Jedro

Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazne predloge po zaslišanju več predlaganih oseb s strani obrambekot nepotrebne in predvsem zato, ker obdolženec tudi po več pozivih sodišča prve stopnje, da sporoči popolne podatke predlaganih prič, to je priimka prič in naslova njunega stalnega bivališča, kamor bi jih sodišče prve stopnje sploh imelo možnost vabiti, vse do konca dokaznega postopka (in torej ne zgolj v roku osmih dni) ni posredoval.

Izrek

I. Pritožba obdolženega L.D. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišče prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 649,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 4609/2015 z dne 21. 3. 2018 obdolženega L.D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let ter mu v skladu s tretjim odstavkom 57. člena KZ-1 določilo posebni pogoj, da mora v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe oškodovanki povrniti povzročeno premoženjsko škodo v znesku 59.000,00 EUR, sicer bo pogojno obsodbo preklicalo. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka v višini 59.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2016 dalje do plačila in po prvem odstavku 95. člena ZKP plačilo stroškov kazenskega postopka, in sicer stroške prič v višini 115,20 EUR, stroške zagovornika odvetnika J.K. postavljenega po uradni dolžnosti v višini 114,24 EUR, stroške vročevalca v višini 58,19 EUR, sodno takso v skupnem znesku 629,00 EUR in stroške pooblaščenca oškodovanca, odvetnika D.B., ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Proti tej sodbi se je pritožil zagovornik obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenski sankciji ter odločbo o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje,

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, podano pa je tudi nasprotje med razlogi sodbe in podatki iz spisa oziroma gre za protispisnost oziroma za precejšnja nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov.

5. Pritožba pomanjkanje odločilnih dejstev utemeljuje z navajanji, da se v obtožbi obdolžencu očita, da je dejanje storil ob pomoči doslej neugotovljenih oseb, ki bi jima naj bilo ime G. oziroma D., kar po mnenju pritožbe pomeni, da je obdolženec kaznivo dejanje storil v sostorilstvu oziroma ob pomoči teh dveh oseb, čeprav v obtožnici sostorilstvo oziroma pomoč nista konkretizirani, razlogov o obstoju subjektivne in objektivne komponente sostorilstva oziroma pomoči pa ni niti v izpodbijani sodbi. To po stališču pritožbe predstavlja odločilno dejstvo, zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev ni podana. Iz izreka izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, da je storilec kaznivega dejanja obdolženi, ki je bil spoznan za krivega očitanega mu kaznivega dejanja. Zato pritožba, ki poskuša prepričati, da sta sostorilca oziroma pomočnika tudi neugotovljeni osebi po imenu G. in D., ne more biti uspešna. Zapis v izreku izpodbijane sodbe „ob pomoči doslej neugotovljenih oseb, ki bi jima naj bilo ime G. in D.“ pomeni pravzaprav opis izvršitvenega ravnanja, ki ga je fizično izpolnil obdolženi, denar, ki ga je izvabil od oškodovanke, pa pod pretvezo, da ga je izročil za nakup vozila BMW X6 oziroma za reševanje podjetja, izročil „D.“. Opisano izkazuje, da je storilec očitanega kaznivega dejanja obdolženi, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe in njenih razlogov in se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da bi bilo potrebno v izreku konkretizirati sostorilstvo oziroma pomoč teh dveh oseb. Zagovornik pa v zvezi s takšnimi izvajanji povsem prezre, da se obdolžencu očitano kaznivo dejanje goljufije lahko stori na dva načina, „če goljufijo storita dve ali več oseb, ki so se združile prav z namenom goljufanja“ oziroma „če oškodovancu nastane velika premoženjska škoda, storilec pa se te škode zaveda in jo s svojim ravnanjem hoče povzročiti“, obdolžencu pa se očita drugi in ne prvi način. Zato so vsi pomisleki pritožbe, da v izpodbijani sodbi ni razlogov o objektivni in subjektivni komponenti sostorilstva oziroma kot navaja pritožba, ni razlogov o odločilnih dejstvih, neutemeljeni.

