Jedro

Za državljane drugih republik nekdanje SFRJ se razlogi za odpoved prebivanja tujcu lahko uporabijo, če so ti razlogi nastali po 25.2.1992, ko so te osebe postale tujci. V odločbi tudi ni navedena pravna podlaga za izrečen ukrep.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 19.8.1992.

Obrazložitev

Sekretariat za notranje zadeve občine je z odločbo z dne 30.6.1992 tožniku, ki je državljan Republike Črne Gore, odpovedal prebivanje v Republiki Sloveniji za dobo štirih let in to iz razlogov po 1., 2. in 3. alineii 1. odstavka 23. člena zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I - ZTuj).

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopnega organa. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je po 1. členu zakona o tujcih vsakdo, ki ni državljan Republike Slovenije, tujec. Tožnik je imel v Republiki Sloveniji sicer prijavljeno stalno prebivališče, vendar pa je z dnem uveljavitve zakona oziroma v skladu z 81. členom zakona o tujcih postal tujec, zato bi moral zaprositi za dovoljenje za stalno prebivanje. Tega ni storil, zato po citiranem zakonu stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji nima. Neutemeljene so tožnikove trditve, da ni storil prometnih prekrškov, saj o tem obstaja veliko število pravnomočnih odločb sodnika za prekrške. Tudi niso sprejemljivi njegovi razlogi, zakaj je zavračal odločitve državnih organov v zvezi z odvzemom vozniškega dovoljenja in izvrševanja varstvenih ukrepov. Po 13. členu zakona o tujcih so posebne olajšave priznane le tujcu, ki sklene zakonsko zvezo s slovenskim državljanom. Zoper to odločbo je tožnik sprožil upravni spor zaradi bistvene kršitve postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve materialnega prava. V tožbi navaja, da so kot razlogi za odpoved prebivanja navedeni očitki, ki izvirajo pred 26.6.1991, na katere se tožena stranka ne more sklicevati, saj takrat še ni veljal zakon o tujcih. Po 26.6.1991 pa tožena stranka ni navedla nobenih takih dejstev, ki bi opravičevala odpoved prebivanja. Tožnik živi v zunajzakonski skupnosti z ..., ki je 2.4.1992 pridobila državljanstvo Republike Slovenije. Z njo ima dva mladoletna otroka. Ima stalno prebivališče v Sloveniji in dosedaj pristojni organ ni izdal nobene odločbe, s katero bi razveljavil dovoljenje o stalnem prebivanju v Sloveniji. Tudi če kot državljan Republike Črne Gore ni zaprosil za državljanstvo Republike Slovenije, ima kot tujec pravico, da živi skupaj s svojo družino. Tožena stranka je umetno in nezakonito za potrebe izdaje te odločbe skonstruirala, da ima tožnik začasno prijavljeno prebivališče v Sloveniji, da je lahko uporabila določbo 23. člena zakona o tujcih in izdala izpodbijano odločbo. Določba 23. člena navedenega zakona se nanaša na tujce, ki prebivajo v Republiki Sloveniji na podlagi tujega potnega lista. Tožnik pa nima tujega potnega lista, ampak potni list, ki ga je izdal pristojni organ občine. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba zavrne. Navaja, da je tožnik s 25.2.1992 postal tujec, da tujec ne more pridobiti dovoljenja za stalno prebivanje avtomatično, že s samo prijavo prebivališča in da tožnik ni zaprosil za dovoljenje za stalno prebivanje. Tožnik je bil kaznovan za več prekrškov po zakonu o varnosti cestnega prometa, ki se jih lahko opredeli kot ponavljajoče kršitve zoper javni red. Tožnik se tudi ni odzival na pozive za izvršitev varstvenih ukrepov ter kot voznik ni hotel urediti formalnosti v zvezi s prijavo, kar oboje pomeni zavračanje izpolnjevanja odločitev državnih organov.

Tožba je utemeljena.

Prvostopni upravni organ za notranje zadeve lahko izreče odpoved prebivanja tujcu le ob pogojih in iz razlogov, ki so določeni v 23. in 24. členu zakona o tujcih. Tožniku je bila izrečena odpoved prebivanja na podlagi oz. iz razlogov 1., 2. in 3. alinee 23. člena zakona o tujcih. Po tej zakonski določbi se lahko prebivanje odpove "tujcu, ki prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi tujega potnega lista, izdanega vizuma ali dovoljenja za vstop ali v skladu z mednarodno pogodbo (1. odstavek 13. člena tega zakona) ali mu je bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje (1. alinea 14. člena tega zakona), če to terjajo razlogi javnega reda, varnosti ali obrambe države; če zavrača izpolnjevanje odločitev državnih organov; če gre za ponavljajoče se ali hujše kršitve tujca zoper javni red in mir, varnost državne meje in tega zakona ...".

Po mnenju sodišča je citirano zakonsko določbo mogoče razlagati samo tako, da je za odpoved prebivanja tujcu potrebno, da je izpolnjen pogoj iz uvodnega dela citirane določbe in hkrati vsaj eden od razlogov, ki so navedeni v šestih alineah tega člena.

Pravilno je stališče tožene stranke, da je tožnik, ki ima državljanstvo druge republike nekdanje SFRJ, na podlagi določbe 2. odstavka 81. člena zakona o tujcih postal s 25.2.1992 tujec, ker ni v zakonskem roku zaprosil za državljanstvo Republike Slovenije. Sodišče sprejema kot pravilno tudi stališče tožene stranke, da tožnik, čeprav je imel pred uveljavitvijo zakona o tujcih prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ni mogel dovoljenja za stalno prebivanje dobiti avtomatično z dnem, ko je postal tujec, ampak bi moral za tako dovoljenje zaprositi. Toda po mnenju sodišča velja isto tudi za začasno prebivanje, saj mora tujec tudi za začasno prebivanje (če traja dalj kot 3 mesece) imeti dovoljenje za začasno prebivanje, za katerega mora pravočasno zaprositi (2. odstavek 13. in 14. člen zakona).

Sodišče na podlagi podatkov upravnih spisov v tej zadevi ugotavlja, da tožnik nima dovoljenja za stalno in tudi ne dovoljenja za začasno prebivanje v smislu zakona o tujcih. Tožnik torej sploh nima legalno urejenega statusa prebivanja v Republiki Sloveniji. Že citirana določba 23. člena zakona o tujcih (uvodni del te določbe) se po mnenju sodišča nanaša le na osebe, ki prebivajo v Republiki Sloveniji legalno, na podlagi tujega potnega lista ali dovoljenja za začasno prebivanje izdanega na podlagi 14. člena zakona. Kolikor gre za državljana druge republike nekdanje SFRJ, ki poseduje potni list SFRJ, ki je bil izdan v Republiki Sloveniji, se ta potni list, po mnenju sodišča, do 25.6.1993 ni mogel šteti kot tuji potni list (1. odstavek 39. člena zakona o potnih listinah državljanov Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 1/91-I). Dovoljenje za začasno prebivanje pa se tujcu izda tako, da se vpiše v potni list (1. odstavek 21. člena zakona o tujcih).

V izpodbijani odločbi in tudi odločbi prvostopnega organa ni navedena pravna podlaga za odpoved prebivanja tožniku - to je ali tožnik prebiva na ozemlju Republike Slovenije na podlagi tujega potnega lista ali na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. V izreku in obrazložitvi prvostopne odločbe je namreč navedeno, da je tožnik kot tujec začasno prijavljen v Sloveniji, vendar v odločbi ni navedeno, da ima tožnik dovoljenje za začasno prebivanje. Tožnik je v pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa to ugotovitev izpodbijal z navedbo, da je prvostopni organ samovoljno za potrebe tega postopka spremenil njegovo stalno prebivališče v začasno, vendar tožena stranka na te pritožbene navedbe ni odgovorila. Tožena stranka samo (pravilno) ugotavlja, da tožnik nima dovoljenja za stalno prebivanje, ne pove pa ničesar o tem ali ima tožnik dovoljenje za začasno prebivanje oz. ali prebiva v Sloveniji na podlagi tujega potnega lista.

Sodišče je tudi mnenja, da se razlogi za odpoved prebivanja tujcu navedeni v posameznih alinejah 23. člena zakona o tujcih, lahko za državljane drugih republik nekdanje SFRJ, uporabijo le kolikor so ti razlogi nastali po 25.2.1992, torej po tem, ko so te osebe v Republiki Sloveniji postale tujci. Odpoved prebivanja tujcu je namreč neke vrste sankcija, ki se izreče tujcu zato, ker ni lojalen do države, ki mu je dala dovoljenje za stalno ali za začasno prebivanje. Zato je logično, da se lahko odpoved prebivanja izreče tistemu, ki je kot tujec kršil naše predpise oziroma zavračal izpolnjevanje odločitev naših državnih organov in podobno. Iz podatkov spisov v tej upravni zadevi sicer ni razvidno, kdaj so bila storjena posamezna dejanja, ki se očitajo tožniku. Obstojajo pa podatki o tem kdaj je bil tožnik kaznovan in kdaj so odločbe postale pravnomočne. Iz teh podatkov sodišče sklepa, da dejanja, ki se v izpodbijani odločbi očitajo tožniku, niso bila storjena po 25.2.1992, ko je tožnik v naši državi postal tujec.

Iz navedenih razlogov je, po presoji sodišča, izpodbijana odločba nezakonita, ker v njej ni navedena pravna podlaga za izrečeni ukrep odpovedi prebivanja in ker je upravni organ tudi nepravilno uporabil materialni predpis. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).