Jedro

Dokazni predlog za postavitev izvedenca "forenzične stroke" je neprimeren oziroma celo nemogoč, saj takšen izvedenec ne obstaja. Izraz forenzičen po SSKJ pomeni "ki je v zvezi s sodstvom ali sodiščem, soden: forenzična kemija, psihologija; forenzična medicina, sodna medicina." Dokazni predlog, po postavitvi izvedenca "forenzične stroke" je zato nezadosten, ker ne specificira področja, iz katerega se naj postavi izvedenec. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je postavilo izvedenca kemijske stroke, kar je toženka po vsebini tudi želela.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke A. d. o. o. se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II., III., IV. in VI. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke B. d. o. o. se ugodi in se izpodbijana sodba v V. točki izreka (sklep o stroških) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 10.072,12 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki 1.395,75 EUR stroškov pritožbenega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna stranskemu intervenientu C. n. v. v 15 dneh povrniti 1.301,13 EUR stroškov pritožbenega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

**Uvodno**

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožnici plača 18.913,00 EUR s pripadki (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbene zahtevke po nasprotni tožbi: 1.) na izročitev novega vlečnega vozila oziroma podredno na popravilo vozila z namestitvijo novega motorja in še podredno na plačilo zneska 95.160,00 EUR s pripadki (III. točka izreka); 2.) plačilo 37.328,63 EUR s pripadki, podredno na izročitev novega vlečnega vozila (IV. točka izreka). Toženki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 4.984,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Toženki je naložilo še povračilo pravdnih stroškov stranskega intervenienta na strani tožnice v znesku 5.490,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zaradi večje preglednosti bo višje sodišče v nadaljevanju tožnico po osnovni tožbi in toženko po nasprotni tožbi (B. d. o. o.) imenovalo kot tožnico. Toženko po osnovni tožbi in tožnico po nasprotni tožbi (A. d. o. o.) bo imenovalo kot toženko.

3. Toženka se pritožuje zoper sodbo v II. do VI. točki izreka in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek po osnovni tožbi in ugodi zahtevkom po nasprotni tožbi. Podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožnica se pritožuje zoper stroškovno odločitev in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v stroškovnem delu spremeni tako, da toženki naloži povračilo pravdnih stroškov tožnice v višini 10.072,12 EUR.

5. Na pritožbo toženke sta odgovorila tožnica in stranski intervenient na strani tožnice.

6. Pritožba toženke ni utemeljena. Pritožba tožnice je utemeljena.

7. Tožnica je vtoževala plačilo za dobavo rezervnih delov in opravljene servisne storitve na tovornih vozilih toženke ter povračilo plačila za storitve mednarodne servisne mreže C. n. v., ki jo je koristila toženka. Toženka je ugovarjala, da je šlo za odpravo stvarnih napak in uveljavljanje garancijskega jamstva. Z nasprotno tožbo je primarno zahtevala izročitev novega tovornega vozila, saj je vozilo z reg. št. 001 v okvari že od leta 2015. Podredno je v zvezi s tem vozilom zahtevala menjavo motorja in spet podredno vračilo kupnine zaradi razveze pogodbe. Nadalje je v nasprotni tožbi navajala, da je vozilo 002 v juniju 2015 zaradi napake motorja zgorelo in je v celoti uničeno. V zvezi s tem vozilom je zahtevala plačilo razlike zneska, ki ga ni dobila povrnjenega s strani zavarovalnice in podredno izročitev novega vozila. Tožnica je nasprotni tožbi ugovarjala in trdila, da je do okvare vozil prišlo zaradi uporabe nedovoljenih dodatkov v gorivu, saj sta bili vozili onesnaženi s klorom, kar je odkril C. n. v. (stranski intervenient) v svojih preiskavah. Zato je toženka izgubila pravice na podlagi garancije in stvarnih napak, ker je do okvare prišlo zaradi vzrokov izven sfere tožnice oziroma proizvajalca.

