Jedro

Pritožba - ugovor mora biti vročen pristojnemu sodišču - organu organizacije oziroma delodajalcu in ni dovolj, da je bila pošiljka oddana na pošto. Potrdilo o oddani pošiljki je sicer dokaz o oddani pošiljki, ki pa še ne pomeni tudi prejema te pošiljke. Vedno je možno dokazovati, da prejemnik pošiljke ni prejel (razlogi pri tem niti niso bistveni) in da zato posledice prejema take pošiljke zanj niso mogle nastopiti.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne v delu, ki se nanaša na zavrženje tožbe zaradi razveljavitve sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 15.5.1993 (1. točka izreka sodba sodišča prve stopnje).

Revizija se v delu, ki se nanaša na izplačilo regresa za letni dopust v znesku 30.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.8.1993 dalje do plačila, kot nedovoljena zavrže (3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožnikovemu zahtevku in med drugim razveljavilo sklep o prenehanju delovnega razmerja, odločilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in še traja, tožena stranka pa ga je dolžna pozvati nazaj na delo, mu priznati vse pravice iz dela in mu povrniti odmerjene stroške postopka.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo in sklepom pritožbi tožene stranke ugodilo, deloma pa ugodilo tudi pritožbi tožeče stranke, razveljavilo izrek sodbe v delu, ki se je nanašal na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja in ga zavrglo, razveljavilo sodbo prvostopnega sodišča glede stroškov in zavrnjenega dela zahtevka (plačilo provizije) in ga v preostalem delu spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek glede obstoja delovnega razmerja, z vsemi pravicami iz dela.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in grajal odločitev v delu, v katerem je bila tožba zavržena in glede priznanja pravice do regresa za letni dopust. Kot prvo je grajal drugačno oceno dejanskega stanja drugostopenjskega sodišča, saj je mimo ugotovitve prvostopenjskega sodišča ugotavljalo neskladje med naslovom pošiljke in naslovom s potrdili o oddaji priporočene pošiljke, čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo le napako pošte. Dalje je v njej obširno navajal, kašno je poslovanje poblaščenčeve pisarne. Tolmačil je določbo 113. člena ZPP, po kateri naj bi po oddaji pošiljke breme napak bremenilo toženo stranko, kar pomeni, da je bil ugovor zoper sklep tožene stranke vložen pravilno in zato zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja procesne predpostavke ni na mestu. Ker sodišče ni tako razlogovalo, je s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Materialno pravo je bilo kršeno, ker sodišče ni upoštevalo, da se regres priznava glede na trenutek pridobitve pravice in ne glede na dejansko koriščenje. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter spremeni tako, da zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljane, revident pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka samo zatrjuje, ne da bi jih vsebinsko opredelil. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Čeprav je revizija izredno pravno sredstvo in se izpodbijana sodba preizkuša samo v skladu z določbo 386. člena ZPP, revizijsko sodišče mora zavzeti stališče glede uporabe določb 369. člena ZPP, ker se postavlja vprašanje sodne pristojnosti (jurisdikcije).

Pritožbeno sodišče je pri obravnavanju pritožbe ugotovilo, da ni podana procesna predpostavka, ker tožnik ni vložil ugovora zoper prvostopenjski sklep pri delodajalcu, kot to zahtevajo določbe 83. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), zato je v delu, v katerem je bilo na prvi stopnji tožniku ugodeno in je bil razveljavljen sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 15.5.1993 pri toženi stranki, tako odločitev razveljavilo in tožbo zavrglo.

Določbe drugega in tretjega odstavka 369. člena ZPP sicer predvidevajo tako možnost, vendar samo v primerih kršitev 3., 10. in 11. točke 354. člena ZPP. To pomeni, da sodišče druge stopnje lahko razveljavi prvostopenjsko odločitev in tožbo zavrže, če zadeva, o kateri je bilo odločeno na prvi stopnji, ne spada v sodno pristojnost (jurisdikcijo, 3. točka 354. člena ZPP), če niso izpolnjene procesne predpostavke glede strank v postopku (10. točka 354. člena ZPP) ali če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda, ali o katerem je bilo že prej pravnomočno odločeno ali je bila sklenjena sodna poravnava (11. točka 354. člena ZPP). Vsi ti razlogi so procesne narave in pomenijo bistveno in absolutno kršitev določb pravdnega postopka. Čeprav tudi vsi ti razlogi predstavljajo procesno predpostavko, pa te niti vsebinsko niti glede možnosti odločanja niso enake, kot procesna predpostavka, ki izhaja iz materialnega predpisa - ZTPDR. V drugem odstavku 83. člena ZTPDR je določeno, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji.

