Jedro

Zaradi tožnikovih posplošenih, nepovezanih in neprepričljivih navedb o preganjanju, tožnik ni izkazal subjektivnega strahu pred zatrjevanim preganjanjem in je zato tožena stranka imela podlago za odločanje po 2. odstavku 35. člena ZAzil, vendar pa je pri tem napačno navedla razlog za takojšnjo zavrnitev prošnje, saj gre v tem primeru za zavajanje organov, pristojnih za odločanje o azilu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.10.2006 in tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno. Presoja tožene stranke temelji na njeni oceni, da tožnik v postopku ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem, ki ga navaja v svoji prošnji, in mu zato po njenem stališču v izvorni državni očitno ne grozi preganjanje, prav tako pa tudi ne resna škoda in zato ne obstojijo pogoji za priznanje azila v smislu določbe 2. odstavka 1. člena ZAzil, kot tudi ne za priznanje subsidiarne zaščite v Republiki Sloveniji po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil. Po presoji sodišča prve stopnje je dokazna ocena tožene stranke o tem, da iz tožnikove prošnje očitno izhaja, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje, pravilna in zakonita. Bistvena za sodišče prve stopnje je ugotovitev tožene stranke, da tožnik zaradi preveč posplošenih, nepovezanih in neprepričljivih navedb o tem, da je bil pretepen s strani Srbov in Albancev, pri čemer je to okoliščino posplošeno navedel šele na podlagi posebnih vprašanj, ne pa kot temeljni razlog, zaradi katerega je pobegnil, očitno ni verodostojen. Nekonsistentnost glede navajanja vere kot podlage za preganjanje pa se pojavlja tudi v tožbi. Zgolj zatrjevanje preganjanja ob dejstvu, da tožnik ni predložil nobenega drugega dokaza niti ni navedel nobene podrobnosti posameznih oblik preganjanja, z vidika standardov ocene o verodostojnosti prosilca za azil, ki prihaja iz Srbije, ne more zadoščati za to, da bi sodišče lahko štelo, da je tožnik izkazal utemeljen strah pred preganjanjem. Zato se je sodišče prve stopnje tudi sklicevalo na obrazložitev odločbe tožene stranke (2. odstavek 67. člena ZUS) in ni ponavljalo razlogov. Obrazložilo je tudi svoje stališče, zakaj ni izvedlo glavne obravnave z zaslišanjem tožnika in se pri tem sklicevalo na ustaljeno prakso Vrhovnega in Ustavnega sodišča RS.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da prošnji tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji ugodi. Izpodbijana sodba ni pravilna, saj je navedel, da ima v izvorni državi težave zaradi muslimanske veroizpovedi in albansko-srbske narodnosti. Z mamo, ki je srbske narodnosti, je živel v P., od koder je morala pobegniti. Nato je odšel v PR., kjer pa se je izvedelo o srbski narodnosti njegove matere in je moral tudi od tam pobegniti. Odšel je k materi v N., kjer so ga njegovi strici vsaj dvajsetkrat pretepli, v njegovi rojstni vasi D. pa so ga tepli Albanci. V PR. so ga Albanci verbalno nadlegovali. V izvorni državi zato ne more več živeti. Dogodke je prijavil policiji, ki pa ni ukrenila nič. Navedel je že tudi, da razlog za zapustitev države Srbije ni bil ekonomski položaj.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje in pred njim že tožene stranke, da zaradi tožnikovih posplošenih, nepovezanih in neprepričljivih navedb tožnik ni izkazal subjektivnega strahu pred zatrjevanim preganjanjem v izvorni državi, ki naj bi temeljilo na verski in narodnostni podlagi. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je tožnik zaprosil za azil že v Zvezni republiki Nemčiji v letu 2004, kjer mu je bila prošnja zavrnjena in je bil v februarju 2006 vrnjen v izvorno državo. Izvorno državo je nato zapustil po sedmih mesecih bivanja pri materi v N. Kot razlog za odločitev, da je prišel skupaj z bratrancem S.P. v Slovenijo in tu vložil prošnjo za azil, pa je navedel, da ni imel kam iti, po telefonu pa ga je poklical njegov brat B.P., ki je v Sloveniji prav tako prosilec za azil že 5 ali 6 mesecev, in mu povedal, da lahko tu vloži prošnjo za azil. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje in pred njim že tožene stranke, da posplošene izjave tožnika o preganjanju na Kosovu in v N., ko ni navedel nobene podrobnosti posameznih oblik preganjanja, kažejo na tožnikovo neverodostojnost. Tožnik je med podajanjem prošnje za azil šele na posebno vprašanje strokovne osebe dejal, da v izvorno državo ne more iti, ker da ni svoboden in da mu Albanci pravijo, da je Srb, Srbi pa, da naj gre k Albancem. Zaradi svoje neverodostojnosti tožnik po presoji pritožbenega sodišča ni izkazal utemeljenega strahu pred zatrjevanim preganjanjem, kar je pravilno sklepala tudi tožena stranka, sodišče prve stopnje pa je v celoti sledilo njenim razlogom. Zato je tožena stranka imela podlago za svoje odločanje v določbi 2. odstavka 35. člena ZAzil, vendar pa je pri tem napačno navedla razlog za takojšnjo zavrnitev tožnikove prošnje, ki je po presoji pritožbenega sodišča v zavajanju organov, pristojnih za odločanje o azilu, saj je tožnik lažno predstavil razloge za priznanje azila (1. alinea 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil).

Pritožbeno sodišče je zaradi razloga posebne zakonske določbe v ZAzil o dopustnosti pritožbe v azilnem postopku štelo tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu ZUS-1 kot pritožbo, katero pa je zato, ker ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, na podlagi določbe 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.