Jedro

Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Ne torej takrat, ko je bil na ozemlju države kot tujec v policijskem postopku, pač pa takrat, ko je postal prosilec za mednarodno zaščito. Zato ni pravno relevantno, kakšno je bilo postopanje policije s tožnikom, preden je zaprosil za mednarodno zaščito. O tem se je izrecno izreklo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-919/23-2o z dne 23. 11. 2023 (31. točka obrazložitve).

Že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici. V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU.

Iz odgovora Republike Hrvaške z dne 19. 9. 2024, s katerim je prevzela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, izhaja poziv slovenskim organom, naj jo najkasneje tri dni pred predajo obvestijo o morebitnih fizičnih in psihičnih zdravstvenih težavah tožnika, ne pa tudi individualno zagotovilo, da bo po predaji ustrezno poskrbljeno za tožnikove zdravstvene težave. Zato se sodišču poraja utemeljen dvom o tem ali bi Republika Hrvaška ob vrnitvi tožniku dejansko zagotovila zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje. Glede na to, da tožnik v upravnem postopku o svojih psihičnih težavah ni ničesar navajal, izpodbijani sklep o tem nima razlogov. Upoštevaje njegove sedanje trditve o zdravstvenem stanju in izvedenih dokazih je dejansko stanje v tem obsegu neraziskano, dokazna ocena v izpodbijanem sklepu pa ne omogoča preizkusa izpodbijanega sklepa.

Izdaja začasne odredbe ne more temeljiti le na dejstvu, da bo tožnik predan drugi državi članici EU na podlagi Uredbe Dublin III, temveč lahko temelji le na obstoju težko popravljive škode, ki bi mu lahko nastala zaradi predaje oziroma v povezavi z njo, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Navedena težko popravljiva škoda mora pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1), kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej. Po presoji sodišča je potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker toženka ni prerekala tožbenih navedb glede težko popravljive škode, zaradi česar se štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati. Poleg tega ni navedla dejstev, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-3797/2024/10 (1221-02) z dne 7. 11. 2024 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II.Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve pristojnega sodišča v tem upravnem sporu odloži izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-3797/2024/10 (1221-02) z dne 7. 11. 2024.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III

za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Hkrati je odločila, da se predaja tožnika iz 1. točke izreka tega sklepa izvrši najkasneje v 6. mesecih od 19. 9. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.Toženka je uvodoma ugotovila, da je tožnik 23. 8. 2024 v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Odvzela mu je prstne odtise in jih poslala v sistem EURODAC (v nadaljevanju Eurodac). Ugotovila je, da je tožnika 20. 10. 2017 in 30. 10. 2023 kot prosilca v to evidenco vnesla Helenska republika, dne 20. 8. 2024 pa še Republika Hrvaška. Tej državi je 10. 9. 2024 posredovala zahtevek za sprejem tožnika, in od nje 19. 9. 2024 prejela odgovor, da sprejema odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Tožnika je seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 11. 10. 2024 opravila osebni razgovor. Opredelila se je do njegovih navedb na tem razgovoru. Ocenila je, da tožnikove izjave o ravnanju hrvaške policije, ki naj bi mu po prečkanju bosansko-hrvaške meje vzela vredne stvari in ga poslala nazaj v BiH, ne ovirajo predaje Republiki Hrvaški. Tožnik bo tam obravnavan v t.i. dublinskem in ne policijskem postopku, imel bo vse pravice, ki pritičejo prosilcem za mednarodno zaščito. Opisano postopanje policije je bilo za tožnika neprijetno, ne predstavlja pa sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročila nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju sistemska pomanjkljivost). Ugotovila je tudi, da tožnik z osebami, pristojnimi za sprejem prošnje za mednarodno zaščito, ni imel nobenih (slabih) izkušenj. Z njimi sploh ni imel stikov, ker ni prišel do azilnega doma. Njegove trditve, da na Hrvaškem ni imel dobrega občutka in naj bi mu drugi prosilci povedali, da tam ni varstva pravic, je štela kot brezpredmetne za odločitev v tej zadevi. Ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da v Republiki Hrvaški ne bo ustrezno poskrbljeno za njegove potrebe in da bo deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi.

