dodatnih ugovorov toženke, ki so se pojavili po prvi glavni obravnavi in v razveljavljenem postopku, je tožnik ponovno zahteval ugotovitev invalidnosti I. kategorije, česar pa sodišče tožniku ni omogočilo. Pritožba meni, da se delovna zmožnost tožnika presoja glede na njegov poklic avtokleparja in ne na delovno mesto skladiščnika, ki ga je opravljal nazadnje pred invalidnostjo. Delo avtokleparja pa je zanj pretežko. Sodišče samo nima tistega strokovnega znanja na podlagi katerega bi lahko a priori zaključilo, da popolna delovna zmožnost pri tožniku ni podana in bi moralo navedeno dejstvo ugotavljati s pomočjo izvedenca onkologa, ne pa da se je zadovoljilo z dopolnitvijo mnenja invalidske komisije toženke. Zaradi opustitve dokaza z izvedencem medicinske stroke je bilo kršeno načelo kontradiktornosti in nepristranskosti v postopku, kar je prav tako imelo vpliv na končno odločitev in predstavlja kršitev 1. odstavka 339. člena ZPP. Odločitev sodišča, ki je zavrnilo tožnikov podrejeni zahtevek na odpravo odločb toženke in priznanje III. kategorije invalidnosti je nelogičen in protispisen, saj je invalidska komisija toženke sama spremenila svojo prvotno mnenje podano v upravnem postopku in tožniku priznala invalidnost III. kategorije. Sodišče bi tako moralo, v kolikor je menilo, da ni podane invalidnosti I. kategorije ugotoviti, da je podana vsaj invalidnost III. kategorije in nato odločati o pravicah in obveznostih v zvezi s to kategorijo. Odločitev sodišča tako predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi sodbe v nasprotju z dokazi in listinami v spisu. Odločitev sodišča je tudi materialno pravno zmotna, ker je očitno, da se je v upravnem postopku presojala tožnikova invalidnost glede na delovno mesto skladiščnik, kar pa je napačno, saj se po določilih Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) delovne zmožnost ne presoja glede na zadnje delovno mesto ampak na poklic, ki ga zavarovanec – tožnik ima. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določilom 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ponovno presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 10. 11. 2008, s katero je toženka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo z dne 4. 6. 2008, s katero se je zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja tožnika zavrnila.

O predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ponovno odločalo. V svoji sodbi z dne 8. 3. 2011, opr. št. VI Ps 3177/2008 je odpravilo odločbi toženke z dne 10. 11. 2008 in z dne 4. 6. 2008 ter tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti, zaradi posledic bolezni in mu od 22. 4. 2008 dalje priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom, po štiri ure dnevno na delu, ki je fizično lažje, brez dvigovanja bremen nad 8 kilogramov, brez dolgotrajnih prisilnih drž telesa, v ugodnih klimatskih pogojih in z možnostjo dietne prehrane. Odločilo je, da je toženka dolžna s posebno odločbo v roku 30 po pravnomočnosti sodbe odločiti o pravici in višini delne invalidske pokojnine ter tožnika napotila, da se prijavi pri pristojnem zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. Tožbeni zahtevek, da se mu odmeri nadomestilo za invalidnost od 22. 4. 2008 dalje, pa je zavrnilo. Zoper takšno odločitev sta se pritožili obe stranki postopka. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Psp 176/2011 z dne 25. 8. 2011 pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z napotilom, da bo sodišče prve stopnje moralo v novem postopku ugotavljati, kolikšen del zavarovanja je tožnik dosegel, v zavarovanju za ožji obseg pravic in v kolikor bo ugotovilo, da je tožnik pretežni del skupnega obveznega zavarovanja dosegel v zavarovanju za ožji obseg pravic, bo moralo upoštevati 8. točko 34. člena ZPIZ-1. V kolikor bo sodišče ugotovilo, da tožnik pretežni del skupnega obveznega zavarovanja do pridobitve pravice dosegel v zavarovanju za širši obseg pravic, pa bo moralo samo odločiti o pravici sami, eventuelno odmero pa naložiti toženki.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednje dejansko stanje. Do dneva invalidnosti (22. 4. 2008) je tožnik dopolnil 12 let, 5 mesecev in 25 dni v zavarovanju za širši obseg pravic in sicer v obdobju, ko je bil zavarovan na podlagi delovnega razmerja in v obdobju prejemanja nadomestila pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (od 1. 