Jedro

Ob ugotovitvi, da se je toženec M.F. tožnici približal z višjega položaja in od zadaj ter je v skoku udaril tožnico s smučko pod koleno, so utemeljeni zaključki, da ni prilagodil hitrosti in načina vožnje svojemu znanju in ni izbiral svoje vožnje tako, da ne bi ogrožal drugih smučarjev. Podana je njegova krivdna odgovornost, ker je bila njegova vožnja ocenjena kot nasprotna pravilom iz 21. člena Zakona o varnosti na javnih smučiščih.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tretjega toženca ugodi za 240.000 SIT, tako da se poslej prvostopenjska sodba v 1. točki glasi: "Tretja tožena stranka M. F. je dolžan plačati tožnici I. Š. iz naslova negmotne škode 3.800.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 3.2.2000 do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe." V ostalem delu se revizija zavrne.

Tožnica je dolžna povrniti tretjemu tožencu stroške revizijskega postopka v znesku 45.000 SIT, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zvezi s smučarsko nezgodo na K. dne 7.1.1992 razsodilo, da mora tretji toženec M. F. plačati tožnici znesek 4.040.000 SIT kot odškodnino za nepremoženjsko škodo in znesek 74.880 SIT kot odškodnino za premoženjsko škodo, oboje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje prvostopenjske sodbe dne 3.2.2000 dalje. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo, prav tako pa tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper Zavarovalnico ... in R. K., K. Tretjemu tožencu je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožnici v znesku 486.287 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbo tretjega toženca M. F. je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tretji toženec M. F. vlaga revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje in sicer glede zneska 4.040.000 SIT. Uveljavlja revizijske razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku. V reviziji navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Del smučišča, na katerem je prišlo do nezgode, je glede na prelomnico, zmanjšano vidljivost, hitrost smučarjev, dolžino proge in postavitev znakov nedvomno nevarni odsek smučišča. Ta del je šteti za nevarno stvar oziroma s strani obratovalca za opravljanje nevarne dejavnosti. V posledici tega je zmotno razlogovanje o izključni krivdni odgovornosti tretje tožene stranke v smislu 21. člena ZVJS v zvezi s pravnim pravilom 154. člena ZOR. Sodišče je spregledalo, da je solidarno obveznost, saj so bile tožene stranke očitno v materialnem sosporništvu, mogoče rešiti na različne načine za posameznega sospornika na pasivni strani. Te obveznosti so še zmeraj deljive, udeleženci pravne skupnosti so v procesu navadni sosporniki, katerih obveznosti imajo lahko različno usodo. Iz tega razloga bi sodišče, ne glede na dejstvo, da tožeča stranka ni vložila pritožbe proti sodbi sodišča prve stopnje, moralo upoštevati ugovor deljene odgovornosti oziroma konkurence subjektivne in objektivne odgovornosti. Nedvomno nevaren del smučišča in prečkanje tožene stranke na takem nepreglednem delu smučišča in to pravokotno na progo, predstavlja soprispevek k odškodninski odgovornosti v smislu 192. člena ZOR oziroma konkurenci objektivne odgovornosti prvo in drugo tožene stranke. Ob tem sodišče druge stopnje ponovno nekritično povzema obrazložitev sodišča prve stopnje glede ocene splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti zgolj z obrazložitvijo, da je bilo tožnici materialnopravno pravilno priznano in denarno ovrednotene. Prav tako sodišče druge stopnje sploh ne obrazlaga pritožbene navedbe tretje tožene stranke glede skaženosti po 200. členu ZOR. Pritožnik je namreč izrecno navedel, da postoperativna brazgotina po medicinski in sodni praksi ne predstavlja posega v estetiko telesa, ki naj bi utemeljevala odškodnino iz naslova skaženosti. Revident predlaga razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Ur. l. RS. št. 26/99 in 96/2002).

Revizija je delno utemeljena.

Tretji toženec v reviziji neutemeljeno ponavlja trditve o tem, da je prišlo do smučarske nezgode na nevarnem odseku smučišča, zaradi česar naj bi obstajala objektivna odgovornost "obratovalca" zaradi opravljanja nevarne dejavnosti. Sodišči prve in druge stopnje sta podrobno utemeljili, da ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost druge tožene stranke kot upravljalca smučišča. Sodišče druge stopnje pa je tretjemu tožencu tudi že pojasnilo, da je odškodninska odgovornost krivdno odgovornega tretjega toženca samostojna in v razmerju do oškodovanke ne more biti nič manjša v primeru morebitne odgovornosti drugih povzročiteljev. Kljub izčrpni obrazložitvi tretji toženec vztraja pri svojem in z nejasnimi revizijskimi trditvami nasprotuje pravilnim razlogom drugostopenjske sodbe. Ta ni spregledala, da bi pri povzročiteljih, če bi bila ugotovljena njihova odgovornost, šlo za solidarno odgovornost (414. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), za to pa je značilno, da je mogoče spor rešiti na različne načine za posameznega sospornika na pasivni strani, za kar si prizadeva revident in kar se je tudi zgodilo v obravnavanem primeru. Za tretjega toženca je v tem sporu nerelevantno, da se tožeča stranka ni pritožila glede odločitve o prvi in drugi toženi stranki, saj se pravni položaj tretjega toženca v razmerju do tožnice v nobenem primeru ne bi spremenil. Revident je prezrl, da je ZOR v delu, ki ureja odškodninsko pravo, naravnan v korist oškodovancu. V razmerju med oškodovancem in več povzročitelji škode ZOR praviloma določa solidarno odgovornost povzročiteljev (206. člen ZOR). Solidarnost pomeni, da vsak dolžnik odgovarja za celo obveznost in lahko upnik zahteva izpolnitev od kogar hoče. Ugotavljanje deležev odgovornosti med več povzročitelji škode pa se rešuje posebej.

