Jedro

Revizija se lahko vloži zaradi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP le, če je bila ta storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Za takšen primer gre tudi takrat, ko je revident že v pritožbi uveljavljal takšno kršitev, pa je pritožbeno sodišče neutemeljeno ni sankcioniralo. V tej zadevi pa tožnik v pritožbi ni uveljavljal procesne kršitve, da je bila zavrnitev dokaznega predloga po postavitvi izvedenca gradbene stroke v sodbi prve stopnje neobrazložena.

Izrek

Revizija zoper odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 1.626.852,00 SIT (sedaj 6.788,73 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je materialnopravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da sestopanje iz tovornjaka na tako nagnjeni podlagi kot je bila v obravnavanem primeru, ne pomeni sestopanja s povečano nevarnostjo. Zavarovanec toženke je kršil varnostne predpise, ker ni zagotovil takšnega dostopa do usedalnika, ki bi omogočal varno sestopanje iz tovornjaka. Bistvena kršitev določb postopka je podana, ker prvostopenjsko sodišče, kljub njegovemu predlogu, ni izvedlo dokaza z izvedencem gradbene stroke, sodba pa je v tem delu neobrazložena. Ker sodišče ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca gradbene stroke in izvedenca avtomobilske stroke, mu je bilo onemogočeno dokazovanje v postopku in (tudi) odvzeta pravica obravnavanja pred sodiščem. Napačno je stališče obeh sodišč, da so bile njegove navedbe o spolzkih razmerah okoli usedalnika prepozne in pavšalne ter ponovno poudarja, da je spolzkost tal zatrjeval že na prvem naroku. Pritožbeno sodišče pa na te njegove navedbe ni odgovorilo. Zaradi vsega navedenega je zmoten zaključek sodišč, da se ni poškodoval zato, ker mu je pri sestopanju iz tovornjaka zdrsnilo zaradi spolzkih tal. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Revizija je bila dostavljena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija zoper odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP je revizija dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe presega 4.172,93 EUR. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se v skladu z drugim odstavkom 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta upošteva vrednost vsakega posameznega zahtevka. Podlaga zahtevkov za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode je različna. Znesek 112,05 EUR, ki predstavlja glavnico v zvezi s premoženjsko škodo, ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Zato revizija v tem delu ni dovoljena.

O neutemeljenosti revizije

7. Revizija se lahko vloži zaradi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP le, če je bila ta storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Za takšen primer gre tudi takrat, ko je revident že v pritožbi uveljavljal takšno kršitev, pa je pritožbeno sodišče neutemeljeno ni sankcioniralo. V tej zadevi pa tožnik v pritožbi ni uveljavljal procesne kršitve, da je bila zavrnitev dokaznega predloga po postavitvi izvedenca gradbene stroke v sodbi prve stopnje neobrazložena (mimogrede povedano, je bil to dokazni predlog tožene stranke, list. št. 31). Del revizije, ki uveljavlja opisano kršitev potemtakem ni dovoljen. Drugačna odločitev bi pomenila, da je tožnik z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom "preskočil" redno pravno sredstvo - pritožbo, kar ni dovoljeno.

8. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da pritožbeno sodišče ni ustrezno odgovorilo, zakaj so bile tožnikove navedbe o spolzkosti tal prepozne. Razlogi so namreč navedeni na drugi in tretji strani drugostopenjske sodbe.

9. Preostalih trditev o relevantnih procesnih kršitvah tožnik ne konkretizira, zato jih revizijsko sodišče ne sme preizkusiti (primerjaj 371. člen ZPP).

10. Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč je tožnik uspel dokazati le, da se je poškodoval tedaj, ko je izstopal iz tovornjaka. Ni pa uspel dokazat, da je bil 17. 12. 2003 okoli 16.30 ure (ko se je zgodil škodni dogodek) na terenu (kjer je izstopal) led, in tudi ne, da mu je spornega dne pri izstopanju iz tovornjaka sploh zdrsnilo (iz kateregakoli razloga)(1). Zato je pravilen zaključek sodišča, da vzrok nesreče ni bil v (zatrjevanem) zdrsu na visečem in poledenelem ter spolzkem terenu. Ker torej niso izpolnjeni vsi elementi za obstoj odškodninske odgovornosti iz 131. člen Obligacijskega zakonika – OZ, je odločitev obeh sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

11. Ostale revizijske trditve (da sestopanje iz tovornjaka na nagnjenem terenu pomeni sestopanje s povečano nevarnostjo) glede na navedeno niso pomembne, zato nanje ni potrebno odgovarjati.

12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Revizijsko nesprejemanje te dejanske ugotovitve ni upoštevno (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP).