Jedro

Branje zapisnika o izpovedbi soobdolženca po odločbi senata v primeru iz 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP predstavlja obliko posrednega izvajanja dokazov, ki pa ne sme poseči v pravice obrambe. To pomeni, da morajo biti obdolžencu med postopkom zagotovljene možnosti, da se izjavi glede njegove izpovedbe, ki ga obremenjuje in ga v zvezi s tem tudi zaslišuje, njegova odločitev pa je, ali bo tako možnost izkoristil ali ne.

Le v primeru, če je kazenski postopek zoper obdolženca pravnomočno končan, ga je mogoče zaslišati kot pričo v postopku zoper soobdolženca.

Izrek

Zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 250.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je v ponovljenem postopku spoznalo obs. R.V. za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem in prvem odstavku 212. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je kazen treh let in šestih mesecev zapora, v katero mu je vštelo v priporu prestani čas. Dolžan je bil povrniti stroške kazenskega postopka, od tega 100.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Kopru je zavrnilo pritožbo njegovega zagovornika ter mu naložilo v plačilo 100.00,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeni sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče odloži izvršitev pravnomočne sodne odločbe, zahtevi za varstvo zakonitosti pa ugodi ter izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da ta ni utemeljena. Izpovedba soobtoženega N.B. ni bila dana v drugem kazenskem postopku ampak na glavni obravnavi, kjer mu je zagovornik obs. V. postavljal vprašanja. V preostalem delu pa zahteva skuša vzbuditi dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: a) da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega kazenskega zakona - niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti, če pa so take trditve kljub temu navedene, sodišče nanje ni dolžno odgovarjati. Zato je tudi morebitno sklicevanje na 427. člen ZKP v nasprotju z navedeno določbo, tako da precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oz. se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP; tako tudi mag. Štefan Horvat, Komentar Zakona o kazenskem postopku, str. 923, GV Založba 2004), pojavi tak dvom. Če takega dvoma ni, tudi ni dolžno razlagati, zakaj ne; b) da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), to je konkretno navedenih okoliščin, ki pomenijo uveljavljeno kršitev. Kršitve zakona se torej preizkušajo izključno v obsegu, ki ga določajo v obrazložitvi tega izrednega pravnega sredstva navedene okoliščine.

Zagovornik v zahtevi uveljavlja:

1. da sodišče prve stopnje v ponovljenem kazenskem postopku ne bi smelo prebrati zagovora obd. N.B., ki je na begu, zaradi česar je bil postopek zoper njega pred tem izločen. V postopku zoper obs. V. bi ga bilo mogoče zaslišati le kot pričo; 2. da v času, ko je bila izvršena tatvina v I.B. v podjetje M. (dejanje pod tč. 17 iz okvira nadaljevanega kaznivega dejanja), GSM-ja št. ... ni uporabljal obs. V. ampak druga oseba; 3. da je v dokaz predhodnje trditve na prvi stopnji predlagal poslušanje kaset pogovora z dne 2.3. in 3.3.1999, ki bi ob sodelovanju ustreznih strokovnjakov ovrglo B.-jevo laž, da je v kritičnem času komuniciral ravno z obs. V. S tem je bila kršena obsojenčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 3. alineje 29. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS).

K tč. 1 V zvezi z uveljavljeno kršitvijo je treba presoditi dvoje: – ali je bilo s stališča obs. V. in pravic obrambe upoštevano načelo kontradiktornosti pri izvajanju obremenilnih dokazov, konkretno B.-jevem zagovoru – ali so bile z branjem B.-jevega zagovora, ki ga je dal pred izločitvijo v tem postopku, kršene njegove pravice, ki jih bo imel kot obdolženec v izločenem postopku.

Eno od pravnih jamstev v kazenskem postopku, ki v URS ni izrecno navedeno, vsebuje pa ga Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) v točki d) tretjega odstavka 6. člena, je obdolženčeva pravica, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič. Glede na to da je zagovor (tudi soobdolženca) dokaz (tako Vrhovno sodišče v več svojih sodbah, npr. I Ips 124/99, I Ips 19/2001, I Ips 32/2001), se navedena pravica, ki med drugimi zagotavlja obdolžencu, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo, in da navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist (3. alineja 29. člena URS, drugi odstavek 5. člena ZKP), razteza tudi na zaslišanje soobdolženca.

