Jedro

Obtoženec je krivdo po obtožbi na predobravnavnem naroku priznal, s tem je priznal tudi odločitev sodišča, da so dokazi, na katerih temelji kazensko-pravni očitek, zakoniti. Zahteva obrambe za izločitev dokazov prvič šele v pritožbenem postopku, predstavlja zlorabo procesnih pravic.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obtoženec je dolžan plačati sodno takso v višini 525,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in mu izreklo kazen 1 (eno) leto in 8 (osem) mesecev zapora, ki se po četrtem odstavku 86. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) izvrši tako, da obtoženi med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen ob prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu, pri čemer natančnejše pogoje izvrševanja določi zavod. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je v izrečeno kazen zapora vštelo čas pridržanja in hišnega pripora od 1. 10. 2024 dalje. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo 18.454 gramov konoplje. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo v celoti znani in ustrezno sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2.Zoper sodbo se je pritožila obtoženčeva zagovornica iz razloga po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, predlagala je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, oziroma naj sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po preizkusu pritožbenih navedb in razlogov izpodbijane sodbe ter podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja, da je 1. 10. 2024 v prtljažnem delu vozila prevažal 5 vreč z 18.454 grami prepovedane rastline konoplja, pri čemer količina prepovedane droge, ki bistveno presega potrebe povprečnega uživalca, ter 2 tehtnici, kaže na to, da je drogo hranil z namenom dajanja v promet. Kaznivo dejanje po obtožbi je obtoženi na predobravnavnem naroku priznal, predsednica senata pa je priznanje krivde sprejela.

5.Zagovornica uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in trdi, da je policija obtožencu zasegla konopljo, ki predstavlja bistven dokaz za obsodbo obtoženega, pri tem pa je prišlo do kršitve privilegija zoper samoobtožbo. Zagovornica trdi, da je obtoženi ob zaustavitvi v policijski kontroli pridobil status osumljenca (prekrška ali kaznivega dejanja) že v trenutku, ko so policisti pristopili do vozila in je obtoženi odprl okno v tem vozilu. Policist B. B. je na zaslišanju izpovedal, da je zaznal vonj po konoplji v trenutku, ko je obtoženi spustil okno na vozilu. Zato zagovornica sklepa, da je bil zoper obtoženega še pred samo izvedbo identifikacije že osredotočen sum storitve najmanj prekrška, glede na odločitev policista, da so podani pogoji za snemanje, torej da gre za nevaren oziroma občutljiv postopek, pa je mogoče celo zatrjevati, da je bil podan že sum storitve kaznivega dejanja. V tem trenutku ni bil poučen o pravicah po četrtem odstavku 148. člena ZKP (ali 55. člena ZP-1), poučen ni bil niti po ugotovitvi njegove identitete, niti kasneje tekom policijskega postopka in tudi ne, ko je bil pozvan da odklene tovorni del vozila. Policisti mu niso povedali ničesar, ne da bi bil podan kakšen sum, kaj je podlaga za ta sum, prav tako ga niso seznanili s pravicami. Policisti so delovali pod pretvezo kontrole dodatne opreme, zato bi ob osredotočenem sumu, da obtoženec poseduje konopljo, brez pravnega pouka, ta moral biti dan najkasneje ob ugotovitvi njegove identitete oziroma po oceni obrambe še prej. Zato naj bi bil obtožencu kršen privilegij zoper samoobtožbo in so vsi zaseženi predmeti nedovoljen dokaz, na katere se izpodbijana sodba ne bi smela opreti. Nezakonito ravnanje policije v predkazenskem postopku je rezultiralo v zasegu konoplje. Po identifikaciji obtoženca ni šlo več za kontrolo prometa, ampak je bila dejavnost policistov usmerjena v zbiranje dokazov zoper obtoženega.

6.Pritožbeno sodišče se z zagovornico ne strinja. Slednja izpostavlja zgolj izpovedbo policista B. B., ne pa tudi izpovedbe policista C. C. B. B. je izpovedal, da sta takrat s kolegom opravljala običajno kontrolo prometa, da je bilo vozilo ustavljeno slučajno, da je postopek vodil kolega C. C. od začetka, ki je pristopil do vozila. Najprej je C. C. ugotavljal identiteto, in sicer je od voznika zahteval vozniško in prometno dovoljenje, sam in kolega D. pa sta bila poleg. Za tem je B. B. pristopil do voznika in pregledal dokumente, C. C. pa je z voznikom opravil še preizkus alkoholiziranosti.