Tožbene navedbe

3.Tožnik uvodoma očita hrvaški policiji, da mu je odvzela vse vredne stvari (telefon, powerbank, itd), ga odpeljala na bosansko-hrvaško mejo in mu dejala, da se mora vrniti nazaj v BiH. Meni, da na Hrvaškem ni pravic za prosilce za mednarodno zaščito, od drugih prosilcev je slišal, da tam ni možnosti za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Zato v Republiki Hrvaški ni imel dobrega občutka. Sklicuje se na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) z dne 27. 1. 2023, št. 84523/2017, v kateri je sodišče ugotovilo, da Hrvaška krši človekove pravice beguncev in drugih migrantov. ESČP je tudi ugotovilo, da hrvaški organi niso ocenili pomanjkljivosti, ki so privedle do incidenta, v katerem so tri osebe umrle, ena pa je bila hudo poškodovana. Teh pomanjkljivosti na Hrvaškem še vedno niso odpravili in preprečili, zato obstaja nevarnost, da se bo tožnik v takšnih ogrožajočih okoliščinah na Hrvaškem znašel tudi v prihodnosti. Zgrešena je sodna praksa naslovnega sodišča, da se morajo stranke sklicevati na identično dejansko stanje, kot izhaja iz sodb organov EU ali ESČP, saj odvetniki ne morejo zastopati strank, ki so že mrtve.

4.Zatrjuje, da je na Hrvaškem prejel neprevedeni papir, ki ga ni razumel in ni vedel kaj pomeni. Republika Hrvaška bi sicer tujcu na njegovo zahtevo zagotovila tolmača, vendar pa ni mogoče pričakovati, da bi policijo za tolmača prosila oseba, ki so jo policisti v preteklosti že okradli. Iz istega razloga tudi ni mogoče pričakovati, da bo taka oseba v Republiki Hrvaški vložila prošnjo za mednarodno zaščito. K tožbi prilaga hrvaško zakonodajo in Obrazec št. 11, ki je sestavni del Pravilnika o postopku z državljani tretjih držav (Pravilnik o postopanju prema državljanima trečih zemalja), ki je bil sprejet na podlagi hrvaškega Zakona o tujcih. Ta obrazec predstavlja odločbo o vrnitvi, za katero hrvaški Zakon o tujcih v četrtem odstavku 187. člena določa, da ostaja v veljavi, tudi če tujec poda namero o vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, vendar pa se ne izvrši do konca postopka. Meni, da že iz hrvaške zakonodaje izhaja, da je tujcem tam dostop do mednarodne zaščite onemogočen in da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in vrne toženki v ponoven postopek.

5.Hkrati sodišču predlaga naj izda začasno odredbo, ki naj zadrži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe. Navaja, da ga je strah, kaj bi se z njim zgodilo, če bi ga vrnili na Hrvaško, ter se v zvezi s tem sklicuje že na prej navedeno sodbo ESČP.

Navedbe v odgovoru na tožbo

6.Toženka ponavlja razloge izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Dodatno navaja, da sodba ESČP z dne 27. 1. 2023, št. 84523/2017, na katero se sklicuje tožnik, za obravnavani primer ni relevantna, saj se ne nanaša na kršitev pravic prosilcem, ki so bili v Republiko Hrvaško vrnjeni na podlagi Uredbe Dublin III. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Nadaljnje navedbe strank

7.Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 16. 12. 2024 navaja, da obiskuje psihiatra ter se zdravi zaradi nespečnosti in duševnih motenj. Zdravilo Arzianel pomaga tudi proti depresiji in bipolarni motnji. Predloži delno čitljiv lastnoročno napisan zdravniški izvid psihiatra A. A. z dne 12. 12. 2024 (v prilogi A5 sodnega spisa) in predlaga njegovo zaslišanje.

8.Na naroku 20. 1. 2025 je sodišče v okviru materialno-procesnega vodstva tožnika pozvalo naj pojasni, katero dejstvo dokazuje z zdravniškim izvidom A. A. z dne 12. 12. 2024 (priloga A5 sodnega spisa). Tožnik je pojasnil, da s tem dokazuje, da je psihični bolnik, ki redno obiskuje zdravnika in se zaradi psihičnih težav zdravi že več kot deset let. Meni, da bi bilo zato nevarno, če bi se ga predalo Republiki Hrvaški. Dejstvo, da se zdravi že toliko časa, izhaja tudi iz zdravniškega potrdila omenjenega psihiatra z 21. 11. 2024, ki ga je tožnik v dveh izvodih predložil na naroku (priloga A8 sodnega spisa). Sodišče je v zvezi s to dokazno listino na naroku ugotovilo, da je popolnoma nečitljiva, zato je ni moglo sprejeti kot dokaz. Tožniku je naložilo, naj jo v roku 15 dni predloži v čitljivi obliki, sicer je ne bo moglo upoštevati. Pozvalo ga je tudi naj dopolni dokazni predlog z zaslišanjem zdravnika A. A. tako, da navede njegov naslov. Tožnik je naslov A. A. sodišču sporočil 27. 1. 2025.