7. Isto bistveno kršitev določb kazenskega postopka pritožba zatrjuje tudi z navajanjem, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi popolnoma nejasni glede očitka, da si je obdolženec oškodovanko povsem ljubezensko podredil, ker je spravljanje v podrejen položaj po stališču pritožbe zakonski znak kaznivega dejanja in mora biti v obtožnem aktu nastanek takšne posledice zatrjevan oziroma opisan.

8. Zatrjevana kršitev ni podana. Uvodoma je izpostaviti, da iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je obdolženec oškodovanko „spoznal v mesecu avgustu 2014 in hlinil ljubezen in si jo povsem ljubezensko podredil“, kar vse je del opisa izvršitvenega ravnanja obdolženca, kateri je oškodovanko prav zaradi te zaljubljenosti uspel preslepiti in jo spraviti v zmoto, da mu je verjela ter mu izročila denar. Zato je drugačno navajanje pritožbe, ki spravljanje v podrejen položaj označuje kot zakonski znak kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, pravno zgrešeno. Pritožba pa nima prav niti, ko pogreša razloge o hlinjenju ljubezni, ljubezenskem razmerju ter ljubezenski podrejenosti (in ne spravljanju v podrejen položaj, kot to zmotno navaja pritožba) in zatrjuje, da so ti razlogi popolnoma nejasni. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi navedlo tehtne, prepričljive in razumljive razloge o tem, da sta bila obdolženi in oškodovanka v obravnavanem obdobju par, da je bila oškodovanka v obdolženca zaljubljena in mu je slepo zaupala ter verjela njegovim besedam, obdolženec pa si je z dobrikanjem in hlinjenjem ljubezni pridobil zaupanje oškodovanke in tudi to, da se je oškodovanka vanj zaljubila, s tem pa si jo je tudi ljubezensko podredil (sodba str. 11, 14, 15).

9. Kar zadeva okoliščine, ali je oškodovanka mami povedala, da ji je denar posodila za nakup vozila oziroma za nakup stanovanja, pa pritožba podaja lastno oceno izvedenih dokazov in na podlagi nje sklepa, da so razlogi izpodbijane sodbe popolnoma v nasprotju oziroma nejasni, zato pritožba nima prav, ko v tem vidi bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

10. Grajo dejanskega stanja predstavlja tudi navajanje pritožbe, ki bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi tudi v dokazni oceni zagovora obdolženca, ker v izpodbijani sodbi ni razlogov na osnovi katerih bi bilo mogoče oceniti odgovornost obdolženca oziroma ugotoviti soodvisnost obdolženca od sostorilcev, ki bi obdolžencu kot sostorilci naklepno pomagali pri kaznivem dejanju. Pritožba namreč tudi to kršitev utemeljuje z lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Izpodbijana sodba pa ima tehtne in prepričljive razloge o krivdi obdolženca, zato je zatrjevanje pritožbe o podani bistveni kršitvi odločb kazenskega postopka neutemeljeno.

11. Pritožba ni uspešna niti ko navaja, da je obdolžencu bila kršena pravica do obrambe, ker sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznim predlogom obrambe po pridobitvi podatkov o imetnikih telefonskih številk, prav tako ne po pridobitvi bančnih podatkov o najetju kredita oškodovanke (podatki o vezani vlogi ter razlogih o prekinitvi vezane vloge) in tudi ne pridobitev podatkov o G. in D., obdolženec pa ni imel možnosti, da bi te podatke pridobil v osmih dneh. S takšnimi navedbami zagovornik meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

12. Opisana kršitev ni podana. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je večkrat v svojih odločbah presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost ter da ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso potrebni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev. Takšna merila Vrhovnega sodišča RS pri odločanju o dokaznih predlogih pa so tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso Ustavnega sodišča RS.