7.V tem delu je izpovedba B. B. skladna izpovedbo policista C. C. glede naključne kontrole prometa v zvezi s kršitvami cestnoprometnih predpisov, ugotavljanja identitete, zahteve po izročitvi vozniškega in prometnega dovoljenja ter odreditve alkotesta, ki je bil negativen. Priča C. C. je izpovedal, da je ves ta čas voznik sedel v vozilu, nato pa sta ga s B. B. pozvala, da predloži oziroma pokaže obvezno opremo vozila, in je voznik izstopil in s ključi vozila odklenil prtljažnik. Enako je izpovedal tudi policist B. B. Oba policista sta izpovedala, da sta takoj, ko je voznik (obtoženi) odprl prtljažnik, v njem opazila 5 plastičnih vreč za smeti bele barve, volumna po oceni policistov 50 litrov. Policist B. B. je izpovedal, da so bile vreče zavezane z vezicami, vendar sta bili dve od vreč rahlo raztrgani, toliko da se je videlo, da je vsebina vreče zeleno-rjava posušena rastlina, za katero so posumili, da gre za prepovedano drogo konopljo, ob tem, da je bil zaznan prisoten zelo močan vonj, ki ga je iz lastnih izkušenj prepoznal kot vonj po konoplji. Takoj za tem je bil obtoženi seznanjen s pravicami po ZKP. V vozilu so bile poleg vreč, zraven v prtljažniku še viseče vreče za sušenje.

8.Tudi policist C. C. je izpovedal enako o zaznavi petih belih vreč volumna 50 mililitrov v prtljažniku, da sta bili dve vreči strgani in se je videla vsebina rjava posušena rastlina, za katero je tudi sam posumil, da gre za prepovedano drogo konopljo. Policist C. C. je takoj po 148. členu ZKP obtoženca seznanil s pravicami. Tudi C. C. je v zadnjem delu vozila (šlo je za osebno vozilo), videl nekakšne vreče različnih barv in velikosti, verjetno za sušenje prepovedane droge, kar se je kasneje tudi potrdilo. Vsebina iz prtljažnika je bila zasežena, zapisnik o zasegu pa je pisal kolega B. B.

9.Na podlagi izpovedb obeh policistov o poteku policijskega postopka, pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe o nezakonitem ravnanju policije, o pregledu oziroma kontroli dodatne opreme pod pretvezo, tudi v času, ko naj bi bil na obtoženca že osredotočen sum storitve prekrška ali kaznivega dejanja. Zagovornica protispisno zatrjuje, da je bil obtoženi pozvan, da odklene tovorni del vozila, saj iz skladnih in prepričljivih izpovedb obeh zaslišanih policistov izhaja, da je bil obtoženi po ugotovitvi identitete, po kontroli vozniškega in prometnega dovoljenja, po opravi alkotesta, pozvan, da pokaže obvezno opremo in ne, da naj odklene tovorni del vozila. Po odprtju prtljažnika in vizualni zaznavi petih večjih polnih vreč, od tega dveh strganih z delno vidno vsebino, sta policista tudi zaznala zelo močan vonj po drogi konoplji, in je torej šele takrat prišlo do osredotočenosti suma, da obtoženi izvršuje kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in je takrat bila policija dolžna obtoženca poučiti o pravicah po 148. členu ZKP, kar je tudi storila.

10.Na to ne vpliva izpovedba B. B., da ko je voznik odprl okno, je že takrat sam zaznal vonj po konoplji, in se je za to odločil, da bi postopek posneli, vendar je potem prišlo do neke napake in se postopek ni posnel, ter da gre za kamero, ki si jo pritrdijo na službeno oblačilo vedno, ko začnejo službo. Pojasnil je, da se ne snema vseh, ampak samo nevarne postopke, same po sebi občutljive oziroma pri katerih sam oceniš, da bi bilo potrebno snemati. Dejstvo, da se je policist B. B. odločil za snemanje policijskega postopka, ki po tem ni bilo realizirano zaradi napake pri snemanju, ne vpliva na oceno, kdaj je nastopila osredotočenost suma in s tem kdaj je postal obtoženi osumljen storitve prekrška ali kaznivega dejanja. Ta okoliščina nima tolikšne teže, saj gre za odločitev policije, ali bo uporabljala tehnične naprave pri svojem delu ali ne. Zgolj zaradi odločitve za snemanje ni mogoče sprejeti stališča zagovornice, da naj bi tudi to potrjevalo že vnaprejšnjo odločitev oziroma osredotočenost suma oziroma ravnanje policista pod pretvezo redne cestnoprometne kontrole.