Sodišče sme po odločbi senata prebrati zapisnik o izpovedbi soobtoženca, ki ga ni mogoče najti (1. točka prvega odstavka 340. člena ZKP). Gre torej za obliko posrednega izvajanja dokazov, ki pa, kot rečeno, ne sme poseči v pravice obrambe. To pomeni, da morajo biti obdolžencu med postopkom zagotovljene možnosti, da se izjavi glede izpovedb oseb, ki ga obremenjujejo in jih v zvezi s tem tudi zaslišuje, njegova odločitev pa je, ali bo tako možnost izkoristil ali ne.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila obrambi taka možnost dana v prvem postopku na narokih za glavno obravnavo 2.6.1999 (ko je bil obd. B.-ju celo predočen zagovor iz preiskave, v katerem je obremenil obs. V.), 11.6, 23.6. in 28.6.1999, ki so se vse opravile v navzočnosti obeh obdolžencev in njunih zagovornikov. Zato ne drži zagovornikova trditev, da je zaradi izločitve postopka zoper obd. B. šlo za zagovor, ki ga je dal v drugem kazenskem postopku, zaradi česar ne bi bilo zagotovljeno kontradiktorno obravnavanje.

Kar pa zadeva položaj obd. B. in s tem povezanih pravic, pa je treba reči, da bi ga bilo mogoče zaslišati kot pričo v postopku zoper obs. V. le v primeru, če bi bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno končan. Tako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v svoji sodbi opr. št. I Ips 116/2000, kjer je med drugim navedlo, da nihče ne more biti zaslišan kot priča glede kaznivega dejanja, katerega storitve je obtožen: vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, mora biti ob popolni enakopravnosti zagotovljeno, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivde (4. alineja 29. člena URS, podobno tudi tretji odstavek 5. člena ZKP).

Z branjem njegovega zagovora te pravice niso bile kršene, zato ne gre za dokaz, ki bi bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in se nanj sodba ne bi smela opirati. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, z zagotovitvijo kontradiktornosti pri B.-jevem zaslišanju pa ta pravica obs. V. ni bila kršena (drugi odstavek 371. člena ZKP).

K tč. 2 Vse navedbe se nanašajo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

K tč. 3 Obramba je na glavni obravnavi 4.5.2000 predlagala poslušanje kaset B. ..., ni pa navedla dejstva, ki naj bi ga s tem dokazovala. Šele v pritožbi je zagovornik navedel, da bi se s poslušanjem potrdilo, da na posnetku ni V.-jevega glasu oz. bi bilo mogoče to kasneje potrditi s postavljenim izvedencem.

Najprej je treba ugotoviti, da dokazni predlog v obliki, kot je naveden v zahtevi za varstvo zakonitosti - poslušanje kaset ob sodelovanju strokovnjakov - v postopku do pravnomočnosti sploh ni bil postavljen. Skupni imenovalec vsem trem različicam pa je poslušanje navedenih kaset. Sodišče prve stopnje dokazov, ki so bili pridobljeni z izvajanjem ukrepa iz 150. člena ZKP (ne v tej zadevi ampak pod drugo opr. št.), ker naj bi zoper obs. V. obstajali utemeljeni razlogi za sum storitve kaznivega dejanja po 196. členu KZ, ni izvedlo. Postavilo se je na stališče (26. in 27. stran obrazložitve), da ti dokazi glede na določbo tretjega odstavka 154. člena ZKP niso sodno veljavni. Pritožbeno sodišče se s tako razlago sicer ni strinjalo iz razloga (5. stran obrazložitve), ker specialni maksimum predpisane kazni za kaznivo dejanje velike tatvine iz tretjega odstavka 212. člena KZ (osem let zapora), to dejanje uvršča med tista iz 3. točke drugega odstavka 150. člena ZKP, za katere je prav tako mogoče uporabiti podatke in dokaze, pridobljene z izvajanjem posebnih ukrepov. Je pa iz obširnih razlogov pred tem, s katerimi pritrjuje na prvi stopnji ugotovljenemu dejanskemu stanju tudi v izpodbijanem delu razvidno, da je štelo, da predlagani dokaz ne bi mogel vzbuditi dvoma v ugotovljeno dejansko stanje. S tem se strinja tudi Vrhovno sodišče, zato višje sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga na podlagi ocene, da ta ni pomemben za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), ni kršilo pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP oz. obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 3. alineje 29. člena URS.

Pri tem je treba še dodati, da mora vložnik zahteve v primeru kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, kamor sodi tudi obravnavana, izkazati (obrazložiti) vpliv na zakonitost sodbe, česar pa zagovornik ni storil. Ker niso bile ugotovljene kršitve, na katere se sklicuje vložnik, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP). Glede na to tudi ni razloga za odložitev izvršitve pravnomočne sodbe (četrti odstavek 423. člena ZKP).

Obsojenec ni uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžan plačati stroške postopka, ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom (prvi odstavek 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo, da je v zahtevi uveljavljenih več kršitev in obsojenčeve premoženjske razmere, ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje.