Jedro

Splošne okoliščine vojnih spopadov niso podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določb 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožbo tožnice, s katero je ta zahtevala odpravo odločbe tožene stranke z dne 14.1.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote M. z dne 31.5.2001, s katero bila zavrnjena njena zahteva za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-begunca (pregnanca) za obdobje od 11.2.1944 do 15.5.1945. V obrazložitvi je tožena stranka pritrdila organu prve stopnje, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče trditi, da je bila tožničina hiša porušena v bombnem napadu nemškega okupatorja na C., zaradi česar ji statusa žrtve vojnega nasilja po določbah 4. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/00, 28/00, 1/01 in 64/01, dalje ZZVN) ni mogoče priznati.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da statusa žrtve vojnega nasilja tožnici ni mogoče priznati iz drugih razlogov.

Določbe 4. odstavka 2. člena namreč priznanje uveljavljanega statusa, ne veže zgolj na dejstvo porušenja hiše, temveč mora biti za priznanje izkazano tudi neposredno in konkretno nasilje, kot ga opredeljuje 2. člen ZZVN. Tožnica je v svoji vlogi in izjavi tudi navedla, da je bila po porušenju hiše pregnana v Š/J ter da je bila njena družina na seznamu za izselitev, ker je bil oče Primorec, kar pa je organ prve stopnje zavrnil na podlagi dopisa Zgodovinskega arhiva C. z dne 13.2.2002, ter tožnici pojasnil, da so bili priseljenci iz P. predvideni za izgon že takoj po okupaciji v letu 1941. Navedene ugotovitve organa prve stopnje tožnica ni izpodbijala ne v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, niti je ne izpodbija v tožbi. Navedeno ob pravilni razlagi 2. odstavka 4. člena ZZVN pomeni, da tožnica v upravnem postopku ni dokazala, da je bila njena družina nasilno pregnana zaradi nasilnega porušenja doma, zato je bil njen zahtevek pravilno zavrnjen.

Tožnica v pritožbi navaja, da je bila njihova hiša porušena, ko je bila sama stara tri tedne, to je februarja leta 1944 in ne leta 1945. Hišo je porušila bomba, ki je bila odvržena iz nemškega letala, ki je bilo zadeto v zračnem spopadu z zavezniškimi silami. Ta dogodek ni bil nikjer zabeležen, saj je šlo za nemški poraz, to bombardiranje pa tudi ni v povezavi z ostalimi bombardiranji C., ki se navajajo v sodbi. Nadalje navaja, da sta bili z mamo zasuti v ruševinah, izgubili so vse premoženje, družina pa je bila pregnana v tuj kraj, kjer je okupator izvajal hišne preiskave in grozil njeni mami.

Strinja se, da priči M.A. in H.P. nista videli letala, vendar pa se ravno slednja spominja, da so po bombardiranju živeli pri njih in govorili o tem dogodku. Tudi priča P.V. se vseh dogodkov ne spominja natančno, saj je stara že preko 80 let. Nadalje navaja, da se je oče le rodil na Primorskem, da pa se je še kot otrok vrnil v C. Njegovega brata so Nemci izselili v Srbijo po letu 1941, nekaterih Primorcev pa celo nikoli niso izselili iz C. Ti so bili ves čas vojne v strahu, tako kot njen oče. Tožnica meni, da je upravičena do statusa žrtve vojnega nasilja, saj je bila nasilno pregnana od doma zato, ker je na njihovo hišo padla bomba. Dejstvo je, da bombardiranje civilnega prebivalstva predstavlja vojno nasilje. Zaradi tega je ostala brez doma in je bila nedvomno begunka. Sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo strinja z razlogi izpodbijane sodbe ter vztraja pri razlogih, ki jih je navedla v svoji odločbi. Sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožničino tožbo in svojo odločitev tudi pravilno utemeljilo. Tožnica je status žrtve vojnega nasilja uveljavljala po določbah 4. odstavka 2. člena ZZVN, torej kot oseba, ki je bila v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se na svoj dom ni mogla vrniti najmanj tri mesece. Ob izpolnjevanju pogojev iz navedene zakonske določbe pa je za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja potrebno izkazati tudi obstoj konkretnega nasilja, ki je bilo neposredno povzročeno osebi, ki status uveljavlja (1. in 2. člen ZZVN). Ni namreč namen ZZVN, da se zagotovi posebno varstvo in pravice vsem osebam, ki so obdobje druge svetovne vojne preživele, temveč le tistim, ki so bile zaradi svojih osebnih okoliščin neposredno izpostavljene še posebej hudemu nasilju okupatorja (npr. koncentracijska taborišča, zapori, ukradeni otroci). Zato zgolj splošne okoliščine vojnih spopadov, ki niso bile neposredno usmerjene zoper določeno osebo, še ne predstavljajo podlage za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Neutemeljeno tožnica ugovarja, da je do uveljavljanega statusa upravičena že iz razloga, ker je bil njen dom v času druge svetovne vojne porušen ob letalskem spopadu. Navedeno namreč predstavlja nasilje, ki je v vsaki vojni pričakovano, prav tako pa ni bilo neposredno usmerjeno zoper tožnico oziroma zoper njeno družino, zaradi česar v obravnavani zadevi ni izpolnjen splošni pogoj po ZZVN. Posledično je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrnilo že iz tega razloga, pri čemer pa tudi ni bistveno, kako in kdaj je do porušenja tožničinega doma prišlo. Prav tako pa trditve, da je družina ves čas živela v strahu, ker je bil oče kot Primorec predviden za izselitev, na drugačno odločitev ne morejo vplivati, saj je tožnica ves čas postopka zatrjevala, da je dom zapustila zaradi porušenja hiše in ne zaradi grozeče prisilne izselitve.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.