Jedro

Tožnici je bila omogočena varna hoja po stopnicah, ki so bile ustrezne kvalitete in širine ter primerno osvetljene, še kaj več pa tožena stranka ni bila dolžna storiti, tako da so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna tožnici za škodo, ki jo je utrpela pri hoji navzdol po stopnicah.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. V ponovnem odločanju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožene stranke zahtevala plačilo 3.821,24 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9. avgusta 2012 dalje. V posledici take odločitve je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 287,69 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Tožnica očita sodišču bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišču predlagala, da zaprošeno sodišče zaprosi za dodatna pojasnila, ali je ob hoji po stopnicah navzdol jasno vidno, kje točno se začne podest oziroma konča zadnja stopnica, sodišče pa je njen predlog za dodatna pojasnila brez obrazložitve zavrnilo in je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka člena 339 ZPP.

4. Za pravilno in zakonito odločitev je potrebno ugotoviti, ali postavitev ploščic na stopnišču lahko povzroči optično prevaro in ali bi namestitev ustreznih opozorilnih trakov preprečila, da bi takšna postavitev ploščic pri uporabniku lahko povzročila optično prevaro. Nadaljnjo kršitev določb postopka naj bi sodišče prve stopnje storilo, ko navaja, da tožnica ni potrdila, da bi se kritičnega dne držala za ograjo, čeprav je tožnica izpovedala, da se je med hojo po stopnicah držala za ograjo, čeprav se ne spominja ali se je ograje držala ves čas, vendar se ograje običajno vedno prime. Sodba tudi ne vsebuje razlogov o nepazljivosti tožnice in opustitev katere skrbnosti ji očita sodišče prve stopnje. Nadalje tožnica navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da krivda zavarovanca tožene stranke ni podana in so zmotne ugotovitve, da je stopnišče varno in da je zavarovanec tožene stranke res storil vse za varnost uporabnikov. Zavarovanec tožene stranke bi moral na nepregledne in temne stopnice namestiti opozorilne znake oziroma trakove, predvsem na predelu kjer ni jasno razvidno, kje se stopnica konča in prične ravninski del podesta.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V konkretnem primeru tožnica uveljavlja odškodnino zaradi poškodbe pri hoji navzdol po stopnicah iz predela savn do bazena; ko je spregledala zadnjo stopnico in stopila v prazno in si pri tem zvila desno stopalo in pri padcu udarila v levi bok. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da so v konkretnem primeru materialnopravna podlaga za odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke (v nadaljnjem besedilu tožena stranka) določbe člena 131 Obligacijskega zakonika (OZ), ki se nanašajo na krivdno ravnanje. Iz splošnega načela odškodninskega prava izhaja, da se lahko zahteva povrnitev povzročene škode ob naslednjih pogojih odškodninskega delikta: da je škoda nastala; da izvira iz nedopustnega ravnanja; da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstoji odgovornost na strani povzročitelja škode. Razen slednjega torej odgovornost katere obstoj se predpostavlja, mora ostale tri predpostavke dokazati tisti, ki jih zatrjuje, to je oškodovanec. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temeljijo zlasti na ugotovitvah ogleda, priloženih fotografijah in CD napravljenega ob ogledu po zaprošenem sodišču izhaja, da je bilo stopnišče primerno osvetljeno tako z lučmi, kot dnevno svetlobo, da je ob stopnišču ograja, ki ob hoji omogoča oprijemanje, da so talne plošče temne barve in da predstavljajo normalno pohodno površino wellness centra. Ob takih ugotovitvah sodišča prve stopnje so pravilni nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje, da noben predpis upravljalcu kopališča ne nalaga dolžnost, da ob prehodu stopnic v podest ne nalaga dolžnost namestitve opozorilnih označb (trakovi, luči, tabla) kot neutemeljeno trdi tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi. Tožnici je bila omogočena varna hoja po stopnicah, ki so bile ustrezne kvalitete in širine ter primerno osvetljene, še kaj več pa tožena stranka ni bila dolžna storiti tako, da so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna tožnici za nastalo škodo in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Zatrjevane bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi bila v temu, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnice za dodatni ogled, niso podane, saj so te okoliščine razvidne iz predloženih fotografij in videoposnetka, kot je že pravilno to pojasnilo sodišče prve stopnje tako, da je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje neobrazloženo zavrnilo predlog tožnice za dodatna pojasnila. Z ostalimi pritožbenimi trditvami tožnica izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, v katere pritožbeno sodišče ne dvomi in jih v celoti sprejema. Sicer pa pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da je tožnica tista, ki mora dokazati protipravno dejanje oziroma opustitev tožene stranke, česar pa tožnica v tem postopku ni zmogla, tako da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi iz teh razlogov. Zakaj je tožnica padla in ali se je držala za ograjo, za odločanje v tej zadevi ni pravno odločilno in vsled tega tudi ni podana zatrjevana kršitev določb postopka kot trdi pritožba.

7. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožnice zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).