11.Pritožbeno sodišče ne pritrjuje zagovornici, da je po identifikaciji obtoženca šlo za usmerjeno zbiranje dokazov zoper obtoženega in ne več za kontrolo prometa. Zagovornica ne upošteva, da je prvi do vozila, ki je bilo ustavljeno ob naključni kontroli prometa v zvezi s kršitvami cestnoprometnih predpisov, pristopil policist C. C. in ne B. B. Policist C. C. je izrecno izpovedal, da ni zaznal nič nenavadnega, ko mu je obtoženi izročil dokumente, se pravi, ko je spustil okensko steklo. Šele po tem, ko je C. C. ugotovil identiteto voznika, pregledal vozniško in prometno dovoljenje in mu odredil alkotest, je bil obtoženi pozvan, da pokaže obvezno opremo vozila. Res je policist B. B. povedal, da se je odločil za snemanje postopka zato, ker je zaznal vonj po konoplji, ko je obtoženi odprl okno. Pritožbeno sodišče se ne strinja, da je že takrat ob prvi zaznavi vonja po konoplji ob odprtju okna v vozilu bil že osredotočen sum storitve prekrška ali kaznivega dejanja na obtoženca. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta policista izvajala zakonit postopek kontrole prometa, da policijski postopek ni bil zlorabljen zaradi nezakonitega zbiranja obremenilnih dokazov zoper obtoženega, ker takega stališča izpovedbi zaslišanih policistov ne potrjujeta. Policista sta izpovedala, da sta obtoženca pozvala, če pokaže obvezno opremo, in torej ni bil pozvan, da vozilo odklene, kar trdi zagovornica v pritožbi. Šele nato je obtoženi iz vozila izstopil in s ključi vozila odklenil prtljažnik, takrat pa je bila zaznana večja količina vreč, močan vonj po konoplji, dve vreči sta bili strgani, in zato je to tista točka, ko sta policista bila dejansko dolžna podati obtožencu pravice po ZKP, kar sta tudi storila in šele po danem pravnem pouku o pravicah je prišlo do zasega predmetov.

12.Zagovornica v tem kazenskem postopku prvič s pritožbo uveljavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da izpodbijana sodba temelji na nezakonitih dokazih in sicer zasegu droge konoplje. V kazenskem postopku obramba nikoli ni podala zahteve za izločitev dokazov, niti v ugovoru zoper obtožnico, niti na predobravnem naroku. Obtoženec je na predobravnavnem naroku krivdo po obtožbi priznal, predsednica senata je priznanje sprejela. Čeprav se v primeru priznanja (tudi sporazuma o priznanju krivde) ne izvaja postopek izločanja nedovoljenih dokazov, predsednik senata zaradi ekskluzijskega pravila iz drugega odstavka 18. člena ZKP pri presoji, ali je priznanje oziroma sporazum o priznanju krivde podprto z drugimi dokazi, ne sme upoštevati nedovoljenih dokazov. Zakonska ureditev vprašanj, na katera mora sodišče paziti po uradni dolžnosti in ureditev pogojev za sprejem obtoženčevega priznanja krivde oziroma sporazuma o priznanju krivde zahtevata, da predsednik senata še pred razpisom predobravnavnega naroka temeljito preuči celotno dokazno gradivo v spisu.

