Jedro

Upravni organ ni ugotavljal, kateri posegi so bili izvedeni, zato je tudi njegovo stališče, da je šlo za gradnjo objekta, za katera bi morala tožnica imeti ustrezna upravna dovoljenja, brez podlage.

Upravna organa bi morala v okviru ugotavljanja dejanskega stanja razčistiti, kaj pomeni podbetoniranje podlage, saj niti na podlagi tožničine izjave o izdelavi kamnitega podstavka niti navedbe v odločbi urbanističnega inšpektorja o podbetoniranju temeljev ne izhaja očiten sklep, da je tožnica za tak poseg morala odstraniti stari objekt.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 06122-3603/2005 z dne 23. 5. 2011 v zvezi s popravnim sklepom Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor št. 06122-3603/2005 z dne 15. 6. 2012 in 1. točka izreka odločbe Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 0612-268/2011-4 z dne 2. 4. 2012 se odpravita ter se zadeva vrne Inšpektoratu RS za promet, energetiko in prostor v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje lesenega počitniškega objekta, stoječega na zemljišču parc. št. 568/2 k.o. ... V 1. točki izreka ji je naložila, da takoj po prejemu odločbe ustavi njegovo nadaljnjo gradnjo, v 2. točki pa, da v roku 4 mesecev od prejema odločbe odstrani navedeni objekt, sicer bo to v skladu s 3. točko izreka storilo pooblaščeno podjetje v izvršilnem postopku. V 4. točki izreka so bile za objekt izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnica na zaslišanju 6. 4. 2011 povedala, da je kupila prvotni objekt – senik leta 1971, ki ga je bilo treba obnoviti. Obnova je bila končana okoli leta 1976, na objektu izvedena dela pa so razvidna iz tehničnega poročila. Ker tožnica za gradnjo tega objekta ni pridobila ustreznih upravnih dovoljenj, gre za nelegalno zgrajen objekt. Navedeno izhaja tudi iz 4. člena Akta o legalizaciji za občino Bled, v katerem je obravnavani objekt naveden pod zaporedno številko ... kot objekt, ki ga ni mogoče legalizirati, možna pa je vzpostavitev v prvotno stanje.

Upravni organ druge stopnje je ob reševanju tožničine pritožbe odpravil 1. točko izreka prvostopenjske odločbe in jo nadomestil z novo, tako da je poleg imena in priimka inšpekcijske zavezanke navedel tudi njen naslov. V preostalem delu je njeno pritožbo zavrnil. V obrazložitvi med drugim navaja, da je prvostopenjski organ pridobil tudi pravnomočno odločbo urbanističnega inšpektorja z dne 4. 8. 1977, s katero je bila tožnici odrejena ustavitev gradnje spornega objekta. Pri tem je urbanistični inšpektor ugotovil, da je tožnica podbetonirala obstoječe temelje, zamenjala obodne tramove in ostrešje ter kritino, vgradila nova okna in dimnik ter zgradila nov gank na južni strani objekta. Tožnica je tudi na zaslišanju 6. 4. 2011 povedala, da je bilo treba objektu napraviti kamnit podstavek v približni višini 15 cm, saj je stal na zemlji. Da bi lahko investitorka zgradila temelje, pa je bilo treba po mnenju pritožbenega organa odstraniti objekt, ki je pred tem stal na istem mestu. S tem ko je bila povezava s tlemi prekinjena, je bil prejšnji objekt odstranjen z zemljišča. Tudi če je investitorka elemente prejšnjega objekta ponovno vgradila v novi objekt, ne gre za isti objekt. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da zemljišče parc. št. 568/2 k.o. ... ne obstaja. Sama je lastnica nepremičnine parc. št. 658/2 k.o. ..., ki po podatkih zemljiškega katastra obsega stavbo v izmeri 18 m2, gospodarsko poslopje v izmeri 30 m2 in pašnik v izmeri 1035 m2. V obravnavanem primeru se odločba nanaša na neobstoječo nepremičnino. Poleg tega ni jasno, kateri predpis je bil v zadevi uporabljen, saj se toženka v uvodu izpodbijane odločbe sklicuje na „akt legalizacije, Bled“, poimensko pa na Uredbo o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju Triglavskega narodnega parka v Občini Bohinj. Gre namreč za dva različna predpisa, ki sta bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 119/02. Nepravilno je tudi stališče, da naj bi bil prejšnji objekt ob obnovi odstranjen. V postopku je namreč izrecno zatrjevala, da je izvedla le tiste posege, ki so opisani v tehničnem poročilu, ki ga je vložila v spis. V njem pa je navedeno, da je podbetonirala podnožje, kar pomeni, da je šlo za izvedbo podloženega venca – cokla iz kamnov v višini 25 cm na celotnem objektu. Objekt tako ni imel nikakršnih temeljev in jih nima niti danes, ampak stoji na podloženem zidanem vencu. Ker je bil objekt zgolj obnovljen oz. adaptiran, se vzpostavitev v prejšnje stanje lahko obravnava le kot vzpostavitev v stanje senika, ko je bila namembnost nebivalna. Predlaga, naj sodišče odpravi odločbo upravnega organa prve stopnje in 1. točko izreka drugostopenjske odločbe, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Sodišče na podlagi predloženih upravnih spisov uvodoma ugotavlja, da je prvostopenjski upravni organ v zvezi z izpodbijano prvostopenjsko odločbo 15. 6. 2012 izdal popravni sklep. S 1. točko izreka tega sklepa je popravil pomotno zapisan priimek tožnice v 1. točki izreka inšpekcijske odločbe, tako da se priimek A. pravilno glasi B. Z 2. točko izreka popravnega sklepa je popravil pomoten zapis v uvodu svoje odločbe, tako da se „v Občini Bohinj“ pravilno glasi „v Občini Bled“ (namreč Uredba o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju Triglavskega narodnega parka v Občini Bohinj – op. sodišča). S 3. točko izreka pa je uvod, 1. točko izreka in obrazložitev inšpekcijske odločbe popravil glede zapisa parc. št. 568/2 v parc. št. 658/2. Glede na navedeno se je sodišče v tem upravnem sporu najprej ukvarjalo s tožbenimi očitki, ki se nanašajo na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje objekta, saj je od tega, kakšna gradnja ali dela so bila na njem izvedena, odvisno, ali je šlo za gradnjo oz. za dela, za katera je bila v času izvajanja potrebno pridobiti ustrezna upravna dovoljenja. Po določbi 12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 namreč nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor med drugim odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani (152. člen ZGO-1).