9.Čitljiv del zdravniškega izvida z dne 12 12. 2024 je tožnik prepisal v pripravljalni vlogi z dne 16. 1. 2025, preostali del pa v pripravljalni vlogi z dne 31 1. 2025. V tej vlogi je povzel tudi del čitljivega lastnoročno napisanega zdravniškega izvida A. A. z dne 21. 11. 2024, ki ga je predložil na naroku dne 20. 1. 2025 ter vztrajal pri dosedanjih trditvah.

10.Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa, ki se nanaša na obravnavano zadevo. Pogledalo in prebralo je tudi listine sodnega spisa, še zlasti priloge tožnika A 1 do A 4, A6 do A7 in toženke v prilogah B 1, ki jih v soglasju s strankama ni posebej naštevalo ter zadnji zdravniški izvid za tožnika z dne 6. 3. 2025. Zaslišalo je tožnika in pričo A. A.

Dokaznih listin v prilogah A5 in A8 ni upoštevalo, saj sta nečitljivi, tožnik pa ju do zaključka glavne obravnave ni predložil v čitljivi obliki.

Presoja sodišča

11.Tožba je utemeljena.

12.V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. Republika Hrvaška je s tem soglašala.

13.Tožnik trdi, da bo na Hrvaškem deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi azilnega sistema. To utemeljuje s predhodnim postopanjem hrvaške policije, ko ga je ta enkrat že zavrnila, ko je poskušal priti iz BiH na Hrvaško. Takrat mu je odvzela vredne stvari (telefon, powerbank, itd), ga odpeljala na bosansko-hrvaško mejo in mu dejala, da se mora vrniti nazaj v BiH. Tožnik meni, da na Hrvaškem ni pravic za prosilce za mednarodno zaščito, od drugih prosilcev je slišal, da tam ni možnosti za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Zato v Republiki Hrvaški ni imel dobrega občutka. Med strankama ni sporno, da tožnik v hrvaškem azilnem domu ni bil nastanjen. Kot je povedal na osebnem razgovoru, so mu tihotapci dali lokacijo stanovanja v Osijeku na Hrvaškem. Tam je prenočil, nato pa se naslednji dan z vlakom odpeljal proti Sloveniji.

14.Uredba Dublin III v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

15.Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,

Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.

16.Sodišče ugotavlja, da tožnik konkretno ne prereka argumentacije toženke, da navedene okoliščine ne narekujejo sklepa o sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

17.Tožnik sistemske pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški uveljavlja z dvema razlogoma. Prvi temelji na sodbi ESČP Daraibou proti Hrvaški s 27. 1. 2023, drugi pa na domnevno pomanjkljivi hrvaški zakonodaji. Oba gradi na izhodišču, ki enači položaj tujca in položaj prosilca za mednarodno zaščito oz. vseh migrantov nasploh na območju Republike Hrvaške. Sodišče pojasnjuje, da tak pristop nima podlage v Uredbi Dublin III, niti v razlagi njenih določb, ki predstavljajo pravno podlago izpodbijani odločitvi. Toženka je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnila in citirala ustaljeno sodno prakso, iz katere jasno izhaja, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji.

Ne torej takrat, ko je bil na ozemlju države kot tujec v policijskem postopku, pač pa takrat, ko je postal prosilec za mednarodno zaščito. Zato ni pravno relevantno, kakšno je bilo postopanje policije s tožnikom, preden je zaprosil za mednarodno zaščito. O tem se je izrecno izreklo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-919/23-2o z dne 23. 11. 2023 (31. točka obrazložitve).