Ugotavljanje dejstev v zvezi s tem vprašanjem in kasnejša odločitev je vedno v sodni jurisdikciji, to pa pomeni, da ne gre za spor izven sodne pristojnosti. Ta je podana, pa če se tožba zaradi pomanjkanja procesne predpostavke, ki jo v tem primeru predpisuje materialni predpis, zavrže, kot tudi v primeru ugoditve ali zavrnitve tožbenega zahtevka. Zato v tem primeru ne gra za situacijo iz 369. člena ZPP, ko bi sodišče druge stopnje lahko samo zavrglo tožbo, ampak bi moralo zadevo zaradi zmotne uporabe materialnega prava vrniti prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Določbe drugega in tretjega odstavka 369. člena ZPP pomenijo samo procesno možnost za končanje postopka, ki je bil v bistvu začet v nasprotju z določbami ZPP brez osnovnih potrebnih elementov, med katere pa procesna predpostavka, ki je del drugega materialnega predpisa, ne sodi. Vendar je tako možnost odločanja treba tolmačiti restriktivno in jo uporabljati strogo samo v skladu z določbami predpisa, brez smiselnega širjenja na podobne institute, ki v členu samem niso določeni. Ne nazadnje tudi zato, ker je lahko s takim postopanjem, posebno če gre za primer kot je obravnavan, stranki vzeta možnost pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje, ki je osnova take odločitve, to pa predstavlja ne samo kršitev določb pravdnega postopka, ampak tudi kršitev določb 25. člena Ustave Republike Slovenije, ki vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe. Možnost vložitve revizije, tudi če je podana, te napake ne more odpraviti, saj je revizija izredno in omejeno pravno sredstvo. Zato bi drugostopenjsko sodišče, če je ugotovilo, da v postopku pri toženi stranki ni bilo vse v redu oziroma da ta ni bil speljan, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP v skladu z določbo prvega odstavka 369. člena sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje.

Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 65. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki določa, da delavec lahko v roku osmih dni vloži ugovor zoper odločbo disciplinskega organa prve stopnje. Ugovor toženi stanki ni bil poslan oziroma tudi če je bil poslan ga ta ni prejela, zato v skladu z določbo drugega odstavka 83. člena ZTPDR ni izpoljnjena procesna predpostavka za uveljavitev pravice do sodnega varstva. Pri tem določbe 113. člena ZPP, na katere opozarja revident v svoji reviziji, in glede uporabe katerih uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne morejo ničesar spremeniti. Te določbe ZPP, ki se glede na določbo 103. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) smiselno uporabljajo tudi v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev, postanejo v sodnem sporu materialne določbe, tako da glede njihove uporabe ni mogoče govoriti o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, drugič pa določajo samo tek rokov. Pritožba - ugovor mora biti vročen pristojnemu sodišču - organu organizacije oziroma delodajalcu in ni dovolj, da je bila pošiljka oddana na pošto.

Potrdilo o oddani pošiljki je sicer dokaz o oddani pošiljki, ki pa še ne pomeni tudi prejema te pošiljke. Vedno je možno dokazovati, da prejemnik pošiljke ni prejel (razlogi pri tem niti niso bistveni) in da zato posledice prejema take pošiljke zanj niso mogle nastopiti. V dokaznem postopku, po katerem drugostopenjsko sodišče ni podalo bistveno drugačne dokazne ocene kot prvostopenjsko sodišče, pa je bilo ugotovljeno, da tožena stranka ugovora ni prejela. Ker je revizijsko sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje, lahko zaključi, da pogoj, določen v 83. členu ZTPDR ni bil izpolnjen, to pa pomeni, da ni procesne predpostavke za vložitev zahteve za varstvo pravic pri pristojnem sodišču. Vprašanje, ali je prišlo do napake pri naslavljanju pošiljke ali pri oddaji na pošti, za rešitev tega primera pravno ni relevantno.

Glede izplačila regresa za letni dopust revizija ni dovoljena.

V drugem odstavku 21. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) je določeno, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, ko jo dopušča zakon o pravdnem postopku. V drugem odstavku 382. člena ZPP pa je določeno, da revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se zahtevek nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT. Ker je vrednost spornega zahtevka v konkretnem primeru samo 30.000,00 SIT, revizija ni dovoljena.

Revizijsko sodišče na podlagi ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč sklepa, da je bilo zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 15.5.1993, materialnopravno pravilno in je zato v skladu z določbo 393. člena ZPP v tem delu revizijo kot neutemeljeno zavrnilo. V delu, ki se nanaša na pravico do izplačila regresa pa je revizijsko sodišče ugotovilo, da revizija ni dovoljena in jo je zato v skladu z določbo 392. člena ZPP zavrglo.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).