Jedro

Pravilna je odločitev tožene stranke, ki je kot neutemeljene zavrnila pritožbene ugovore, s katerimi je tožnica ugovarjala postopku izdaje plačilnega naloga in ki se nanašajo na način storitve oziroma nestoritve prekrška. Teh ugovorov ne more upoštevati niti sodišče, saj v skladu z določbo 157. člena ZDavP-2 v sporni fazi postopka ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za finance, Davčna uprava RS, Davčni urad Celje, je s sklepom o davčni izvršbi na denarne prejemke dolžnika iz naslova neplačane globe in stroškov postopka, št. DT 42913-16842/2010-1-04062-10 z dne 22. 9. 2010, odločilo, da se zoper dolžnika, A.A., opravi davčna izvršba dolžnega zneska neplačane globe in stroškov postopka za prekršek, na predlog predlagatelja izvršbe Ministrstva za notranje zadeve. Izvršuje se odločba št. 090094387 z dne 5. 7. 2008, ki je postala izvršljiva 26. 2. 2010, v skupni višini 560,86 EUR. Določen je bil način opravljanja izvršbe in v obrazložitvi obrazloženo, da je predlagatelj izvršbe, v skladu s 57. oziroma 202. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), poslal davčnemu organu predlog za prisilno izterjavo neplačane globe in stroškov postopka. Na podlagi določbe 156. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je v skladu s prvim odstavkom 146. člena ZDavP-2 izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ pristojen za odmero te obveznosti. Ker dolžnik v določenem roku ni poravnal globe in stroškov postopka, je davčni organ v skladu s 143. členom ZDavP-2 začel davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi.

Navedeno odločitev je na podlagi pritožbe presojal drugostopenjski organ, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, ki je pritožbi zoper izpodbijani sklep delno ugodil in spremenil izrek sklepa o dovolitvi izvršbe tako, da je besedo odloča zamenjal z besedo plačilni nalog, v ostalem pa je pritožbo zavrnil. Tožnica v vloženi tožbi odločitvi oporeka in poudarja, da ni zagrešila prekrška, za katerega ji nameravajo sedaj rubiti pokojnino. Dne 5. 7. 2008, ob 21 uri, z vozilom … ni bila v kraju, ki ga policija navaja kot kraj povzročitve škode na tujem vozilu, kar lahko potrdi z več pričami. Prav tako so ji na zavarovalnici zatrdili, da oškodovani stranki niso izplačali nobenega zneska, saj so na podlagi njenega spreminjana izjav ugotovili, da gre za izmišljen dogodek. Približno 40 dni od dneva, ko naj bi se dogodek zgodil, so policisti prišli na ogled njenega vozila in izdali sporni plačilni nalog. Naštela je le nekaj dejstev, ki kažejo na njeno nedolžnost, vendar do sedaj še ni bila resno obravnavana. Sodišču smiselno predlaga odpravo izpodbijane sklepa.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravne odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijanega sklepa in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je sklep tožene stranke pravilen in zakonit ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja: V obravnavani zadevi gre za prisilno izterjavo dolžnega zneska denarne kazni na podlagi plačilnega naloga Ministrstva za notranje zadeve, št. 90094387 z dne 5. 7. 2008, ki je postal izvršljiv 26. 2. 2010, torej gre v obravnavanem primeru za odločanje na podlagi prvega odstavka 146. člena ZDavP-2. Izterjava se uvede z izdajo sklepa o prisilni izterjavi, ki mora imeti vse v določbi 151. člen ZDavP-2 predpisane sestavine. Sodišče ugotavlja, da ima sporni sklep vse z zakonom predpisane sestavine, tudi v 3. točki 151. člena ZDavP-2 zahtevan podatek o izvršilnem naslovu, z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost. Navedeno pomeni, da je mogoče izvršiti le tisti pravni naslov, ki je opremljen s klavzulo o izvršljivosti, ki v obravnavanem primeru ni niti sporna. Ker torej podatki priloženega upravnega spisa izkazujejo, da je plačilni nalog opremljen s klavzulo izvršljivosti, v kateri je navedeno, da je postal plačilni nalog izvršljiv 26. 2. 2010, klavzula pa je opremljena s podpisom in štampiljko Policijske postaje Gornja Radgona, je bila po presoji sodišča odločitev o prisilni izterjavi obveznosti pravilna. Pravilna je bila tudi odločitev tožene stranke, ki je kot neutemeljene zavrnila pritožbene ugovore, s katerimi je tožnica ugovarjala postopku izdaje plačilnega naloga in ki se nanašajo na način storitve prekrška, oziroma nestoritev prekrška. Teh ugovorov ne more upoštevati niti sodišče, saj v skladu z določbo 157. člena ZDavP-2, v sporni fazi postopka ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Kot neupoštevne, pa je moralo sodišče zavrniti tudi tožbene ugovore, da tožnica očitanega prekrška ni storila, za kar ima več prič, in navedbe, da je celotna zadeva zasnovana na špekulacijah in ni podprta z nobenim tehtnim dokazom o njeni krivdi, toliko bolj, ker je sestavni del priloženega spisa tudi sodba v imenu ljudstva, št. ZSV 316/08 z dne 5. 7. 2008, Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni, iz katere izhaja, da je sodišče odločalo o zahtevi za sodno varstvo tožnice in potrdilo plačilni nalog Policijske postaje Gornja Radgona, št. 90094387 z dne 5. 7. 2008, torej se je kot pristojno sodišče že izreklo o tožničinih ugovorih, ki se nanašajo na storitev prekrška. Gre za ugovore, ki jih sodišče v tem sporu, niti upravni organ v postopku izvršbe, ne more upoštevati.

Izpodbijani upravni akt je tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).