Jedro

Če delodajalec delavcu ustno odredi opravljanje drugega dela, pa se s tem delavec ne strinja, mora pred vložitvijo tožbe postopati po prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR.

Delavec je imel v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno delo na točno določenem delovnem mestu, zato ga delodajalec z ustno odredbo ni smel napotiti na opravljanje drugega dela. Delavec bi lahko zakonito pričel z delom na drugem delovnem mestu le v primeru, če bi z njim delodajalec sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto. V primeru spremembe delovnega mesta je namreč potrebno skleniti novo pogodbo o zaposlitvi brez odpovedi prejšnje pogodbe o zaposlitvi.

Delavec mora vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, razen ko mora po členu 31/2 ZDR opravljati tudi drugo delo, kot na primer v slučaju naravnih ali drugih nesreč (144. člen ZDR, 171. člen ZDR).

Do uveljavitve noveliranega 101. člena ZPIZ-1 (pričel je veljati 1.1.2004) je delodajalec lahko delovnega invalida III. kategorije premestil na novo delovno mesto le z njegovim soglasjem, torej tako, da je z njim sklenil pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto (ni pa mu mogel podati niti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi niti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti brez ponudbe nove). Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti s sočasno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi (za drugo "ustrezno" delovno mesto) je bila mogoča šele od 1.1.2004 dalje (novela 101. člena ZPIZ-1), brez sočasne ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi pa šele od 1.1.2006 dalje (takrat so se pričele uporabljati določbe 102. do 105. člena ZPIZ).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se v celoti glasi: "1. Odločitev tožene stranke o ustni odreditvi tožnice na delo na drugem delovnem mestu "lepljenje" je nezakonita.

2. Tožena stranka je dolžna tožnico vrniti na delo v skladu z veljavno pogodbo o zaposlitvi, v 8 dneh pod izvršbo.

3. V preostalem se tožbeni zahtevek tožnice (za vrnitev na delo skladno s pravnomočnima odločbama ZPIZ z dne 2.4.1996 in 2.6.1998, v 8 dneh in pod izvršbo) zavrne.

4. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 912,99 EUR (prej 218.790,00 SIT), v 8 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti njene pritožbene stroške v znesku 250,31 EUR, v 8 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

IV. Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, v okviru katerega je predlagala, da se odločitev tožene stranke o odreditvi tožnice na delo na drugem delovnem mestu "lepljenje" kot nezakonita razveljavi in da jo je dolžna tožena stranka vrniti na delo skladno s pravnomočnima odločbama ZPIZ z dne 2.4.1996 in 2.6.1998, v 8 dneh in pod izvršbo. Poleg tega je zavrnilo tudi del njenega tožbenega zahtevka, v okviru katerega je predlagala, da ji je dolžna tožena stranka plačati pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od razsoje na prvi stopnji do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. Razen tega je sklenilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 187.175,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, oziroma da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, obenem pa odloči o prvostopnih pravdnih in pritožbenih stroških. V pritožbi navaja, da je invalid III. kategorije invalidnosti, nezmožna za svoje delo "številčenje - kompletiranje", čeprav tožnica dejansko opravlja delo "dorez napačnih delov", na katerem dela že dalj časa. Glede na to je šteti, da je tožnica pri toženi stranki sklenila pogodbo o zaposlitvi za delo "dorez napačnih delov", saj to delo opravlja že dalj časa, čeprav sicer pisne pogodbe za to delovno mesto s toženo stranko ni sklenila. Tožena stranka je tožnici 27.6.2003 z ustnim nalogom odredila delo na delovnem mestu "lepljenje", ki ga tožnica ne zmore zaradi svoje invalidnosti. ZDR/2002 razporeditve ne pozna več, te razporeditve pa ne more nadomestiti niti ustna odredba o razporeditvi. Tožnica pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "lepljenje", ki ji je bila ponujena v podpis konec julija 2003 ali v začetku avgusta 2003, ni podpisala. Niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje ne moreta z naknadnim ugotavljanjem zmožnosti tožnice za delo ugotoviti, da je bila odreditev drugega dela zakonita za nazaj. Tožnica je bila kot delovni invalid zaščitena, to zaščito pa je tožena stranka z ustno odredbo izigrala. V letu 2003 invalida ni bilo mogoče "razporediti" niti preko odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo druge zaposlitve. Tožena stranka je na opisani način obšla določbe ZDR. Ker ni mogla prisiliti tožnice v sklenitev druge pogodbe o zaposlitvi, ji je ustno odredila drugo delo. Tožnica ne soglaša niti z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je sicer delo "lepljenje" sposobna opravljati. V zvezi s tem je predlagala postavitev izvedenca ustrezne stroke, vendar pa sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo zato, ker je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka ob razporeditvi tožnice na drugo delovno mesto ravnala pravilno, ker je upoštevala določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02), poleg tega pa si je predhodno pridobila tudi dopolnilno mnenje invalidske komisije v skladu s 101. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99). Ta komisija je ugotovila, da je tožnica sposobna opravljati delo "lepljenje" poln delovni čas. Razen tega je bilo s strani specialistke medicine dela, ki je tožnico pregledala, ugotovljeno, da je ta sposobna za delo "lepljenje" le z omejitvijo in sicer da ne sme dvigovati bremen, težjih od 10 kilogramov. Ob upoštevanju navedenega je zaključilo, da tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je tožnici ustno odredila delo na drugem delovnem mestu od tistega, za katerega je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi (A10; delovno mesto "številčenje - kompletiranje") oziroma na delovnem mestu, kjer je tožnica dejansko delala (delovno mesto "dorez napačnih delov").