13. Sodišče prve stopnje je v točki 4 izpodbijane sodbe zavrnilo dokazne predloge po zaslišanju več predlaganih oseb s strani obrambe, med drugim tudi G. in D. kot nepotrebne in predvsem zato, ker obdolženec tudi po več pozivih sodišča prve stopnje, da sporoči popolne podatke predlaganih prič, to je priimka prič in naslova njunega stalnega bivališča, kamor bi jih sodišče prve stopnje sploh imelo možnost vabiti, vse do konca dokaznega postopka (in torej ne zgolj v roku osmih dni) ni posredoval, zato je predlagana dokaza utemeljeno zavrnilo. Tem razlogom pritrjuje tudi pritožbeno sodišče in jih ocenjuje kot povsem sprejemljive in pravilne, pri tem pa dodaja, da je sodišče prve stopnje predlagana dokaza zavrnilo po tem, ko je izvedlo obširni dokazni postopek. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da predlagana dokaza po zaslišanju G. in D. tudi nista potrebna, ker so bila dejstva, ki bi se z njima dokazovala, že ugotovljena na podlagi zaslišanja obdolženca, oškodovanke ter drugih prič in listinskih dokazov v spisu. Enako to velja za pridobitev podatkov o imetnikih zgoraj navedenih telefonskih številk, pri čemer pritožbeno sodišče ni spregledalo, da so že v predkazenskem postopku pri vseh operaterjih v Sloveniji bile narejene poizvedbe o imetnikih navedenih telefonskih številk. Izsledeni sta bili telefonski številki, pri čemer ni bilo mogoče dobiti podatka, kdo so imetniki. Vse navedeno pa je sodišče prve stopnje upoštevalo, ko se je sklicevalo na dopis Simobila in Telekoma na list. št. 31-32. Pritožba, ki takšno postopanje sodišča prve stopnje graja, ker zavrnjenega dokaza ni obrazložilo, pa povsem prezre, da prav to izhaja iz citiranih dopisov mobilnih operaterjev in dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je obdolženec v svojih pisnih zagovorih sam navajal, da je bil z osebama G. in D. v telefonskih kontaktih, prav tako je skozi dokazni postopek bilo ugotovljeno, da sta osebi prijatelja obdolženca, kar pomeni, da bi v tej smeri lahko sam pripomogel pri k identifikaciji oseb (sodba str. 10-11, 14-15). Sodišče prve stopnje je navedlo tudi razloge, zakaj je kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog po pridobitvi dodatne dokumentacije pri Deželni banki Slovenije, ker je v tej smeri poleg izpovedbe oškodovanke, zaslišalo tudi pričo I.K., ki je vse okoliščine glede vezane vloge oškodovanke, črpanja kredita ter dvigih in izplačilu denarja oškodovanki, prepričljivo pojasnila. Po obrazloženem je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z zgoraj navedenimi ustavnopravnimi merili, zato so pritožbena izvajanja, da je zaradi zavrnitve predlaganih dokazov prišlo do bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, neutemeljena.

14. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki je ne obrazloži, saj ne pove katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja. Z izvajanji, da je ta kršitev podana glede vprašanja ali je dejanje, ki se očita obdolžencu, kaznivo dejanje, ker oškodovanka denarja ni izročala obdolžencu, temveč neugotovljeni osebi D., pa je razvidno, da to kršitev uveljavlja v posledici zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Enako to velja za kršitev kazenskega zakona, ki jo pritožba zatrjuje v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da mora obdolženec oškodovanki plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 59.000,00 EUR, ker meni, da v spisu ni dovolj podlage za takšno odločitev. Pritožba namreč tudi to kršitev uveljavlja v posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj se ne strinja, da je oškodovanka obdolžencu izročila 59.000,00 EUR, ampak le 39.000,00 EUR. Taka kršitev pa ni mogoča. Kazenski zakon je kršen le tedaj, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Zato se v pritožbi zatrjevani kršitvi pokažeta kot neutemeljeni. Kršitev kazenskega zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

15. Pritožba neutemeljeno graja tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopno sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Tak svoj zaključek je v izpodbijani sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki prvostopenjske sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika pa le še dodaja:

16. Bistvo pritožbe zagovornika je ponavljanje zagovora obdolženca, da kaznivega dejanja ni storil ter da ni dokazov, da je denar prejel obdolženec, ampak oseba D.. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo neskladni izpovedbi oškodovanke in pričam A.P.R., M.K., I.K. in J.R., ki ob dogodku niso bile prisotne. Ni pa sledilo obdolžencu in pričam D.M. in Z.K., ki sta bila ob dogajanju prisotna.

