Jedro

Določba drugega odstavka 189. člena ZOR o odmerjanju škode po cenah ob izdaji sodne odločbe (razen če zakon ne odreja kaj drugega), se uporablja v tistih primerih, ko oškodovanec ali kdo tretji še ni vzpostavil prejšnjega stanja. Če ga je, je njegova odškodninska terjatev prišla v tako imenovano čisto denarno terjatev, oškodovanec pa od odgovorne osebe zahteva plačilo stroškov za vzpostavitev prejšnjega stanja, npr. plačilo računa, ki se glasi na določen denarni znesek in zakonske zamudne obresti od zamude dalje. V takem primeru že po logiki stvari same ni mogoče uporabiti pravila o odmeri odškodnine po cenah ob izdaji sodne odločbe, saj je račun izstavljen glede na razmere pred vložitvijo tožbe.

V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da se ob določanju odškodnine za premoženjsko škodo na podlagi cenitve izvedenca upoštevajo razmere v času cenitve in določijo zamudne obresti od takrat dalje, ker gre za vrsto čiste denarne terjatve. Podobna je situacija tudi v obravnavani zadevi, le da je bila cenitev, ki sta jo v dokaz trditve o totalni škodi predložili obe pravdni stranki, narejena dobri dve leti pred vložitvijo tožbe.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se pritožba toženke zavrne tudi glede naloženega plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 166.889 SIT za čas od 7.3.1995 dalje ter se tudi v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Tožnikovo osebno vozilo je bilo 3.11.1992 poškodovano v prometni nesreči, ki jo je povzročil toženkin zavarovanec. Zato je tožnik na podlagi cenitve izvedenca z dne 9.11.1992, da gre za totalno škodo, ki znaša 166.889 SIT, od tožene zavarovalnice zahteval plačilo tega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.11.1992 dalje. Sodišče prve stopnje se je v dveh sojenjih ukvarjalo predvsem s temeljem odškodninske terjatve, nato pa tudi v drugem sojenju odločilo, da mora toženka plačati tožniku zahtevani znesek, tokrat z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.3.1995 dalje, presežni obrestni zahtevek pa zavrnilo. Za začetek teka zamudnih obresti je uporabilo določbe 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) in dejansko ugotovitev, kdaj je iztekel 14 dnevni rok od prejema obvestila o nastanku zavarovalnega primera. Datum 7.3.1995 sovpada z dnevom vložitve tožbe.

Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo glede zamudnih obresti spremenilo tako, da jih je za čas od 1.1.2002 določilo v višini po načelnem pravnem mnenju iz junija 2002, v presežku pa je obrestni zahtevek za čas od 7.3.1995 do 27.6.2003 zavrnilo. V ostalem je toženkino pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije v pravočasni zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva) proti drugostopenjski sodbi izpodbija njen spremenilni del in uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Drugostopenjsko sodišče ni uporabilo 919. člena ZOR in 324. člena ZOR, nepravilno pa je uporabilo drugi odstavek 189. člena ZOR. Zahteva graja stališče drugostopenjskega sodišča, da tožnik ni predlagal cenitve škode po razmerah na dan sojenja in da opustitev ne sme bremeniti toženke. Graja tudi stališče, da je za tek zamudnih obresti odločilen drugi odstavek 189. člena ZOR. Razloge pritožbenega sodišča zahteva razume tako, da naj bi tako stališče potrjevalo tudi navedeno načelno pravno mnenje. Končno se zahteva ne strinja z razlogi drugostopenjskega sodišča, da uporaba 919. člena ZOR ne pride v poštev, ker toženkina obveznost ne izvira iz njenega zavarovalnega razmerja s tožnikom, ampak iz razmerja med toženko in povzročiteljem škode.

Zahteva v nadaljevanju zatrjuje, da je določba 919. člena ZOR specialna in da je njen smisel v preprečevanju zavlačevanja zavarovalnice in siljenju, da čim prej izplača odškodnino. Tožnik uveljavlja od toženke plačilo na podlagi pogodbe o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki jo je z njo sklenil povzročitelj škodnega dogodka. Njen zavarovanec je dolžan plačati odškodnino in se njegova odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Glede samega izpolnitvenega roka zavarovalnice velja 919. člen ZOR. Toženka je bila ob sestavi zapisnika o škodi obveščena o obravnavanem zavarovalnem primeru.

Zahteva še opozarja, da v tej zadevi denarna odškodnina za povrnitev premoženjske škode ni bila odmerjena po cenah na dan sodne odločbe, ampak na dan vložitve tožbe. Za tek zamudnih obresti je pomembno, kdaj je bila toženka na podlagi prvega in drugega odstavka 919. člena v zvezi s 324. členom ZOR v zamudi s svojo izpolnitvijo. Zahteva ponovno graja razloge, da bi moral tožnik predlagati cenitev po razmerah na dan sojenja in da zaradi te tožnikove opustitve toženka ni dolžna plačati obresti tudi za čas pred izdajo prvostopenjske sodbe. Upnik ima pravico zahtevati zamudne obresti ne glede na to, ali je zaradi zamude pretrpel kakšno škodo. Tožnik je upravičen do popolne odškodnine, do zamudnih obresti pa od toženkine zamude. Če škoda še ni bila sanirana, bi bil tožnik upravičen, ne pa dolžan, zvišati tožbeni zahtevek glede na razmere v času sojenja. Bistvo te pravde je pravočasno plačilo odškodnine, to pa je dolžnost tožene zavarovalnice.

Zato zahteva predlaga, da se izpodbijana drugostopenjska sodba spremeni tako, da se toženkina pritožba v celoti zavrne in v celoti potrdi prvostopenjska sodba.

Zahteva je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Zahteva je utemeljena.

Vrhovno sodišče se sicer ne strinja z razlogi zahteve, ki izpodbijajo stališče pritožbenega sodišča v zvezi z določbami 919. člena ZOR. To stališče drugostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilno. Med pravdnima strankama ne gre za razmerje iz poslovne obveznosti, torej med njima sklenjene zavarovalne pogodbe, ki je urejena v XXVII. poglavju ZOR, temveč za razmerje iz neposlovne (izvenpogodbene) obveznosti. Toženka ni tožena kot pogodbenik, ampak kot odškodninsko odgovorna oseba. Obveznost skleniti pogodbo za zavarovanje avtomobilske odgovornosti je določena v posebnem zakonu. Že ZOR sam pa ureja tudi pravico oškodovanca vložiti tako imenovano direktno tožbo. Zato toženkina obveznost temelji neposredno na samem zakonu in sicer na 941. členu ZOR in na 154. členu ZOR. Zaradi sklenjene pogodbe o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti je ob nastopu škodnega dogodka stopila v položaj neposrednega povzročitelja škode, ki je njena pogodbena stranka, ne pa tožnikova. V povzročiteljevem položaju je tako glede samega temelja odgovornosti, kot glede višine glavnice, pa tudi zamudnih obresti kot stranske terjatve. Ima enake pravice in obveznosti kot povzročitelj škode, z izjemo odgovornosti do višine zavarovalne vsote.

Pač pa zahteva utemeljeno uveljavlja nepravilno uporabo drugega odstavka 189. člena ZOR ter neuporabo 324. člena ZOR in tudi utemeljeno opozarja na pravico do popolne odškodnine ter dejstvo, da v tej zadevi prisojena odškodnina za premoženjsko škodo ni bila odmerjena po cenah na dan sojenja, pač pa po cenah na dan vložitve tožbe 9.3.1995. Še več, vrhovno sodišče ugotavlja, da cenitev z dne 9.11.1992 upošteva razmere v času samega škodnega dogodka, do katerega je prišlo le 6 dni pred cenitvijo.

Najprej vrhovno sodišče pojasnjuje nekaj splošnih izhodišč pri obravnavanju odškodninskih sporov za povrnitev premoženjske škode. Temeljno pravilo odškodninskega prava je, da se vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred škodnim dejanjem, in sicer ali v naravi ali v denarju (iz 185. člena ZOR). V 189. členu ZOR so določena merila za plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo. Drugi odstavek navedenega člena res določa, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, vendar tudi dodaja: razen če zakon ne odreja kaj drugega. Zaradi temeljne usmeritve odškodninskega prava je v 190. členu ZOR še določeno, da ima oškodovanec pravico do popolne odškodnine, saj mora sodišče upoštevati tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode in zato prisoditi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dejanja ali opustitve.

Tako kot določbe 185. in 190. člena ZOR je tudi določba drugega odstavka 189. člena ZOR odraz varstva oškodovančevega položaja v tem smislu, da ne bi bil oškodovanec zaradi padca vrednosti denarja od zapadlosti odškodninske obveznosti pa do prisoje odškodnine pred sodiščem prve stopnje prikrajšan. Tako stališče je zastopano v pravni teoriji (dr. Cigoj: Komentar obligacijskih razmerij, II. knjiga, str. 721-729; dr. Strohsack: Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, 1996, str. 172), pa tudi v sodni praksi. V času visoke inflacije sta se sicer pravna teorija in sodna praksa glede vprašanja časa odmere odškodnine oziroma cen ter glede teka zamudnih obresti spreminjali, vendar je bila sodna praksa enotna, da se od čistih denarnih terjatev priznavajo zakonske zamudne obresti od časa nastanka takih terjatev. Enako je bilo stališče sodne prakse tudi takrat, ko je bila odškodnina določena na podlagi cenitve izvedenca in je zato priznavala na tej podlagi določeno odškodnino z zamudnimi obrestmi od pribave cenitve dalje, saj je štela, da gre za vrsto čiste denarne terjatve (odločba VS RS II Ips 88/2002 in druge).