V nadaljevanju se revident sklicuje tudi na soprispevek v smislu 192. člena ZOR, kar zmotno povezuje s "konkurenco objektivne odgovornosti prve in druge tožene stranke". Kolikor pa meri na sokrivdo oškodovanke, je glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč tako sklicevanje neutemeljeno. Ob vezanosti na ugotovljeno dejansko stanje, da se je tretji toženec tožnici približal z višjega položaja in od zadaj ter v skoku s smučko udaril tožnico pod koleno, so utemeljeni zaključki, da toženec ni prilagodil hitrosti in načina vožnje svojemu znanju in ni izbiral smeri vožnje tako, da ne bi ogrožal drugih smučarjev. Njegova vožnja je bila pravilno ocenjena kot nasprotna pravilom in 21. člena Zakona o varnosti na javnih smučiščih (ZVJS, Ur. l. RS. št. 16/77 in 42/86). Za tožnico pa je nasprotno ugotovljeno, da je prismučala s toženčeve leve strani in zavijala desno, njena vožnja je bila počasna in brez nepravilnosti. Presoji, da ni nobene tožničine sokrivde, ni mogoče oporekati. Zato so vse revizijske trditve v zvezi s temeljem odgovornosti neutemeljene.

Toženec pavšalno oporeka prisojenim odškodninam za posamezne vrste nepremoženjske škode. Vztraja pri stališču, da postoperativna brazgotina po medicinski in sodni praksi ne predstavlja posega v estetiko telesa, ki bi utemeljevala odškodnino iz naslova skaženosti. Pritožbeno sodišče je to trditev zavrnilo s sklicevanjem na izčrpne razloge sodbe sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo kot svoje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je trditev tretje tožene stranke pravno zmotna, za 29 cm dolgo nežno zaraslo postoperativno brazgotino na sprednji desni goleni pa ne dvomi, da predstavlja skaženost, zaradi katere tožnica duševno trpi, kot je ugotovljeno tako na podlagi njene izpovedi kot mnenja sodnega izvedenca. Ni torej dvoma, da obstoji po objektivnih in subjektivnih merilih iz 200. člena ZOR podlaga za prisoditev odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, zato je v tem delu revizija neutemeljena tako v pogledu nastanka in višine škode ter odškodnine zanjo.

Glede odškodnine za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tretji toženec ni navedel razlogov vsebinske narave, temveč je pri zadnji vrsti škode zatrjeval samo nekritično povzemanje obrazložitve sodišča prve stopnje.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče za vse vrste nepremoženjske škode podrobno ugotovilo dejansko stanje in te svoje ugotovitve korektno povzelo v razlogih sodbe. Na vse te dejanske ugotovitve, ki jih ni potrebno ponavljati, je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato je bilo treba preizkusiti izpodbijano sodbo le glede uporabe materialnega prava (371. člen ZPP). Upoštevaje kot izhodišče ugotovitev o tem, da je tožnica v nezgodi dobila večiverni prelom desne golenice in mečnice ter vtisni zlom platoja desne golenice, ter nadaljnje ugotovitve pravno odločilnih dejstev o trajanju in intenzivnosti bolečin, vrsti in trajanju neugodnosti, anatomskih in funkcionalnih posledicah poškodbe ter o drugih okoliščinah primera, je prišlo do zaključka, da so bila pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ustrezno uporabljena merila iz 200. člena ZOR in 203. člena ZOR. Pri odmeri odškodnin so bile v ospredju okoliščine primera, ki posamezno vrsto škode in njen obseg glede na oškodovanko individualizirajo, po drugi strani pa je bila upoštevana objektivizacija v smislu primerjave z drugimi primeri sodne prakse. Upoštevaje vse navedeno revizijsko sodišče sodi, da je prisojena pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, vsakič po 1.500.000 SIT. Odškodnina za strah pa je po prepričanju revizijskega sodišča prisojena v previsokem znesku. Ugotovljen je namreč kratkotrajen primaren strah pri nesreči in pa zmeren sekundarni strah pred operacijami in v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja v času desetih mesecev. Po oceni revizijskega sodišča stopnja in trajanje strahu in primerjava z drugimi podobnimi primeri ne ustreza odškodnini v znesku 540.000 SIT, kot sta razsodili nižji sodišči. Konkretne okoliščine subjektivne in objektivne narave narekujejo znižanje odškodnine za strah za 240.000 SIT, zato je revizijsko sodišče v tem delu reviziji delno ugodilo in znižalo odškodnino za strah na 300.000 SIT, ker ocenjuje, da je glede na vsa merila to pravična denarna odškodnina. V tem obsegu je bilo torej treba reviziji ugoditi in spremeniti sodbi sodišč druge in prve stopnje (prvi odstavek 380.člena ZPP). V ostalem pa je bilo treba zaradi neutemeljenosti revizijo zavrniti.

Sprememba sodbe je sorazmerno majhna, tako da ni vplivala na odločitev o pravdnih stroških na nižjih stopnjah sojenja, ki je torej ni bilo treba spreminjati. V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP pa je revizijsko sodišče odločilo o revizijskih stroških in je glede na uspeh tretje tožene stranke, ki ga je dosegla z izrednim pravnim sredstvom, odločilo, da mora tožeča stranka povrniti tretji toženi stranki 45.000 SIT revizijskih stroškov. Ti so bili odmerjeni v skladu s tretjim odstavkom tarifne številke 16 in prvim odstavkom 7. člena Odvetniške tarife.