7. 1979 do 20. 11. 1979, od 4. 12. 1979 do 11. 7. 1980, od 15. 9. 1981 do 31. 1. 1983, od 1. 2. 1983 do 11. 4. 1983, od 12. 4. 1983 do 15. 2. 1991, od 27. 3. 2007 do 26. 3. 2008 ter od 27. 3. 2008 do 22. 4. 2008 in od 16. 2. 1991 do 15. 2. 1992). Na podlagi prostovoljne vključitve v pokojninsko in invalidsko zavarovanje je bil tožnik zavarovan od 16. 2. 1992 do 31. 3. 1992, od 1. 4. 1992 do 26. 3. 2007 skupno 15 let, 1 mesec in 11 dni. Tako znaša obdobje zavarovanja za ožji obseg pravic več kot pa znaša obdobje zavarovanja za širši obseg pravic. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem strinja, z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

V skladu z 8. točko 34. člena ZPIZ-1 zavarovanec oziroma upokojenec, ki je pretežni del skupnega obveznega zavarovanja do pridobitve pravice do pokojnine dosegel v zavarovanju za ožji obseg pravic, nima pravice do delne pokojnine, odmere pokojnine od najnižje pokojninske osnove, do odpravnine in oskrbnine, do varstvenega dodatka, do dodatka za pomoč in postrežbo, do invalidnine, do pravic za primer invalidnosti, razen do invalidske pokojnine in do dodatka za rekreacijo. Ta določba ZPIZ-1 se nanaša na tiste zavarovance, ki so bili zavarovani za ožji obseg pravic še po prejšnjih predpisih in torej pred uveljavitvijo ZPIZ-1. Po uveljavitvi sprememb in dopolnitev ZPIZ/92 je bilo zavarovanje za ožji obseg pravic mogoče le še za vrhunske športnike in šahiste ter ob prostovoljni vključitvi v zavarovanje. V primeru kakšen je tudi obravnavani, ko je tožnik zavarovan za ožji obseg pravic v pretežnem delu skupnega obveznega zavarovanja, je iz tega naslova krit zavarovalni riziko le do invalidske pokojnine in do dodatka za rekreacijo, ne pa tudi ostale pravice iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je odločitev sodišča prve stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi sodbe v nasprotju z dokazi in listinami v spisu. Res je, da je invalidska komisija tožene stranke v dopolnilnem mnenju z dne 24. 11. 2010 menila, da je pri tožniku od 22. 4. 2008 dalje, zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo avtomehanika s polnim delovnim časom; s polovico polnega delovnega časa pa je zmožen za delo na drugem delovnem mestu, ki je fizično lažje, brez dvigovanja bremen nad 8 kilogramov, brez dolgotrajnih prisilnih drž telesa, v ugodnih klimatskih pogojih in z možnostjo dietne prehrane. Kljub takšnemu mnenju pa sodišče v okviru socialnega postopka odloča o pravicah iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Takšnih pravic pa tožnik do sedaj ni pridobil kljub temu, da je pri njemu ugotovljena invalidnost III. kategorije in da lahko delo avtomehanika opravlja le s polovico polnega delovnega časa, izrecno zaradi določbe 8. odstavka 34. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik še nadalje delovno sposoben, v okviru mnenja kakor ga je podala invalidska komisija v dopolnilnem mnenju v sodnem postopku. Z navedenimi dopolnilnim mnenjem invalidske komisije II. stopnje je bilo zdravstveno stanje tožnika jasno in popolnoma razčiščeno. To mnenje tudi ni v neskladju z izvidi drugih zdravnikov specialistov, kakor to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke, saj je iz izvedenih dokazov jasno izhajalo, da pri tožniku še nadalje obstaja delovna zmožnost oziroma, da pri njemu ni podana invalidnost I. kategorije, kakor je ta opredeljena v 60. členu ZPIZ-1. Tako pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da je zaradi opustitve dokaza z izvedencem medicinske stroke bilo kršeno načelo kontradiktornosti in nepristranskosti v postopku. Sodišče ni dolžno izvajati vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (2. odstavek 213. člena ZPP). Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje razumno argumentiralo zavrnitev dokaznega predloga tožnika po postavitvi izvedenca medicinske stroke, pri tem je upoštevalo celotno medicinsko dokumentacijo od predloga osebnega zdravnika dalje in ustrezno ocenilo tudi soglašanje tožnika z dopolnilnim izvedenskim mnenjem in dejstva, da tožnik ni predložil medicinske dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da je tožnik nezmožen za organizirano pridobitno delo.

Pritožbeno sodišče je že v točki 9 sklepa z dne 25. 8. 2011 navedlo, da bi bilo dolžno sodišče, ko je odločalo o pravicah tožnika iz naslova invalidskega zavarovanja, odločilna dejstva glede pravic iz invalidskega zavarovanja samo ugotoviti. Pri tem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je toženka že v odgovoru na tožbo na strani 3 (listovna št. 8) navedla, da je tožnik v obdobju od 16. 2. 1992 do 26. 3. 2007 bil prostovoljno vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar izhaja iz priloženega izpiska, narejenega na podlagi podatkov iz matične evidence (to pomeni šifra dobe „52“), na kar je toženka opozorila tudi na prvem naroku za glavno obravnavo dne 20. 9. 2009 in je to razvidno iz zapisnika z glavne obravnave (listovna št. 16), kakor tudi na glavni obravnavi dne 8. 3. 2011 (listovna št. 41). Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da toženka do prvega naroka za glavno obravnavo dne 20. 9. 2010 ni prerekala, niti zatrjevala nobenega dejstva glede obstoja zavarovalne dobe za ožji oziroma širši obseg pravic oziroma, da je navedeno vprašanje kot sporno toženka izpostavila šele na glavni obravnavi dne 8. 3. 2011. V primerih, ko sodišče odloča o pravicah iz naslova socialnih zavarovanj gre za odločanje o prisilnih predpisih, na katere je sodišče pri svojem odločanju vezano in ne more odločati v nasprotju z njimi. Zavarovancu gredo le pravice iz naslova zavarovanj, v kolikor izpolni pogoje, ki jih posamični zakon na področju socialnih zavarovanj za neko pravico določa. Tako je tudi v danem primeru, ko je bilo sodišče prve stopnje že v prvotnem postopku dolžno ugotavljati, ali tožnik izpolnjuje vse pogoje za priznanje pravic iz naslova invalidskega zavarovanja in v takšnih primerih je potrebno tudi ugotavljati dejstva ali je zavarovanec pretežni del skupnega obveznega zavarovanja do pridobitve pravice dosegel v zavarovanju za ožji oziroma širši obseg zavarovanja, saj je od tega odvisno kakšne pravice mu gredo.

V skladu s 3. odstavkom 60. člena ZPIZ-1 se šteje kot svoj poklic delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Ob upoštevanju navedenega ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da se je v okviru invalidskega postopka ocenjeval napačen poklic. Odločilnega pomena je, da pri tožniku ni podano takšno stanje, ki bi predstavljalo invalidnost I. kategorije oziroma niso podani pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine kot so določeni v 67. členu ZPIZ-1 upoštevajoč, da je v skladu z 8. odstavkom 34. člena ZPIZ-1 zavarovan le za omejen obseg pravic.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 1. odstavkom 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP je sodišče sklenilo, da tožnik krije stroške pritožbe sam, saj v pritožbi ni uspel.