Jedro

Sklep garnizijskega poveljstva o uvrstitvi na seznam prosilcev za stanovanje ne pomeni pridobitve stanovanjske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženki izprazniti triinpolsobno stanovanje v Ljubljani in ga "izpraznjenega oseb in stvari" izročiti tožeči stranki. Ugotovilo je, da je bilo stanovanje dodeljeno z odločbo garnizijskega poveljstva JLA dne 2.10.1991 pravnemu predniku toženk, zdaj pokojnemu generalu D. O. Ker je to odločbo izdal organ, ki zaradi osamosvojitve naše države s stanovanji ni mogel več razpolagati, pomeni, da je odločba nezakonita in ne more biti pravni naslov za bivanje toženk v stanovanju. Toženki tudi z uveljavitvijo stanovanjskega zakona nista mogli pridobiti stanovanjske pravice niti ni bil stanodajalec dolžan skleniti z njima stanovanjske pogodbe. Ker niso ne prvotni toženec ne toženki sklenili najemne pogodbe, morata toženki izprazniti stanovanje.

Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo tako, da je spraznitveni rok podaljšalo na 60 dni, sicer pa jo je zavrnilo. V zvezi s slednjim je navedlo, da pokojni prvotni toženec ni mogel pridobiti stanovanjske pravice na podlagi dogovorov, sklep z dne 5.1.1991 (da se njegova prošnja za dodelitev stanovanja razvrsti v določeno skupino in da se bo reševala po določenem členu pravilnika o dodeljevanju v uporabo stanovanj iz stanovanjskega sklada JLA) pa ni sklep, s katerim bi bila pridobljena stanovanjska pravica.

Proti tej sodbi v zvezi s sodbo prvega sodišča je vložila revizijo le prva toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, naj revizijsko sodišče sodbi spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, ali pa naj ju razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Trdi, da sta nižji sodišči zmotno presodili pravno naravo sklepa z dne 5.1.1991, saj je pomenil razpolaganje s stanovanjskim skladom in pridobitev pravice do stanovanja iz tega sklada. Kasnejša odločba je pomenila le način uresničitve že tako pridobljene in s sklepom ugotovljene pravice. Ne strinja se niti s stališčem nižjih sodišč o pravni naravi brionske deklaracije in moratorija, kar zadeva razpolaganje s stanovanjskim skladom JLA. Z njima je bilo vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred 25.6.1991. Za to govori tudi argument prvega sodišča, da je Republika Slovenija šele po preteku moratorija uveljavila pravico do stanovanj in najemnin.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Presoja pravne narave sklepa stanovanjskega organa Garnizijskega poveljstva JLA v Ljubljani št... z dne 5.1.1991, kakršno sta izoblikovali nižji sodišči in utemeljili z določbami pravilnika o dodeljevanju stanovanj iz stanovanjskega sklada jugoslovanske ljudske armade, je pravilna. Ob revizijskih trditvah velja k izčrpnima obrazložitvama prve in drugostopne sodbe le še dodati, da sporna odločba o dodelitvi stanovanja št... z dne 2.10.1991 ne v izreku ne v obrazložitvi ne navaja (kjer je prostor za ustrezno izpolnitev) kot podlage sklepa z dne 5.1.1991. Pa tudi v primeru, da bi bil sklep naveden kot podlaga za odločbo o dodelitvi stanovanja, ne more biti podlaga za pridobitev stanovanjske pravice, ker pomeni le uvrstitev prosilca na seznam prosilcev za dodelitev stanovanja in njegovo razvrstitev v določeno skupino glede na stanovanjske potrebe.

Stanovanjska pravica (po prejšnji ureditvi) kakor tudi druge pravice, ki se tičejo stvari, so vezane na določeno stanovanje (1. in 10. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih, Ur. list SRS, št. 35/82 in 14/84) oziroma na določeno stvar. Samo konkretno določeno stanovanje je bilo lahko objekt stanovanjske pravice v subjektivnem pogledu. Realizacija stanovanjske pravice in njeni učinki so bili možni le glede določenega stanovanja. Skratka stanovanjske pravice "kar tako" ni bilo ali drugače povedano, načelna ugotovitev, da gre komu pravica do stanovanja, ni dovolj za njeno pridobitev. Zato revizijska zamisel o tem, da je bila odločba o dodelitvi stanovanja samo način uresničitve sklepa o uvrstitvi na seznam prosilcev za določeno vrsto stanovanja, ni sprejemljiva. Le zakonita odločba o dodelitvi konkretnega stanovanja je bila lahko podlaga za pridobitev stanovanjske pravice.