17. S takimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje spreminjajočemu se zagovoru obdolženca, v katerem je poskušal prepričati, da je ravno on dvakrat posodil denar oškodovanki in da je bila kasneje oškodovanka tista, ki je kupovala vozilo BMW X6 (s katerim je prišlo do prometne nesreče) in se za nakup dogovarjala z G. oziroma D. ter kasneje prav oškodovanka tista, ki je kupovala stanovanje na Dunaju, katerega predhodno ni šla niti pogledat, utemeljeno ni sledilo. Sodišče prve stopnje se je podrobno in prepričljivo opredelilo do zagovora obdolženca, ki ga je skozi pisni in tudi ustni zagovor večkrat v bistvenih delih spremenil in ga prilagodil, tako tudi v zvezi s pričami D.M., Z.K., D.T. in V.M., katere je tekom glavnih obravnav navajal postopoma, v podkrepitev spreminjajočega se zagovora, medtem ko jih v pisnem zagovoru v preiskavi sploh ni omenjal (sodba str. 9-12). Zato takšnemu zagovoru obdolženca tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče verjeti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v obravnavani zadevi utemeljeno oprlo na izpovedbo oškodovanke, SMS sporočila in zaslišane priče A.P.R., M.K., J.R. in I.K.. Pritožbeno zatrjevanje, da gre za dokaze, na katere se sodba ne sme opirati, ker priče niso neposredno zaznale ravnanja obdolženca, je neutemeljeno. Pritožba v zvezi s takšnimi izvajanji prezre, da se je oškodovanka s pričama A.P.R. in J.R. v kritičnem času družila in jima zaupala kaj se dogaja, pričo J.R. pa celo prosila, da bi bil navzoč ob predaji denarja. Oškodovanka je dogajanje zaupala tudi materi, priči M.K., ki je izpovedbo oškodovanke, da jo je prosila, če ji lahko posodi denar potrdila in ji prvič posodila 6.000,00 EUR za plačilo davka pri nakupu vozila in drugič 14.000,00 EUR za neko podjetje v Avstriji, ki je šlo v stečaj. Priča I.K., zaposlena kot blagajnik na D.b.S. v R. pa je potrdila, da je vse dvige denarja na banki opravila oškodovanka, kateri je denar bil izplačan, kar velja tudi za izplačilo denarja na vezani vlogi, ki je oškodovanki bil izplačan na podlagi premostitvenega kredita. Izpovedba oškodovanke pa je podprta tudi s SMS sporočili, iz katerih je mogoče (časovno) natančno razbrati, da je oškodovanka denar za nakup vozila izročila obdolžencu (sodba str. 11-12). Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanke in ji verjelo, da je dvignjen denar in denar, ki ji ga je posodila mati, tudi izročila obdolžencu. Pritožbeno sodišče v tem delu ni prezrlo niti izpovedbe priče A.P.R., ki je povedala, da je oškodovanka potem, ko je obdolžencu ves denar izročila in se ji ta več ni javljal na telefon, prišla k njej vsa obupana in ji govorila, da bo naredila samomor, ker je ves denar izgubila, ona pa jo je napotila, da zadevo prijavi policiji, kar je potem tudi naredila.