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnica v zvezi z ustno odreditvijo dela zahtevala odpravo kršitve, kot to določa prvi odstavek 204. člena ZDR (A2). Ker tožena stranka te kršitve v roku iz drugega odstavka 204. člena ZDR ni odpravila, je tožnica v roku 30 dni od poteka roka za odpravo kršitve od delodajalca zahtevala sodno varstvo pred pristojnim sodiščem, tako da je potrebno ugotoviti, da je tožbo vložila pravočasno.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila tožnica invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo (odločba ZPIZ z dne 2.4.1996 - A6, odločba ZPIZ z dne 2.6.1998 - A8). Dne 13.12.2002 je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi (A10) za delo na delovnem mestu "številčenje - kompletiranje". Tožnica je v postopku glede tega zatrjevala, da je sicer že dalj časa pri toženi stranki (od leta 1997 dalje) delala na delovnem mestu "dorez napačnih delov" oziroma v okviru tega delovnega mesta "pregledovanje blaga". Tožena stranka je tožnici dne 27.6.2003 ustno odredila delo na delovnem mestu "lepljenje", zatem pa ji je v podpis ponudila tudi predlog pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "lepljenje", na podlagi katere naj bi tožnica delo na tem delovnem mestu nastopila 4.8.2003 (A3). Tožnica omenjene pogodbe o zaposlitvi ni podpisala.

Z ozirom na to, da je bilo v pogodbi o zaposlitvi z dne 13.12.2002 (A10) izrecno določeno, da je tožnica s toženo stranko sklenila delovno razmerje za opravljanje dela na delovnem mestu "številčenje - kompletiranje", tožena stranka ni imela pravne podlage, da bi tožnici ustno odrejala delo na drugem delovnem mestu. Prvi odstavek 31. člena ZDR določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu. Le v primerih, določenih z zakonom ali kolektivno pogodbo, mora delavec opravljati tudi drugo delo (drugi odstavek 31. člena ZDR). Tožena stranka v postopku ni dokazala, da so bili podani pogoji, ki jih za opravljanje drugega dela predvideva določba drugega odstavka 31. člena ZDR. Takšne primere na primer predvidevata 144. oziroma 171. člen ZDR. Ker je imela torej tožnica v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno delo na delovnem mestu "številčenje - kompletiranje", naziv delovnega mesta pa je obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi (tretja alinea prvega odstavka 29. člena ZDR) in ker niso bili podani pogoji za odreditev drugega dela po drugem odstavka 31. člena ZDR, bi lahko tožnica zakonito pričela z delom na delovnem mestu "lepljenje" (kamor jo je tožena stranka napotila z ustno odredbo), le če bi tožena stranka s tožnico sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto. Drugi odstavek 47. člena ZDR namreč določa, da se sklene nova pogodba o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem tudi v primeru, če se spremeni pogoj iz 3. alinee prvega odstavka 29. člena ZDR. Ker nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto "lepljenje" ni bila sklenjena, je tožena stranka ravnala nezakonito, ko je tožnici odredila delo na delovnem mestu "lepljenje".

Ker je bila ustna odreditev dela tožnici s strani tožene stranke že iz tega razloga nezakonita, je irelevantno za presojo utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka dejstvo, če je tožnica delo na delovnem mestu "lepljenje" lahko opravljala kljub ugotovljeni invalidnosti III. kategorije z omejitvami. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da se je v spornem obdobju od členov ZPIZ-1, ki so urejali dolžnosti delodajalca v zvezi z zagotovitvijo pravic delovnega invalida, uporabljal le 101. člen ZPIZ-1, ki pa je med drugim določal, da mora delodajalec delovnega invalida III. kategorije invalidnosti bodisi premestiti na delovno mesto, primerno njegovi preostali delovni zmožnosti in strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti oziroma mu zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Ker z ozirom na to, da se v spornem obdobju določbe 102. do 105. člena ZPIZ-1 še niso uporabljale (uporabljati so se pričele šele od 1.1.2006 dalje - prvi odstavek 110. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov; Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadalj.) in ker je novelirani 101. člen ZPIZ-1 (objavljen v Ur. l. RS, št. 135/2003), ki je omogočil delodajalcu, da invalidu III. kategorije invalidnosti redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, sočasno pa mu ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi (tretji odstavek 101. člena ZPIZ-1), pričel veljati šele 1.1.2004, je delodajalec do 31.12.2003 delovnega invalida III. kategorije invalidnosti lahko "premestil" na novo delovno mesto le z njegovim soglasjem, torej tako, da je z njim sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto (ni pa mu mogel podati niti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti s ponudbo nove niti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti brez ponudbe nove).