Tudi glede drugega sklopa revizijskih trditev o pravni naravi brionske deklaracije in moratorija v zvezi z osamosvojitvenimi akti sta nižji sodišči materialno pravo pravilno uporabili. Brionska Skupna deklaracija (Ur. list RS, Mednarodne pogodbe, št. 1/91-I - SD), ki jo je sprejela skupščina RS s sklepom (Ur. list RS, št. 5/91-I) je pomenila le, da se je Republika Slovenija zavezala za tri mesece ustaviti oziroma odložiti nadaljnje izvrševanje, uresničevanje ali dopolnjevanje svojih ustavnih aktov o osamosvojitvi, ne pa k suspendiranju ali celo derogiranju pravnih in dejanskih razmerij, ki so bila vzpostavljena s sprejetjem Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I) in Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94 - UZITUL). Suspenzivno naravo imajo le nekatere točke Priloge I, ki pa se izrecno nanašajo na posamezna ožja področja delovanja oziroma na konkretne ukrepe. Res govori V. poglavje omenjene priloge v četrti alinei o vrnitvi vseh objektov in opreme JLA, vendar to pod naslovom tega poglavja "Nadaljnje oblike in načini izvajanja prekinitve ognja". Že sam naslov tega poglavja torej pove, da ureja vprašanja prekinitve ognja, sem pa nikakor ni mogoče že po naravi stvari same uvrstiti vojaških stanovanj. Gre torej za ukrepe, ki se tičejo vojnih akcij in vojaških objektov, objektov, ki služijo oboroženim silam za obrambo in napad, ne pa vsem, ki jih je upravljala JLA. Torej s SD je bilo le delno začasno vzpostavljeno pravno stanje, kakršno je veljalo pred osamosvojitvijo naše države, in to na povsem določenih področjih, kot na primer režim na meji (pod I. priloge I. SD), glede veljavnosti zveznih predpisov pri nadzoru meje; carine, vendar le glede tega, čigav dohodek so (pod II. priloge I. SD); varnost meja, kjer edino govori SD o vzpostavitvi stanja, ki je veljalo pred 25.6.1991 (pod IV. priloge I. SD). Tako ni mogoče zagovarjati stališča, da je s SD nastalo pravno stanje nasploh, kakršno je bilo pred 25.6.1991, in tako torej tudi ne na področju upravljanja nepremičnin, ki so jih prej upravljali zvezni organi oziroma JLA, kar seveda velja tudi za vojaška stanovanja. Skratka, s SD ni bil vzpostavljen pravni režim bivše SFRJ, kar na moč jasno izhaja iz omenjenega sklepa skupščine RS, v katerega izjavi je med drugim zapisano, da je "za devetdeset dni ustavila nadaljnjo implementacijo svojih ustavnih aktov o osamosvojitvi" (peti odstavek). Republika Slovenija je prevzela z uveljavitvijo osamosvojitvenih predpisov v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, ki so ga poprej upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA (prvi odstavek 9. člena UZITUL), SD pa tega upravljanja in s tem razpolaganja ni vrnila prejšnjim upravljalcem in tako tudi stanovanjski organ garnizijskega poveljstva JLA ni smel izdajati dodelitvenih odločb za stanovanje, kar je pomenilo akt razpolaganja s premoženjem, s katerim JLA ni bila več upravičena razpolagati.

Nesprejemljiva je tudi revizijska trditev oziroma poudarek, da je Republika Slovenija šele po preteku moratorija uveljavila pravico do najemnin in stanarin. Bistveno je, da je Republika Slovenija z razglasitvijo temeljne ustavne listine prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo RS in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ (tretji odstavek pod I.). To določbo ustavno zakonsko razčlenjujeta prvi in tretji odstavek 9. člena UZITUL, ki določata, da Republika Slovenija prevzame v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA, ter da republiški upravni organ, pristojen za obrambo, zagotovi v skladu z zakonom oziroma dogovorom, da v skladu z odločitvami predsedstva Republike Slovenije prevzeto premoženje, s katerim so do uveljavitve tega zakona upravljala poveljstva, enote in zavodi JLA, prevzemajo v upravljanje poveljstva, enote in zavodi Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Iz njiju torej izhaja, da gre za prevzem upravljanja tistega (torej tudi razpolaganja s tistim), kar so do uveljavitve tega zakona, se pravi do njegove razglasitve (23. člen UZITUL), upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Pobiranje stanarin je le tehnična izpeljava enega izmed opravil upravljanja stanovanj in ko tega ni takoj začel opravljati pristojni organ RS, to ne more biti razlog za suspendiranje večkrat omenjene določbe temeljne ustavne listine o prevzemu vseh pravic.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.