Kot izhaja iz izpodbijane prvostopenjske odločbe, je tožnica na zaslišanju 6. 4. 2011 povedala, da je prvotni objekt - senik obnovila, dela, ki jih je izvedla na objektu, pa so razvidna iz tehničnega poročila. Na podlagi navedenega je upravni organ zavzel stališče, da za gradnjo tega objekta ni pridobila ustreznih upravnih dovoljenj, saj bi moralo biti za legalno postavitev počitniškega objekta izdano lokacijsko in gradbeno dovoljenje po določbah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN).

Iz navedenega izhaja, da naj bi tožnica zgradila počitniški objekt. Na čem temelji ta ugotovitev, iz odločbe ni razvidno, še zlasti ne, ker je tožnica povedala, da je šlo za obnovo senika. Ker upravni organ ni ugotavljal, kateri posegi so bili izvedeni, je tudi njegovo stališče, da je šlo za gradnjo objekta, za katera bi morala tožnica imeti ustrezna upravna dovoljenja, brez podlage.

Upravni organ druge stopnje je tožničin ugovor, da naj bi šlo v obravnavanem primeru le za sanacijo objekta, zavrnil. Skliceval se je na njeno izjavo na zaslišanju 6. 4. 2011, da je bil napravljen kamnit podstavek višine približno 15 cm, in na odločbo urbanističnega inšpektorja z dne 4. 8. 1977, v kateri je bilo med drugim ugotovljeno, da je tožnica podbetonirala obstoječe temelje. Na podlagi tega je štel, da je investitorka zgradila temelje, zaradi česar je bilo treba stari objekt najprej odstraniti, zato novi objekt, čeprav bi bili v njem vgrajeni elementi prejšnjega objekta, ni isti objekt. Iz takega stališča pritožbenega organa torej izhaja, da naj bi tožnica zgradila nov objekt, za katerega bi morala imeti gradbeno dovoljenje.

Tožnica takemu sklepanju oporeka in meni, da bi morala upravna organa v okviru ugotavljanja dejanskega stanja razčistiti, kaj pomeni podbetoniranje podlage. Sodišče se z navedenim strinja, saj niti na podlagi tožničine izjave o izdelavi kamnitega podstavka niti navedbe v odločbi urbanističnega inšpektorja o podbetoniranju temeljev ne izhaja očiten sklep, da je tožnica za tak poseg morala odstraniti stari objekt. Glede na navedeno je sodišče zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga prvostopenjski organ sploh ni ugotovil, tožbi ugodilo, odločbi v izpodbijanem obsegu odpravilo (2. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). V ponovljenem upravnem postopku bo moral upravni organ ugotoviti gradnjo oz. dela, ki jih je tožnica izvršila na objektu in zaradi katerih bi morala pridobiti gradbeno dovoljenje.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Ker je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, mu v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča od navedenega zneska pripada še 20 % DDV, to je 70 EUR.

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).