Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da ima tožnica skupno dopolnjene 6 let, 5 mesecev in 18 dni pokojninske dobe, pravilno zaključilo, da še vedno ne izpolnjuje potrebne gostote 8 let pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Na dan nastanka I. kategorije invalidnosti 4. 7. 2014 je tožnica dopolnila 44 let starosti oziroma 24 delovnih let, tako da skladno z določbo 2. alineje 42. člena ZPIZ-2 znaša 1/3 od tega 8 let. Dobe v takšnem trajanju pa tožnica nedvomno ne izpolnjuje, s tem pa tudi ne pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 27. 5. 2016 in št. ... z dne 19. 2. 2016 in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe možganov od 18. 2. 2013 dalje in iz tega naslova priznanje pravice do invalidske pokojnine. Obenem je sklenilo, da stroški tožnice bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2. Tožnica je po pooblaščencu zoper sodbo vložila pritožbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je v novem postopku uveljavljala datum nastanka I. kategorije invalidnosti 18. 2. 2013, ko je bila odpeljana na urgenco, vzrok njenega nastanka pa poškodbo možganov. Obenem se ni strinjala z izračunom pokojninske dobe. Opozarja na izpis zavarovanj z dne 22. 6. 2016, iz katerega izhaja, da znaša njena pokojninska doba 9 let, 11 mesecev in 19 dni, kar bi zadoščalo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Povzema ugotovitve sodišča prve stopnje in vztraja, da je prišlo do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče ni raziskalo, ali je bil zdravnik seznanjen z vsemi vprašanji, ki so se pojavila v novem postopku. Osebni zdravnik bi moral določno odgovoriti ali ostaja pri prejšnjem mnenju ali pa je glede na potek časa, mnenje spremenil. Ne strinja se, da sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca. Sklicuje se na izvid specialista psihiatrije z dne 13. 11. 2017 in na mnenje dr. A.A. in vztraja, da je bil napačno ugotovljen datum I. kategorije invalidnosti glede na dogodek na dan 18. 2. 2013. Pritožbo zoper sodbo je tožnica vložila še po zakonitem zastopniku zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je kasneje izdana odločba z dne 9. 2. 2016 sama razveljavila prejšnjo odločbo o isti stvari z dne 11. 4. 2015. Meni, da klavzula pravnomočnosti odločbe z dne 11. 4. 2015 ugasne po uradni dolžnosti, če se o isti stvari izda nova odloča. Zato se je v konkretnem primeru nedopustno sklicevati na odločbo z dne 11. 4. 2015. Ne strinja se z ugotovitvijo, da drugega predloga ni podal osebni zdravnik in poudarja, da o zdravnikovem stališču ni mogoče sklepati, če takšnega stališča ni. Vztraja, da se ob pomanjkljivem mnenju nevrologa, upošteva mnenje dr. A.A. in datum nastanka I. kategorije določi 18. 2. 2013, zaradi poškodbe možganov. Ker sodišče ugotavlja, da ima tožnica po ponovnem izračunu 6 let, 5 mesecev in 18 dni pokojninske dobe, je potrebno odpraviti odločbo, v kateri se ugotavlja, da znaša njena pokojninska doba 6 let, 2 meseca in 4 dni. Vztraja, da se k njeni pokojninski dobi prišteje še 13 mesecev, kolikor je preteklo od vložitve pritožbe do ugodilne odločbe Ministrstva za delo. Navaja, da je v postopku dokazovala, da vzrok njene invalidnosti ni pravilno ugotovljen, saj ni bil posledica bolezni, ampak poškodbe možganov, do katere je prišlo v februarju 2013. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih razlogov pa pritožba ne navaja.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 27. 5. 2016, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 19. 2. 2016. S slednjo je toženec odločil, da je tožnica še nadalje delovni invalid I. kategorije invalidnosti in še nadalje nima pravice do invalidske pokojnine. V obravnavanem primeru je sporen datum nastanka I. kategorije invalidnosti in vzrok njenega nastanka, sporno pa je tudi, ali tožnica izpolnjuje zahtevane pogoje pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

6. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je bila tožnica z odločbo št. ... z dne 11. 4. 2015 razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 4. 7. 2014 dalje. Hkrati je bilo odločeno, da nima pravice do invalidske pokojnine, ker ne izpolnjuje zahtevane pokojninske dobe, saj bi morala za njeno priznanje dopolniti najmanj 8 let pokojninske dobe.