Ker je bila pritožba tožnice v tem delu utemeljena, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da je bila odločitev tožene stranke o ustni odreditvi dela tožnice na drugem delovnem mestu nezakonita, zaradi česar je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnico vrniti na delo v skladu z veljavno pogodbo o zaposlitvi (4. točka 358. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je neutemeljen del tožničinega tožbenega zahtevka, v okviru katerega je zahtevala od tožene stranke, da jo je dolžna vrniti na delo v skladu s pravnomočnima odločbama ZPIZ z dne 2.4.1996 in 2.6.1998. Dolžnosti in postopke delodajalcev v zvezi z zagotovitvijo pravic delovnega invalida je na novo opredelil novelirani 101. člen ZPIZ-1, ki je veljal od 1.1.2004. Na podlagi citiranega člena bo morala tožena stranka tožnici kot invalidu III. kategorije invalidnosti ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njeno preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo, razen v primeru če ji bo lahko v skladu s sedaj že veljavnim 102. členom ZPIZ-1 odpovedala pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek noveliranega 101. člena ZPIZ-1). Če tožena stranka v skladu s prvimi petimi odstavki noveliranega 101. člena ZPIZ-1 ne bo ponudila tožnici sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi pod pogoji, ki so ji priznani kot pravica na podlagi invalidnosti, bo to skladno s predpisi o delovnih razmerjih razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožnice (sedmi odstavek noveliranega 101. člena ZPIZ-1). V takšnem primeru pa ji bo dolžna tožena stranka izplačati odpravnino, določeno za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in odškodnino najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, kot to določa drugi stavek sedmega odstavka noveliranega 101. člena ZPIZ-1. Ker ob upoštevanju navedenega ni bilo pogojev, da bi pritožbeno sodišče naložilo toženi stranki, da tožnico vrne na delo skladno s pravnomočnima odločbama ZPIZ z dne 2.4.1996 in 2.6.1998 (saj je to ravnanje obveznost tožene stranke kot delodajalca, ki bo lahko kasneje tudi stvar sodne presoje), je pritožbeno sodišče glede tega pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča, saj niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Odločitev o pravdnih stroških postopka pred prvostopenjskim sodiščem in o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP.

Ker se je zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je bilo ponovno potrebno odločiti o pravdnih stroških, nastalih strankama v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica z zahtevkom uspela praktično v celoti, zato ji je dolžna tožena stranka povrniti pravdne stroške, ki so bili potrebni za pravdo (tretji odstavek 154. člena ZPP, prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici od priglašenih stroškov priznalo stroške za sestavo tožbe v višini 300 točk po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.: tarifna števila 15/1b, 3. alinea), za sestavo pripravljalne vloge 225 točk (tarifna številka 15/2), za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 7.4.2006 300 točk (tarifna številka 15/3a OT), za zastopanje na narokih za glavno obravnavo 8.9.2005, 12.4.2006,17.5.2006 in 11.10.2006 po 150 točk na vsak narok (tarifna številka 15/3b OT) in za čas trajanja za zastopanje na naroku dne 17.5.2006 in 11.10.2006 dvakrat po 100 točk (člen 7/1 OT). Tožnici je priznalo tudi 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV, kar skupaj z upoštevanjem odmerjenih stroškov za zastopanje in glede na vrednost odvetniške točke v času odločanja pred sodiščem prve stopnje (110,00 SIT) znaša 218.790,00 SIT, ob upoštevanju določbe tretjega odstavka trinajstega člena Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS, št. 114/2006) pa 912,99 EUR. Pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo priglašenih stroškov za prejem sodbe, ker so ti že vključeni v nagrado za zastopanje ter priglašenih stroškov za sestavo zahteve za odpravo kršitev, ker teh stroškov ni mogoče šteti kot stroškov, ki so bili potrebni za to pravdo. Navedene stroške bi lahko tožnica uveljavljala od tožene stranke kvečjemu v okviru posebnega zahtevka, ne pa v okviru stroškovnika za pravdne stroške tega individualnega delovnega spora. Pritožbeno sodišče o stroških sodnih taks tožnice v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni odločalo, ker jih v stroškovniku ni priglasila.

Ker je tožnica s pritožbo uspela praktično v celoti, ji je dolžna tožena stranka povrniti tudi njene pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je tožnici od priglašenih stroškov priznalo stroške za sestavo pritožbe v višini 375 točk po OT (tarifna številka 15/4), materialne stroške v višini 2 %, 20 % DDV in takso za pritožbo v višini 9.500,00 SIT (sedaj 39,64 EUR), kar ob vrednosti OT v času odločanja pred pritožbenim sodiščem (0,459 EUR) znaša 250,31 EUR. Pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo priglašenih stroškov za pregled drugostopenjske odločbe, ker so le-ti že vključeni v nagrado za sestavo pritožbe.

Ker v zvezi z terjatvijo tožnice, ki jo vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, revizija ni dovoljena na podlagi določbe 1. do 4. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena ZDSS-1 in 32. členom ZDSS-1 odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.