V obravnavani zadevi zaradi totalne škode vzpostavitev prejšnjega stanja (popravilo) ni bila mogoča. Tožnik v tožbi, ki jo je vložil 7.3.1995, na podlagi cenitve z dne 9.11.1992 zahteva plačilo zneska 166.889 SIT. Cenitev je zapisana na toženkinem zapisniku o poškodbi vozila z istega dne. Gre za obrazec, ki ga je tako na prvi strani glede opisa poškodb na avtomobilu, kot na drugi strani glede stroškov popravila in obračuna totalke kot cenilec podpisal (sodni) izvedenec E. Š.. Navedeni zapisnik sta predložili in se nanj sklicevali obe pravdni stranki, tožnik s tožbo, toženka z odgovorom na tožbo. Toženka vsebinskih ugovorov proti sami cenitvi ni imela, uveljavljala je le materialnopravno stališče, da bo treba upoštevati sedanje cene (navedene ugotovitve je pravilno povzelo že pritožbeno sodišče v razlogih svoje odločbe). Prvostopenjsko sodišče je tožniku poleg glavnice prisodilo zakonske zamudne obresti od 7.3.1995, dodatno zahtevane obresti za čas pred vložitvijo tožbe pa je zavrnilo. Proti tej sodbi se je pritožila le toženka in drugostopenjsko sodišče je njeni pritožbi ugodilo le glede teka zamudnih obresti tako, da jih je določilo šele za čas od 1.1.2002 dalje. Pri tem se je sklicevalo na drugi odstavek 189. člena ZOR, da je treba upoštevati cene na dan sojenja in da zato gredo tožniku tudi zakonske zamudne obresti od takrat dalje, glede na načelno pravno mnenje pa od 1.1.2002. Zahteva ima prav, da je v tej zadevi opisana uporaba drugega odstavka 189. člena ZOR materialnopravno zmotna. Utemeljeno je tudi njeno opozorilo na neuporabo 324. člena ZOR. Določba drugega odstavka 189. člena ZOR o odmerjanju škode po cenah ob izdaji sodne odločbe (razen če zakon ne odreja kaj drugega), se uporablja v tistih primerih, ko oškodovanec ali kdo tretji še ni vzpostavil prejšnjega stanja. Če ga je, je njegova odškodninska terjatev prišla v tako imenovano čisto denarno terjatev, oškodovanec pa od odgovorne osebe zahteva plačilo stroškov za vzpostavitev prejšnjega stanja, npr. plačilo računa, ki se glasi na določen denarni znesek in zakonske zamudne obresti od zamude dalje. V takem primeru že po logiki stvari same ni mogoče uporabiti pravila o odmeri odškodnine po cenah ob izdaji sodne odločbe, saj je račun izstavljen glede na razmere pred vložitvijo tožbe. Presoja se utemeljenost in pravilnost samega računa, zamudne obresti pa se določijo od dneva zamude po 324. členu ZOR, v nekaterih zadevah pa tudi že od nastanka čiste denarne terjatve, česar pa zahteva ne uveljavlja.

Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da se je v sodni praksi uveljavilo stališče, da se ob določanju odškodnine za premoženjsko škodo na podlagi cenitve izvedenca upoštevajo razmere v času cenitve in določijo zamudne obresti od takrat dalje, ker gre za vrsto čiste denarne terjatve. Podobna je situacija tudi v obravnavani zadevi, le da je bila cenitev, ki sta jo v dokaz trditve o totalni škodi predložili obe pravdni stranki, narejena dobri dve leti pred vložitvijo tožbe. Zato je prvostopenjsko sodišče to cenitev lahko upoštevalo, s tem pa tudi razmere v času cenitve. Drugačno toženkino pritožbeno stališče, da bi moralo zaradi neupoštevanja razmer ob izdaji sodbe tožbeni zahtevek celo v celoti zavrniti ali pa vsaj zamudne obresti prisoditi šele od izdaje sodbe, je materialnopravno zmotno. Ker je tožnikova odškodninska terjatev prešla v vrsto čiste denarne terjatve, je prvostopenjsko sodišče z določitvijo začetka teka zamudnih obresti od 7.3.1995 materialnopravno pravilno odločilo. Pri tem se je sicer zmotno sklicevalo na 919. člen ZOR, vendar uporaba 324. člena ZOR, na katerega tudi opozarja zahteva, glede na drugi odstavek tega člena privede do enakega rezultata, saj je datum zamude, ki ga je določilo prvostopenjsko sodišče, hkrati tudi datum vložitve tožbe.

Drugačno razumevanje pomena določbe drugega odstavka 189. člena ZOR, ki je bilo podlaga izpodbijani pritožbeni odločbi, je v tej zadevi privedlo do položaja, ki je v nasprotju s temeljnim načelom odškodninskega prava o vzpostavitvi prejšnjega stanja (v naravi ali denarju), čeprav je po pravni teoriji in sodni praksi tudi ta zakonska določba odraz varstva oškodovančevega položaja in sicer varstva pred prikrajšanjem zaradi padca vrednosti denarja. Denarna odškodnina je namreč določena po razmerah v času škodnega dogodka iz leta 1992, zamudne obresti pa so po pritožbeni odločbi določene šele za čas od leta 2002 dalje.

Zaradi zmotne uporabe navedene zakonske določbe in neuporabe 324. člena ZOR je vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP zahtevi ugodilo in izpodbijano sodbo drugostopenjskega sodišča spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te revizijske odločbe.