Jedro

Tožbo, s katero se izpodbija sklep Ustavnega sodišča o nesprejemu ustavne pritožbe in zahteva njegova razveljavitev, je treba zavreči na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Zoper odločitve Ustavnega sodišča pa tudi ni upravnega spora po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 oziroma drugem odstavku 157. člena Ustave RS.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnika sta na to sodišče vložila tožbo, s katero izpodbijata sklep Ustavnega sodišča št. Up-16/12-6 z dne 28. 2. 2013 (s katerim je bila zavržena njuna ustavna pritožba zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 691/2011 z dne 6. 10. 2011 v zvezi s sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 1/2000 z dne 7. 6. 2011) ter predlagata, naj Upravno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in Ustavnemu sodišču naloži, naj o njuni ustavni pritožbi, vodeni pod št. Up 20/13, meritorno odloči. V tožbi navajata, da sta kot pravna naslednika družbe A. d.o.o., ki je bila stranka v sporu pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, navedenemu sodišču 16. 4. 2010 predlagala izdajo sklepa o razveljavitvi potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti v omenjenem sporu izdane sodbe. Predlog je sodišče, kljub očitnim kršitvam zakonskih določb in popolnem neskladju s sodno prakso, s sklepom št. I Pd 1/2000 z dne 7. 6. 2011 zavrnilo. Takšni odločitvi je s sklepom št. Pdp 691/2011 z dne 6. 10. 2011 sledilo tudi Višje delovno in socialno sodišče. Ker sta s tem izčrpala vsa pravna sredstva, sta na Ustavno sodišče 9. 12. 2011 vložila ustavno pritožbo, ki pa jo Ustavno sodišče z izpodbijanim sklepom neutemeljeno ni sprejelo v obravnavo, saj naj ne bi bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišče (v nadaljevanju ZUstS).

Zato vlagata tožbo na Upravno sodišče, saj iz prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in drugega odstavka 157. člena Ustave RS izhaja, da to sodišče odloča v upravnem sporu tudi o zakonitosti tistih posamičnih aktov, s katerimi je bilo poseženo v ustavne pravice posameznika, pa zoper te akte ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, kot je to tudi v obravnavanem primeru. Zoper sklep Ustavnega sodišča namreč drugo sodno varstvo oziroma pravno sredstvo ni zagotovljeno. Z izpodbijanim sklepom so tožnikoma kršene ustavne pravice, najmanj pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave in pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave. Izvotljena pa je bila tudi pravica tožnikov do pravnega sredstva. Smisel te pravice ni, da se posamezniku zagotovi zgolj možnost vložitve pravnega sredstva, ampak v tem, da lahko z vloženim pravnim sredstvom učinkovito brani in varuje svoje pravne interese, kot sicer v svojih odločbah ugotavlja prav Ustavno sodišče, medtem ko samo v imenu učinkovitosti uveljavlja prakso neutemeljenih zavrženj ustavnih pritožb. S tem pravica do ustavne pritožbe postane le še pravica do vložitve ustavne pritožbe, ne pa tudi do obravnavanja in meritornega odločanja o njej.

Tožnika menita, da Ustavno sodišče pri izdaji izpodbijanega sklepa ni pravilno uporabilo določb ZUstS oziroma ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, kar je podlaga za izpodbojnost sklepa po 1. in 3. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Kot izhaja iz povedanega, se tožnika pri utemeljevanju pogojev za odločanje o njuni tožbi v upravnem sporu sklicujeta na določbe drugega odstavka 157. člena Ustave in prvega odstavka 4. člena ZUS-1, ki se nanašajo na t. i. subsidiarni upravni spor zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika; pa tudi tožbene navedbe z zatrjevanim očitkom kršenja ustavnih pravic deloma nakazujejo v to smer. Obenem pa tožbo nedvoumno opredelita za izpodbojno in kot razlog za izpodbijanje sklepa navajata nepravilno uporabo določb ZUstS in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje; zlasti pa ni mogoče spregledati, da tožbeni predlog oziroma tožbeni zahtevek podata kot v primeru t. i. rednega upravnega spora, to je na odpravo oziroma razveljavitev sklepa (glej določbe 2. člena, prvega odstavka 27. člena in prvega odstavka 30. člena ZUS-1 v primerjavi s prvim odstavkom 4. člena in tretjim odstavkom 30. člena ZUS-1). Sodišče je zato dopustnost tožbe preizkusilo z obeh vidikov, torej tako glede dopustnosti t. i. rednega upravnega spora kot tudi glede dopustnosti t. i. subsidiarnega upravnega spora.

Po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerim se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt opredeljuje ZUS-1 v drugem odstavku 2. člena kot upravno odločbo in drug javnopravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanje upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Značilnost upravnih aktov glede na navedeno določbo ZUS-1 je, da so izdani v okviru izvrševanja upravne funkcije. Pri tem pa je v 3. členu ZUS-1 izrecno določeno, da upravni akti niso (med drugim) tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti.

Izpodbijani sklep je izdalo Ustavno sodišče, ki je najvišje sodišče za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v okviru svojih z Ustavo (glej 160. in 162. člen) ter zakonom (ZUstS) določenih pristojnosti, in ne organ, ki izvršuje upravno funkcijo. To pomeni, da izpodbijani sklep ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu na podlagi v prejšnji točki obrazložitve citiranih določb ZUS-1. Tožbo, s katero se izpodbija sklep Ustavnega sodišča o nesprejemu ustavne pritožbe in zahteva njegova razveljavitev, kot v obravnavanem primeru, je zato treba zavreči na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Zoper odločitve Ustavnega sodišča pa tudi ni upravnega spora po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 oziroma drugem odstavku 157. člena Ustave.

Citirana določba namreč ne pomeni, da mora biti stranki omogočeno sodno varstvo oziroma pravno sredstvo zoper vsako sodno odločbo, tudi zoper odločitev Ustavnega sodišča o vloženi ustavni pritožbi; če ne drugačno, pa upravni spor. Tega tudi človekovi pravici iz 23. oziroma 25. člena Ustave, na kateri se sklicujeta tožnika, ne zahtevata. Človekova pravica do dostopa do sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ki jo vsebinsko zajema tudi prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, namreč stranki zagotavlja dostop do postopka, v katerem sodišče odloči o posameznikovi, pravici, obveznosti oziroma pravni koristi. Človekova pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave pa zagotavlja pritožbo oziroma drugo pravno sredstvo zoper sodne odločbe, izdane na prvi stopnji; več od dvostopenjskega sodnega varstva ne jamči. Tako tudi ustavno sodišče v odločbi U-I-60/11-7, Up-349/11-7 z dne 14. 2. 2013, Uradni list RS, št. 19/13. Sodno varstvo v delovnopravni zadevi je (bilo) tožnikoma pod pogoji, ki jih določa zakon, zagotovljeno v sodnem postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem; v delovnem sporu pa je (bila) zagotovljena tudi pravica do pravnega sredstva - pritožbe. Zato upravni spor po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 ni dopusten.

Drugačna razlaga bi privedla do tega, da bi Upravno sodišče presojalo zakonitost odločitev vseh drugih sodišč, zoper katere ni več pravnega sredstva, tudi zakonitost odločitev Ustavnega sodišča kot najvišjega sodišča za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. To pa je, kot rečeno, izrecno izključeno že po 3. členu ZUS-1 ter je tudi z vidika hierarhije sodnega odločanja očitno nesprejemljivo. V naravi stvari je, da se vsaka pot s pravnimi sredstvi enkrat izčrpa in da nastopi odločitev, ki je s pravnimi sredstvi v okviru nacionalnega sodnega sistema ni več mogoče izpodbijati.