13.V obravnavanem primeru je obtoženec ob prisotnosti zagovornice na predobravnavnem naroku krivdo po obtožbi priznal, pred tem pa je bil poučen, da se lahko izjavi o tem, ali krivdo za kaznivo dejanje priznava ali ne priznava, da če krivde ne bo priznal, bo na predobravnavnem naroku lahko predlagal izločitev predsednice senata, izločitev dokazov, dokaze, ki naj jih sodišče izvede na glavni obravnavi in da bo lahko podal druge procesne predloge ter se izjavil o načinu poteka glavne obravnave. Poučen je bil, da bo v nadaljnjem poteku kazenskega postopka imel pravico dajati dokazne in druge predloge ter pravico zahtevati izločitev predsednice senata in izločitev dokazov le pod pogojem, da ne gre za očitno zavlačevanje ali zlorabo pravic. Poučen je bil, da če bo krivdo priznal, priznanja ne bo mogel preklicati, da se bo štelo, da se odpoveduje pravici, da sodišče odloča o obtožbi na glavni obravnavi, dokazni postopek pa bo izveden le glede tistih okoliščin, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije. Če se pa o krivdi ne bo izjavil, bo sodišče štelo, da krivde ne priznava. Po prejetih danih pravnih poukih je obtoženec izjavil, da je pouke razumel. Tožilstvo je v nadaljevanju predlagalo, kakšno kazen naj sodišče obtožencu izreče, nato pa je obtoženi izjavil, da krivdo po obtožbi priznava. Priznanje krivde je predsednica senata še izrecno preverila s kontrolnimi vprašanji, na katera je obtoženi odgovoril, da razume posledice danega priznanja, da priznanja krivde ne more preklicati, da je priznanje dal prostovoljno, da pri tem ni bil deležen pritiskov glede priznanja krivde in izjavil, da priznava, da je kaznivo dejanje storil tako, kot se mu očita v obtožnici. Predsednica senata je presodila, da je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja, da je bilo dano prostovoljno, da je jasno, popolno in podprto z drugimi dokazi v spisu in nato sprejela sklep, s katerim je priznanje sprejela. V nadaljevanju predobravnavnega naroka je tožilstvo predlagalo izvedbo dokazov na naroku za izrek kazenske sankcije (da se prebere izpisek iz kazenske evidence in prekrškovni list), s čimer se je strinjala tudi zagovornica. Sam obtoženec pa je izjavil, da naj sodišče takoj nadaljuje z narokom za izrek kazenske sankcije. Ta se je v nadaljevanju tudi izvedel, nato pa je sodišče na podlagi sprejetega priznanja krivde spoznalo obtoženca za krivega očitanega kaznivega dejanja in mu izreklo kazensko sankcijo.

14.Ustaljeno je stališče v sodni praksi (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 25975/2017 z dne 17. 12. 2020, I Ips 44253/2015 z dne 13. 4. 2017), da obdolženec, ki na predobravnavnem naroku prizna krivdo, ali sklene sporazum o priznanju krivde s tožilstvom dejansko prizna nič več in nič manj kot odločilna dejstva, na katerih temelji kazenskopravni očitek, s tem pa (posredno) tudi dokazno podlago, na kateri ta dejstva temeljijo. S tem, ko je obtoženec v obravnavani zadevi prostovoljno priznal krivdo, zavedajoč se posledic priznanja, je priznal tudi odločitev sodišča o tem, da so dokazi, na katerih temelji kazenskopravni očitek, zakoniti. V obravnavanem primeru gre po presoji pritožbenega sodišča za očitno zlorabo procesnih pravic tudi na podlagi okoliščine, da je obtoženec priznal krivdo, nato pa je zagovornica prvič šele s pritožbo iz razloga po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP izpodbijala sodbo v pritožbenem postopku, ne glede na to, da v kazenskem postopku do izreka sodbe obramba nikoli ni zahtevala izločitve nezakonitih dokazov povezanih z zasegom droge. Zagovornica v pritožbi uveljavlja kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, pri tem pa selektivno povzema in ocenjuje zgolj izpovedbo policista B. B., ne pa tudi izpovedbe C. C. in zmotno zaključuje, kdaj je nastopila točka osredotočenosti suma, da naj bi obtoženi izvršil prekršek ali kaznivo dejanja, in kdaj ga je dejansko začel varovati privilegij zoper samoobtožbo, hkrati pa protispisno povzema izpovedbo policista B. B., ki ni zatrjeval, da je policija zahtevala od obtoženca da odklene tovorni del vozila, ampak je bil dejansko pozvan po predhodno zakonitem postopku policije, da pokaže obvezno opremo, kar je ta tudi storil in s ključi odprl prtljažnik svojega vozila.

15.Po določbi drugega odstavka 83. člena ZKP je obramba pri uveljavljanju izločitve nedovoljenih dokazov zaradi prekluzije omejena vse od začetka glavne obravnave. Posledično prekluzija v določeni meri vpliva tudi na uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v pritožbi. Pri presoji vpliva prekluzije na uveljavljanje konkretnega pritožbenega razloga je potrebno upoštevati, da z novelo ZKP-K, ki se uporablja od 15. 5. 2012, določbe ZKP glede pritožbenih razlogov in njihovega uveljavljanja kljub uvedbi prekluzije (v smislu njenega vpliva na uveljavljanje pritožbenih razlogov) niso bile spremenjene. Navedeno velja tudi za ekskluzijsko pravilo po drugem odstavku 18. člena ZKP, ki ga mora sodišče po uradni dolžnosti upoštevati v vseh fazah kazenskega postopka. Po presoji Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Ips 44253/2015 z dne 13. 4. 2017, v primeru, da je sodišče obdolženca poučilo o prekluziji in mu omogočilo, da uveljavlja izločitev nedovoljenih dokazov, je pritožbeno uveljavljanje 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP dovoljeno v primeru, da se sodba opira na dokaz, ki je že na prvi pogled (prima facie) oziroma očitno nedovoljen. V primeru, da obramba v pritožbi uveljavlja nedovoljenost drugih dokazov, to je dokazov, ki niso nedovoljeni že na prvi pogled, mora z verjetnostjo izkazati, da je konkreten dokaz nedovoljen, sicer s pritožbo ob upoštevanju pravil o prekluziji ne more uspeti.

16.Glede na predhodno povzeto vsebino poteka predobravnavnega naroka pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil obtoženi na predobravnavnem naroku poučen tudi o vplivu prekluzije glede izločitve dokazov na uveljavljanje pritožbenega razloga absolutne bistvene kršitve določb postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je namenjena varovanju izločitvenih eksluzijskih pravil o nedovoljenih dokazih. Glede na pritožbene navedbe v povezavi z izpovedbama policistov B. B. in C. C. pritožbeno sodišče zaključuje, da je pred sprejemom priznanja krivde predsednica senata ocenila, da obtožba temelji na zakonitih dokazih in je zato tudi iz tega razloga lahko sprejela obtoženčevo priznanje krivde, saj obtožba ni temeljila na očitno nedovoljenih dokazih in tega ni uspela utemeljiti niti zagovornica s pritožbo iz predhodno navedenih razlogov navedenih v tej odločbi. Po presoji pritožbenega sodišča ima ravnanje obtoženčeve zagovornice v tem primeru vse lastnosti zlorabe procesnih pravic. Zloraba pravice pomeni takšno izvrševanje pravice, ki je navzven skladno z zakonskim opisom pravice, navznoter, po svojem cilju, pa je nasprotno z njenim namenom, ki opredeljuje in usmerja izvrševanje pravice. Obtoženec je namreč na predobravnavnem naroku priznal materialnopravno odločilna dejstva, ki temeljijo na dokazih, za katere je bilo njemu in zagovornici znano, da so po presoji sodišča zakoniti. Zagovornica s pritožbo skuša izpodbiti to, kar je obtoženec pred sodiščem prve stopnje priznal, materialno pravno odločilna dejstva, ki izhajajo iz dokazov, za katere ni mogoče trditi, da so očitno na prvi pogled bili nezakoniti, kar se nanaša na zaseg droge konoplje v obtoženčevem vozilu, ki je bila zaznana v zakonito izvedenem policijskem postopku v cestnem prometu.

17.Ker zagovornica ni z verjetnostjo izkazala, da je zaseg droge nedovoljen, s pritožbo ob upoštevanju pravil o prekluziji ne more uspeti. Tudi ne drži, da naj bi obtoženega že ob identifikaciji policista obravnavala kot osumljenca, saj je prvi pristopil do vozila C. C., ko je obtoženi odprl okno in ta ob odprtju okna ni zaznal nič nenavadnega. Zato tudi ne drži pritožbena trditev, da je bila vsa nadaljnja dejavnost policistov usmerjena v zbiranje dokazov zoper obtoženega, ne da bi mu predhodno dala ustrezen pravni pouk o pravicah, zato pritožbeno sodišče zaključuje, da obtožencu privilegij zoper samoobtožbo ni bil kršen, prejel je pravni pouk ob nastopu osredotočenosti suma, ki pa ni nastopil takrat, kot to zmotno zaključuje zagovornica.

18.Pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožbeni razlogi niso podani, da izpodbijana sodba ne temelji na nezakonito pridobljenih dokazih, obtožencu je bila izrečena pravična kazenska sankcija ter skladno po petem odstavku 186. člena ZKZ-1 odvzeta zasežena droga. Pri preizkusu izpodbijane sodbe po prvem odstavku 383. člena ZKP pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19.Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je obtoženec dolžan plačati sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo v višini 525,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s taksno tarifo Zakona o sodnih taksah - ZST-1, št. 7113, 7122). Sodno takso je odmerilo skladno z izrečeno kazensko sankcijo, trajanjem in zahtevnostjo pritožbenega postopka ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obtoženca, saj je zaposlen in prejema plačo 1.600,00 EUR, 600,00 EUR pa zasluži še s priložnostnimi deli, pri tem je sicer dolžan skrbeti za tri mladoletne otroke, vendar pa po oceni pritožbenega sodišča s plačilom stroškov pritožbenega postopka ne bo ogroženo vzdrževanje obtoženega in njegovih otrok glede na mesečne prejemke.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 83, 83/2, 148, 148/2, 285a, 285a/3, 285a/4, 371, 371/1, 371/1-8 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 186, 186/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.