18.Tudi sicer sodišče izjavi tožnika, da mu je policija vročila dokument, po katerem naj bi moral Republiko Hrvaško zapustiti v sedmih dneh, ni moglo verjeti. Najprej zato, ker je tožnik kot dokaz predložil le prazen obrazec št. 11 (odločbe o vrnitvi). Konkretnega dokumenta, na katerega se sklicuje in ki bi bil izdan osebno, pa ni predložil niti v upravnem niti v sodnem postopku. Sodišče zatrjevane vsebine tega dokumenta zato ne more preveriti. Tožnikova izpoved glede obstoja te konkretne listine ni verjetna in prepričljiva. Zaslišan pred sodiščem ni izkazal, da bi mu na Hrvaškem prejel listino, ki bi bila po vsebini odločba o vrnitvi.

19.Prav tako vsebina obrazca št. 11 (odločbe o vrnitvi) ki ga prilaga tožnik, ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku na Hrvaškem. Dublinski postopek je treba ločiti od postopka o vrnitvi. Slednji se izvede šele zatem, ko je odločeno, da državljan tretje države nima več pravne podlage za bivanje v določeni državi članici oz. ko na njenem ozemlju biva nezakonito (1. točka 2. člena Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav - v nadaljevanju Direktiva 2008/115/ES). Tožnik v ničemer ne pojasni povezave dublinskega postopka s tem položajem.

20.Ne glede na povedano, sodišče ugotavlja, da je obrazec št. 11 skladen z 12. členom Direktive 2008/115/ES. Ta določa, da mora odločba o vrnitvi glede pravnega pouka vsebovati (zgolj) informacije o razpoložljivih pravnih sredstvih. Iz predloženega obrazca je jasno razvidno, da vsebuje pravni pouk o tem, da ima stranka možnost zoper odločitev sprožiti upravni spor (razpoložljivo pravno sredstvo).

21.Tožnik tudi ne more uspeti s tožbenim sklicevanjem na sodbo ESČP Daraibou z dne 27. 1. 2023. Sodišče lahko le ponovi, kar je že pojasnilo v predhodnih odločitvah, in kar je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 220/2024 s 26. 9. 2024. Čeprav je šlo za tragičen dogodek s hudimi posledicami, se citirana sodba ne nanaša na položaj povratnikov po Uredbi Dublin III. Zato v danem primeru ni uporabljiva. Kot je izpostavilo Vrhovno sodišče, na tej podlagi ni mogoče posplošeno zaključiti, da so človekove pravice na Hrvaškem kršene, torej da niso priznane in varovane. Med državami članicami EU je treba izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.

22.Tožnik zgolj splošno navaja, da na Hrvaškem ni imel dobrega občutka in da naj bi od drugih prosilcev slišal, da tam ni mogoče pridobiti mednarodne zaščite. Te nekonkretizirane očitke lahko sodišče le splošno zavrne. V Republiki Hrvaški je imel možnost pridobiti vse pravice prosilca za mednarodno zaščito. V hrvaškem azilnem domu je imel na voljo ustrezno nastanitev, hrano in zdravniško oskrbo (kot povedano, s tožbenimi argumenti tega ni uspel izpodbiti), kot sam navaja v tožbi, bi lahko zaprosil tudi za tolmačenje dokumentov, sestavljenih v njemu nerazumljivem jeziku. Vendar se je tožnik sam odločil drugače; ni se nastanil v azilnem domu in ni zaprosil za tolmačenje dokumentov. Sodišče zato nima utemeljene podlage za dvom, da Republika Hrvaška ob predaji tožnika ne bi spoštovala prava Unije in temeljnih pravic, priznanih s tem pravom.

O tožnikovih zdravstvenih težavah

23.V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik že več kot deset let trpi za paranoidno shizofrenijo. Na zaslišanju 11. 3. 2025 je izpovedal, da sliši glasove, ki jih drugi ne morejo. Ti glasovi se z njim pogovarjajo, kot da bi bili "duh v možganih", včasih so šibkejši, včasih močnejši, občasno zaradi njih ne more spati. Dejal je, da bo njegovo življenje uničeno, če bo predan Republiki Hrvaški, saj ta država prosilcem za azil ne pomaga.

24.Sodišče je kot pričo zaslišalo tožnikovega lečečega psihiatra A. A., ki je prepričljivo potrdil, da se tožnik zdravi zaradi paranoidne shizofrenije. Zdravniška izvida A. A. z dne 21. 11. 2024 in 12. 12. 2024 nista bila v celoti čitljiva, zato ju je A. A. na naroku prebral in obrazložil. Prebral je tudi zadnji zdravniški izvid za tožnika z dne 6. 3. 2025. Sodišče ugotavlja, da je iz vseh treh izvidov razvidno, da tožnik trpi zaradi glasov v glavi. Iz izvida z dne 21. 11. 2024 je razvidno, da so to glasovi mrtvih ljudi, ki grdo govorijo o njem, iz izvida dne 12. 12. 2024 pa izhaja, da je tožnik navajal slušne halucinacije in preteklo blodnjavo interpretacijo. A. A. je v vseh treh izvidih ugotovil, da je tožnik mestoma neustreznega afekta, kar pomeni, da je njegovo kratkotrajno čustveno stanje neustrezno vsebini izgovorjenega. Gre za psihopatološki pojav, ki se pojavlja pri shizofreniji in drugih psihotičnih motnjah, s tujko mu rečemo paratimija.

25.Sodišče ocenjuje, da je tožnik svojo izpoved o zdravstvenem stanju podal dovolj prepričljivo, da ji je lahko slediti. Na vprašanja je odgovarjal brez videza preračunljivosti, z željo sodišču čim bolj natančno pojasniti simptome bolezni in svoje počutje. Odgovorom na vprašanja o zdravstvenem stanju se ni izmikal, njegovi odgovori so bili v bistvenih delih dosledni, v skladu s strokovnim in konsistentnim pričevanjem priče A. A. in zdravstveno dokumentacijo v spisu. Tožnik je med zaslišanjem dajal videz prizadetosti, ko je govoril o simptomih bolezni ("glasovih v glavi") in o tem, da ga v preteklosti zdravniki glede njegovih psihičnih težav niso vzeli resno. Sodišče kot verodostojno sprejema tožnikovo pojasnilo, da opisanih psihičnih težav v upravnem postopku ni omenjal, ker ga je bilo tega sram, tudi na naroku je bilo zaznati, da o tej temi s težavo govori. Tožnik sicer ni predložil zdravstvene dokumentacije o zdravljenju psihičnih težav v Grčiji, izpovedal je, da te dokumentacije nima, da pa je bil v Grčiji v norišnici. Sodišče ocenjuje, da del njegove izpovedi ni povsem neverjeten, saj je A. A. v zvezi s tem pojasnil, da so v preteklosti tudi v Sloveniji obstajale norišnice, poleg tega pa iz zdravniškega izvida A. A. z dne 21. 11. 2024 izhaja, da mu je tožnik povedal, da je zaradi "glasov v glavi" že v Grčiji prejemal zdravilo Flunitrazepam. To pa izkazuje, da je zaradi psihičnih težav zdravniško pomoč iskal že v Grčiji.

26.Sodišče ugotavlja, da toženka dejstev o tožnikovih zdravstvenih težavah in iskanju zdravniške pomoči ni prerekala kot neresničnih. Na naroku je v zaključni besedi le navedla, da bo tožnik na Hrvaškem imel dostop do psihiatra. Zakaj tako sklepa, ni pojasnila.

27.Po presoji sodišča je utemeljena tožnikova navedba na naroku 20. 1. 2025, da dolgotrajne psihične težave zanj predstavljajo nevarnost v primeru predaje Republiki Hrvaški. A. A. je zaslišan pojasnil, da koherentnost duktusa pri tožniku pomeni, da ima povezan miselni tok, v zdravstvenem izvidu z dne 6. 3. 2025 pa ugotovil, da bi bil tožnikov duktus ob obremenjujočih temah pospešen. Psihiater je zaslišan pojasnil, da izvidi v času pregleda pri tožniku sicer niso pokazali akutne psihoze, vendar pa na splošno velja, da lahko stresorji negativno vplivajo na psihično stanje posameznikov. Tožnikova izpoved, pričevanje A. A. in zgoraj navedeni zdravstveni izvidi po oceni sodišča izkazujejo, da ima tožnik posebej resne zdravstvene težave, ki bi se lahko zaradi predaje Republiki Hrvaški poslabšale. Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) je v zadevi C-578/16 PPU navedlo, da ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici. V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU. Če prosilec za azil predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, tega ne smejo zanemariti (73. do 75. točka).

28.V zadevi Paposhvili proti Belgiji z dne 4. 11. 2014 (št. 29217/12) je ESČP v 183. točki obrazložilo, da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe.

29.Ugotovljene okoliščine v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem so po presoji sodišča podlaga za sklepanje, da je pri njem podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da gre za tako ogrožujoče okoliščine, v katerih bi predaja lahko povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja in s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP. Iz odgovora Republike Hrvaške z dne 19. 9. 2024, s katerim je prevzela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, izhaja poziv slovenskim organom, naj jo najkasneje tri dni pred predajo obvestijo o morebitnih fizičnih in psihičnih zdravstvenih težavah tožnika, ne pa tudi individualno zagotovilo, da bo po predaji ustrezno poskrbljeno za tožnikove zdravstvene težave. Zato se sodišču poraja utemeljen dvom o tem ali bi Republika Hrvaška ob vrnitvi tožniku dejansko zagotovila zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje.

30.Glede na to, da tožnik v upravnem postopku o svojih psihičnih težavah ni ničesar navajal, izpodbijani sklep o tem nima razlogov. Upoštevaje njegove sedanje trditve o zdravstvenem stanju in izvedenih dokazih je dejansko stanje v tem obsegu neraziskano, dokazna ocena v izpodbijanem sklepu pa ne omogoča preizkusa izpodbijanega sklepa. To pomeni absolutno bistveno kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar skladno z 2. in 3. točko prvega odstavka 64. člena v zvezi s četrtim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) narekuje ugoditev tožbi in vrnitev zadeve toženki v ponoven postopek.

31.V ponovljenem postopku bo morala toženka, glede na izjave tožnika o zatrjevanih psihičnih zdravstvenih težavah, pristojne hrvaške organe pozvati k predložitvi individualnega zagotovila, da bo v primeru tožnikove vrnitve ustrezno poskrbljeno za njegove zdravstvene težave. Ob upoštevanju načela proste presoje dokazov bo nato lahko ugotovila, ali bo Republika Hrvaška tožniku lahko zagotovila ustrezno psihiatrično oskrbe ali ne.

32.Predlog za izdajo začasne odredbe je utemeljen.

33.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

34.Tožnik navaja, da ga je strah kaj bo z njim, če bo predan Republiki Hrvaški. Nečloveško ravnanje z begunci in ostalimi migranti izhaja tudi iz sodbe ESČP, na katero se sklicuje v tožbi. Na naroku dne 11. 3. 2025 je priča A. A. izpovedala, da tožnik trpi za paranoidno shizofrenijo, tožnik pa je v zvezi s tem zaslišan pojasnil, da v glavi sliši glasove in da komunicira s tistimi iz sveta mrtvih. V zaključni besedi je prosil naj se ga ne preda na Hrvaško, saj bo sicer njegovo življenje uničeno. Iz navedb toženke in spisovne dokumentacije ni razvidno, da bi toženka zaprosila Republiko Hrvaško za individualno zagotovilo, da bo tam ustrezno poskrbljeno za tožnikove zdravstvene težave.

35.Izdaja začasne odredbe ne more temeljiti le na dejstvu, da bo tožnik predan drugi državi članici EU na podlagi Uredbe Dublin III, temveč lahko temelji le na obstoju težko popravljive škode, ki bi mu lahko nastala zaradi predaje oziroma v povezavi z njo, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Navedena težko popravljiva škoda mora pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1), kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.

36.Po presoji sodišča je potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker toženka ni prerekala tožbenih navedb glede težko popravljive škode, zaradi česar se štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati. Poleg tega ni navedla dejstev, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe.

37.Ker je tožnik po presoji sodišča izkazal, da mu bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala škoda, ki bo težka popravljiva, toženka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem prisilne izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist, je sodišče ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu začasno odloži izvršitev izpodbijanega sklepa.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev)

2Vzpostavljen na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 603/2013).

3V tem smislu SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

4Sodba SEU C-411/10 z dne 21. 12. 2011 (88. točka).

5Prav tam, 94. točka.

6Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča I Up 47/2024 z dne 2. 4. 2024, I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.

7Stališče, da mora tožena stranka navesti dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe, je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi I Up 109/2022 (19. točka obrazložitve).

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice - člen 3, 3/2

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 237, 237/2, 237/2-7

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Listina evropske unije o temeljnih pravicah - člen 4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.