7. S citirano odločbo je bila torej tožnica od 4. 7. 2014 zaradi posledic bolezni spoznana za invalida I. kategorije invalidnosti, ni pa ji bila prizna pravica do invalidske pokojnine, ker je bilo ugotovljeno, da ni dopolnila zahtevane pokojninske dobe.

8. V novem, sedaj obravnavanem postopku je tožnica uveljavljala spremembo datuma in vzroka nastanka I. kategorije invalidnosti in sicer je namesto bolezni uveljavljala, da je vzrok poškodba možgan in da je I. kategorija nastala dne 18. 2. 2013, ko je bila odpeljana na urgenco. Poleg tega je tožnica vztrajala, da izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ker njena dopolnjena pokojninska doba znaša 9 let, 11 mesecev in 19 dni. Sklicevala se je na izpis zavarovanj z dne 22. 6. 2016 in da doba v takšnem trajanju zadošča za priznanje pravice do invalidske pokojnine. K predlogu je predložila psihiatrično izvedensko mnenje z dne 13. 5. 2015. 9. Skladno z 11. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo pri zavodu po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni določeno drugače. Po prvem odstavku 178. člena ZPIZ-2 se postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja začne na zahtevo zavarovanca. Glede na izrecno določbo drugega odstavka citirane določbe pa se postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja začne tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali imenovanega zdravnika.

10. Glede na takšno ureditev se torej postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja lahko začne na predlog zavarovanca, lahko pa se začne tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali imenovanega zdravnika s tem, da je v Pravilniku o organizaciji in načinu delovanja izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Ur. l. RS, št. 60/2013 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik) določeno, da v primeru, ko zahtevo za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja vloži sam zavarovanec za oceno invalidnosti toženec pridobi potrebno medicinsko dokumentacijo. Torej pridobi potrebno medicinsko dokumentacijo, in sicer pridobi za oceno invalidnosti medicinsko dokumentacijo, če je ta potrebna in če jo sam zavarovanec ne predloži. 11. Datum in vzrok nastanka I. kategorije invalidnosti oziroma popolne nezmožnosti za delo je pravno medicinsko vprašanje, ki temelji na medicinski dokumentaciji, to je na objektivnih dokazih in izkazanem zdravstvenem stanju posameznika. V sedaj obravnavanem postopku je o tem, kdaj je pri tožnici nastala invalidnost I. kategorije in iz katerega vzroka, mnenje podala invalidska komisija I. stopnje dne 9. 2. 2016. Menila je, da je pri tožnici od 4. 7. 2014 in še nadalje podana I. kategorija invalidnosti zaradi bolezni.

12. V sodnem postopku dodatno ugotavljanje, ali je pri tožnici prišlo do I. kategorije invalidnosti zaradi poškodbe možgan od 18. 2. 2013 dalje, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni bilo nobene podlage. Čeprav vzrok invalidnosti ni pravica, ampak dejstvo, ki ne postane pravnomočen (sodba Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 175/2015 z dne 27. 10. 2015), spremenjen vzrok nastanka invalidnosti namesto bolezen poškodba možgan, ne bi v ničemer vplival na samo odločitev.

13. Po 65. členu ZPIZ-2 je lahko invalidnost posledica poškodbe pri delu, poklicne bolezni, bolezni ali poškodbe izven dela. Za poškodbo izven dela je ob smiselni uporabi 66. člena ZPIZ-2 mogoče šteti poškodbo, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka ter poškodbo, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, kadar je podana vzročna zveza s poškodbo oziroma nekim dogodkom, ki se je zgodil izven dela. Bistveno v sporni zadevi pa je, da sta bolezen ali poškodba izven dela pravno relevantni dejstvi, ki imata enake učinke na pridobitev in obseg pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja. Zlasti pa je glede izpolnitve pogojev za pridobitev pravic, torej tudi za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, določeno enako, če je invalidnost posledica poškodbe izven dela ali posledica bolezni, da se zahteva minimalna pokojninska doba določena v 2. alineji 42. člena ZPIZ-2. Torej pokojninska doba, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta.