18. Z navedenim pa je ovržen zagovor obdolženca in tudi prič D.M. in Z.K., pri čemer naj bi priča Z.K. bil z obdolžencem na Dunaju, ko je šel gledat stanovanja, in sicer kot prevajalec srbohrvaškega jezika, čeprav je obdolženec sam povedal, da se je z G. in D. pogovarjal v srbohrvaškem jeziku, različno pa izpovedoval tudi glede okoliščin kolikokrat je šel na Dunaj in s kom. Kar zadeva ljubezenski odnos med obdolžencem in oškodovanko se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izpovedbo priče A.P.R. ter SMS sporočila, ki sta si jih v kritičnem času pisala obdolženec in oškodovanka ter na podlagi navedenega utemeljeno sklepalo, da obdolženec in oškodovanka nista bila le prijatelja, ampak par, da je bila oškodovanka v obdolženca zaljubljena in mu je slepo zaupala in mu verjela, ko ji je govoril o skupnem življenju. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je obdolženec hlinil ljubezen in s svojim šarmom in ljubkovalnim nagovarjanjem, da jo ima rad dosegel, da se je vanj zaljubila in mu zaupala, na ta način pa si jo ljubezensko podredil, da je bil zanj pripravljena narediti vse, kar je izkoristil, da jo je spravil v zmoto ter od nje zvabil denar. Pri takšni presoji je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi izpovedbo oškodovanke, ki je ljubezensko razmerje z obdolžencem zanikala, kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča pripisati velikemu razočaranju oškodovanke, ki je obdolžencu zaupala in je verjela, da bosta skupaj živela, zaradi velike naivnosti pa je ostala brez vseh svojih prihrankov in tudi prihrankov staršev. Ker je sodišče prve stopnje odnos med obdolžencem in oškodovanko ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, se kot neutemeljen izkaže tudi predlog pritožbe po postavitvi izvedenca psihiatra, ki bi podal mnenje, ali si je obdolženec res ljubezensko podredil oškodovanko. Pritožba, ki tudi v nadaljevanju podaja svojo dokazno oceno SMS sporočil in izpostavlja izpovedbo oškodovanke v kazenski ovadbi, ki po oceni pritožbenega sodišča ni bistveno drugačna od njenih skladnih izpovedb tekom kazenskega postopka, zato ne more biti uspešna. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, kar vse je v razlogih izpodbijane sodbe tehtno in prepričljivo obrazložilo (sodba str. 15-16).

19. Iz navedenih razlogov in ker pritožba niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, je pritožba vložena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

20. Na pritožbo zagovornika obdolženca je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi odločbo o kazenski sankciji, kjer ni podlage za spremembo kazenske sankcije v korist obdolžencu. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo krivde obdolženca in ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1) ter obdolžencu izreklo le sankcijo opozorilne narave, to je pogojno obsodbo. V njej mu je določilo ustrezno zaporno kazen in preizkusno dobo. Kot olajševalno okoliščino je utemeljeno upoštevalo skrb za mladoletnega otroka, kot obteževalno okoliščino pa predkaznovanost obdolženca, pa čeprav za drugo kaznivo dejanje, kot to izpostavlja pritožba. Pritožba pa neutemeljeno in v nasprotju z dokazno oceno sodišča prve stopnje navaja, da so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost obdolženca, česar podrobneje niti ne obrazloži. Sodišče prve stopnje je obdolžencu pravilno naložilo tudi plačilo posebnega pogoja v znesku 59.000,00 EUR, v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe. Zato ni podlage za spremembo izrečene kazenske sankcije v korist obdolžencu.

21. Po stališču pritožbe sodišče prve stopnje ni obrazložilo premoženjskopravnega zahtevka v višini 59.000,00 EUR, ker naj bi oškodovanka obdolžencu izročila le 39.000,00 EUR, ker je razliko 20.000,00 EUR oškodovanki izročila njena mati. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je obdolženec na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovanki dolžan povrniti premoženjskopravni zahtevek v znesku 59.000,00 EUR, pri čemer je dodati, da je oškodovanka tudi denar, ki ji ga je posodila mati, izročila obdolžencu. Obdolženec si je tako na škodo oškodovanke pridobil za 59.000,00 EUR protipravne premoženjske koristi.

22. Pravilno pa je bilo odločeno tudi, da je obdolženec na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Zato so pavšalne navedbe pritožbe, ki to odločitev sodišča prve stopnje le grajajo in z ničemer ne obrazložijo, neutemeljene.

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Taksne tarife (tarife št. 7112, 71113, 7122 in 7301) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca.