Jedro

Minimaliziranje obdolženčevega pravno nevzdržnega ravnanja skozi obdobje več kot enega leta, v razmerju do večih oškodovanih ter poskus zaobida neizpodbitnega dejstva njegove predkaznovanosti, kot to poskuša zagovornik v okviru zavzemanja za milejše kaznovanje, je neresno in neprepričljivo. Zgolj posplošeno pritožbeno sklicevanje na "ustaljeno sodno prakso" pravnih in dejanskih zaključkov, kot jih je sprejelo prvostopenjsko sodišče, prav tako ne more omajati, kaj šele ovreči. Tozadevno pritožbeno sodišče opozarja, da je vsaka primerjava z drugimi kazenskimi zadevami oziroma postopki povsem brez teže, saj je sleherna zadeva zase kompleksna, s povsem drugačnimi objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami, dejstvi in življenjskimi situacijami.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je kot sodišče prve stopnje s sodbo III K 58313/2020 z dne 30. 5. 2023 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen 10 mesecev zapora, pod preizkusno dobo treh let, in denarno kazen 30-dnevnih zneskov z višino dnevnega zneska po 40,00 EUR, kar skupaj znese 1.200,00 EUR, ki jo mora obdolženi plačati v roku treh mesecev. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovane B. B., C. C., Č. Č. in D. D. s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pot pravde. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženega oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, v plačilo pa mu je na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP naložilo krivdno povzročene stroške, nastale z vročitvijo sodnih pisanj, ki bodo odmerjeni naknadno, s posebnim sklepom.

2. Zoper takšno sodbo se je obdolženčev zagovornik pritožil zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ob upoštevanju vseh olajševalnih okoliščin obdolženemu izreče nižjo zaporno kazen oziroma nadomesti v delu še neprestane zaporne kazni z delom v splošno družbeno korist in nižjo stransko denarno kazen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Jedro pritožbe je izpostavljeno stališče zagovornika, da je bila obdolženemu glede na vse okoliščine obravnavanega primera izrečena kazen zapora previsoka, saj niti ni skladna z ustaljeno sodno prakso. To zadevno opozarja, da je obdolženi ravnal v svoji mladostniški naivnosti, saj mu tedaj, v obdobju prevzema podjetja, gostilniški posel še ni bil znan, pa je kljub temu prevzel podjetje z dolgovi za okoli 200.000,00 EUR. Izpostavlja, da je ta dolg obdolženi s poslovanjem poskušal odplačati, saj je bilo tudi v njegovem interesu, da so „njegovi“ delavci zadovoljni ter jim je vsakomesečno zagotavljal plačo iz poslovanja. Pojasnjuje, da je obdolženi s prevzemom podjetja tedaj prevzel tudi poslovanje s kavarno „X.“ v centru, ki je med vodilnimi gostinskimi lokali, pri čemer pa je predvsem posledično mladostni neizkušenosti v celoti napačno razumel, da je dolg podjetja ob prevzemu previsok in da ga tudi ob uspešnem poslovanju ne bo zmogel odplačati. Nadalje še navaja, da ga je prodajalec poslovnega deleža enostavno preslepil, čeprav je bil njegov kolega in tako obdolženi ni imel razloga, da mu ne bi zaupal. Zaključi, da obdolženi danes ne bi ravnal enako, ter opozori, da se je za svoje ravnanje pokesal in storjeno napako uvidel. Prav zato po njegovem prepričanju učinek specialne prevencije kazenske sankcije v ničemer ne bi bil omajan v kolikor bi se ga kaznovalo mileje, kakor v izpodbijani sodbi.

5. Stališču obdolženčevega zagovornika in izraženem lastnem vrednotenju olajševalnih okoliščin, ki se razlikujejo od vrednostne ocene, kot jo je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa ne gre slediti. Obdolženemu je bila izrečena po vrsti in višini povsem ustrezna kazenska sankcija. Tudi pritožbeno sodišče je namreč ugotovljene ter pri odmeri kazni upoštevane olajševalne in obteževalne okoliščine celotno ovrednotilo povsem enako kot prvostopenjsko sodišče, ki je v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno izpostavilo obstoječi izpisek iz kazenske evidence in s tem obdolženčeve status že kaznovane osebe za drugovrstna kazniva dejanja. Za izrek pritožbeno izpodbijane kazenske sankcije opominjevalne narave in denarnega kaznovanja je ponudilo sprejemljive, tehtne in prepričljive razloge. Kljub temu zagovornik zanemari dejstvo, da so pritožbeno intonirane okoliščine v zvezi s podanim priznanjem obdolženega pred prvostopenjskim sodiščem že bile ustrezno upoštevane kot olajševalna okoliščina, prav tako tudi njegova skrb za dva mladoletna otroka. Ne more pa pritožba uspeti niti z izpostavljanjem zatrjevane mladostniške naivnosti, saj je bil vendar že večkrat kaznovani obdolženi v času storitve kaznivega dejanja star 33 oziroma 34 let in so mu glede na pretekla pravno nevzdržna ravnanja posledice ravnanj, ki presežejo mejo dopustnega in zakonitega, brez dvoma znane. Minimaliziranje obdolženčevega pravno nevzdržnega ravnanja skozi obdobje več kot enega leta, v razmerju do večih oškodovanih ter poskus zaobida neizpodbitnega dejstva njegove predkaznovanosti, kot to poskuša zagovornik v okviru zavzemanja za milejše kaznovanje, je neresno in neprepričljivo. Zgolj posplošeno pritožbeno sklicevanje na „ustaljeno sodno prakso“ pravnih in dejanskih zaključkov, kot jih je sprejelo prvostopenjsko sodišče, prav tako ne more omajati, kaj šele ovreči. Tozadevno pritožbeno sodišče opozarja, da je vsaka primerjava z drugimi kazenskimi zadevami oziroma postopki povsem brez teže, saj je sleherna zadeva zase kompleksna, s povsem drugačnimi objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami, dejstvi in življenjskimi situacijami.

6. Glede pritožbenih navedb, s katerimi se zagovornik zavzema za nadomestitev dela še neprestane kazni zapora z delom v splošno korist, pritožbeno sodišče opozarja, da bo takšen predlog obdolženi lahko podal v skladu z določbo 129.a člena ZKP, o katerem pa bo odločil sodnik posameznik sodišča, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji. Predlogu po spremembi grajane odločbe o kazenski sankciji z izrekom nižje kazni zapora tako ni bilo slediti, medtem ko je subsidiarni predlog po nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist predmet postopka iz 129.a člena ZKP, ki ga bo obdolženi moral sprožiti posebej.

7. Upoštevaje vse navedeno, tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljene podlage za določitev nižje kazni zapora, za kar si brez uspeha prizadeva obdolženčev zagovornik, ni najti. Pritožbeno sodišče zatorej zaključuje, da je za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ izrečena pogojna obsodba in v okviru te določena kazen zapora deset mesecev, pod preizkusno dobo treh let, prav tako pa tudi denarna kazen, glede na inkriminirano težo ter ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine, pravična in primerna kazenska sankcija, ki je ne gre spreminjati obdolženemu v korist. 8. Glede na obrazloženo, in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP pritožbeno sodišče ni ugotovilo, je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

9. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženega bremena stroškov pritožbenega postopka, to je plačila sodne takse, oprostilo (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).