14. Poleg navedenega je v obravnavanem primeru ključnega pomena še dejstvo, da glede na pravnomočno zaključen postopek, v katerem je jasno s pravnomočno odločbo z dne 11. 4. 2015 odločeno, da je tožnica delovni invalid I. kategorije invalidnosti od 4. 7. 2014 (z istim datumom datira tudi mnenje URI B.), da v pravnomočno odločbo v rednem postopku ni mogoče poseči in namesto pravnomočno določenega datuma nastanka I. kategorije 4. 7. 2014 določiti nov datum nastanka I. kategorije invalidnosti pred datumom 4. 7. 2014 oziroma določiti datum 18. 2. 2013. Stališče pritožbe, da se z izdajo nove odločbe izbriše klavzula pravnomočnosti, je pravno zmotno.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica skupaj dopolnila 6 let, 5 mesecev in 18 dni pokojninske dobe in sicer poleg pokojninske dobe v trajanju 5 let, 5 mesecev in 18 dni iz naslova delovnega razmerja, je na podlagi podatkov, ki jih je posredoval FURS dne 24. 2. 2015, ugotovilo, da je v obdobju od 1. 3. 2005 do 28. 2. 2006 dopolnila še 1 leto, ker so za to obdobje iz naslova s. p. plačani prispevki. Zavarovalne dobe, ki jo je tožnica dopolnila kot s. p. in zanjo ni plačala prispevkov, pa na podlagi določbe 133. člena ZPIZ-2 ni mogoče upoštevati za pridobitev pravice.

16. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da ima tožnica skupno dopolnjene 6 let, 5 mesecev in 18 dni pokojninske dobe, pravilno zaključilo, da še vedno ne izpolnjuje potrebne gostote 8 let pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Na dan nastanka I. kategorije invalidnosti 4. 7. 2014 je tožnica dopolnila 44 let starosti oziroma 24 delovnih let, tako da skladno z določbo 2. alineje 42. člena ZPIZ-2 znaša 1/3 od tega 8 let. Dobe v takšnem trajanju pa tožnica nedvomno ne izpolnjuje, s tem pa tudi ne pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Na podlagi dobe v trajanju 6 let, 5 mesecev in 19 dni pa tožnica ne bi pridobila pravice do invalidske pokojnine tudi v primeru, če bi bila I. kategorija pri njej ugotovljena od 18. 2. 2013. Tožnica rojena 10. 6. 1970 je na dan 18. 2. 2013 dopolnila 42 let oziroma 22 delovnih let, 1/3 od tega pa znaša 7 let in 4 mesece. Za pridobitev pravice do invalidske pokojnine bi tožnica na dan 18. 2. 2013 morala torej dopolniti najmanj 7 let in 4 mesece pokojninske dobe. Tudi tega pogoja pa tožnica, tudi če bi bila pri njej I. kategorija invalidnosti ugotovljena 18. 2. 2013, ne izpolnjuje.

17. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na potrdilo toženca z dne 22. 6. 2016. Iz navedenega potrdila sicer res izhaja, da znaša njena pokojninska doba 9 let, 11 mesecev in 19 dni, vendar takšnega potrdila ni mogoče upoštevati, kot podlago za priznanje pravic iz obveznega zavarovanja, ker ne temelji na preverjenih podatkih o plačanih prispevkih. Gre zgolj za informativni izračun pod pogojem, da gre s strani tožnice, ki je bila v določenem obdobju sama zavezanka za plačilo prispevkov, za plačane prispevke. Na podlagi verodostojnih podatkov s strani FURS-a pa se je izkazalo, da so plačani prispevki zgolj za obdobje od 1. 3. 2005 do 28. 2. 2006, ne pa za celotno obdobje, ko je bila tožnica s. p. V določbi 133. člena ZPIZ-2 je izrecno določeno, da se zavarovanje samostojnih podjetnikov šteje kot zavarovalna doba pod pogojem plačila prispevkov.

18. Nadalje se pritožba tudi brez podlage sklicuje na to, da je prikrajšana za pokojninsko dobo za čas 13 mesecev, kolikor naj bi trajal pritožbeni postopek pri Ministrstvu za delo v zvezi z uveljavljano pravico do denarne socialne pomoči. Drugih podatkov tožnica, zakaj je prikrajšana za to dobo, ni navedla in zgolj zato, da je bila njena zadeva v reševanju 13 mesecev pri pritožbenem organu, ni mogoče govoriti o kakršnikoli pokojninski dobi in tudi ne o prikrajšanju. Drugačno stališče je pravno zmotno in brez podlage.

19. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, odobreno pa ima brezplačno pravno pomoč, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da stroški pritožbe bremenijo proračun.