8. Iz prvostopenjske sodbe izhaja naslednje bistveno dejansko stanje: - tožnica je bila prodajalec, toženka je bila leasingojemalec tovornih vozil z reg. št. 001, 002, 003, 004 in 005, glede katerih tožnica vtožuje plačilo servisnih storitev; - vozilo 002 je zgorelo 22. 6. 2015 in je bilo v požaru popolnoma uničeno, vozilo 001 pa zaradi napake na motorju ni več v obratovanju od 18. 6. 2015; - toženka je prepozno vložila nasprotno tožbo, s katero uveljavlja jamčevalne zahtevke iz naslova stvarnih napak za vozili 001 in 002, je pa pravočasna njena tožba iz naslova garancije za brezhibno delovanje stvari; - garancija je izključena, če je do okvare prišlo zaradi goriva, olj, masti ali hladilnih sredstev, ki niso navedeni v navodilih za uporabo. Prepovedana je uporaba aditivov v gorivu; - iz izvedenskega mnenja izvedenca za motorna vozila in stroje D. D. izhaja, da je bilo na vozilih 001, 002 in 003 zamenjanih pet glav motorja, ki pa si jih ni več mogoče ogledati. Iz vozila 001 je izvedenec uspel odvzeti tri vzorce olja, ki so bili poslani v analizo Kemijskemu inštitutu. Opisani potek poškodb in posledice so bile na vseh treh vozilih enake; - Kemijski inštitut je po opravljeni analizi vzorcev olja ugotovil večjo prisotnost klora v olju; - prisotnost klora v gorivu škoduje motorju in povzroča tudi povečano uporabo olja, kot je bila tudi v obravnavnem primeru, zaradi tega pa pride do pregrevanja motorja in počenja batnih obročkov; - če bi do okvar motorja prišlo zaradi iztekanja hladilne tekočine (kot je trdila toženka), bi prišlo do okvare petega ali šestega cilindra v motorju in ne četrtega.

9. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženka v tovornih vozilih uporabljala gorivo z dodatki, ki so vsebovali klor. Vzrok za okvaro zato ne izvira iz sfere tožnice ali proizvajalca in je njena odgovornost iz naslova garancije zato izključena. Čeprav je bilo v tem postopku mogoče analizirati le vzorce olja iz vozila 001, je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, da so bile poškodbe na vozilih 001, 002 in 003 enake ter se zgodile v kratkem časovnem obdobju v začetku maja 2015. Pri tem ni šlo za vozila iz iste proizvodne serije, saj so bila proizvedena 27. 12. 2013, 19.6 2014 in 26. 11. 2014. Imela so tudi različno število prevoženih kilometrov (139.000, 219.000 in 64.000 tisoč kilometrov).

**Pritožba toženke**

10. Toženka se po vsebini pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V prvi vrsti navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem forenzične stroke, ki bi potrdil njene navedbe o nepravilnem ravnanju z vzorci, ki jih je odvzel C. n. v. oziroma tudi izvedenec.

11. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaza z izvedencem avtomobilske stroke (D. D.) in izvedencem kemijske stroke (Kemijski inštitut). Ugovor procesne kršitve, ki ga je podala toženka na prvi stopnji in ga navaja v pritožbi, je bil dan, preden je sodišče postavilo tudi izvedenca kemijske stroke. Višje sodišče poudarja, da je dokazni predlog za postavitev izvedenca „forenzične stroke“ neprimeren oziroma celo nemogoč, saj takšen izvedenec ne obstaja. Izraz forenzičen po SSKJ pomeni „_ki je v zvezi s sodstvom ali sodiščem, soden: forenzična kemija, psihologija; forenzična medicina, sodna medicina.“_ Dokazni predlog, po postavitvi izvedenca „forenzične stroke“ je zato nezadosten, ker ne specificira področja, iz katerega se naj postavi izvedenec. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je postavilo izvedenca kemijske stroke, kar je toženka po vsebini tudi želela. Pritožba ne pove, zakaj Kemijski inštitut ne bi bil usposobljen za odgovor na vprašanje o pravilnem ravnanju z vzorci, odvzetimi iz tovornih vozil. Prav tako toženka predstavniku Kemijskega inštituta (izvedencu) na zaslišanju ni postavila nobenega vprašanja, zato ne more šele v pritožbi navajati, da sodišče ni izvajalo dokazov v tej smeri. Poleg tega je sodnica predstavnika Kemijskega inštituta na naroku izrecno vprašala, ali morajo biti vzorci shranjeni na kakšen poseben način, na kar je izvedenec odgovoril, da ne.

12. Pritožba sicer ne konkretizira, v čemu bi bilo ravnanje C. n. v. ali izvedenca D. D. pri odvzemu vzorcev iz tovornih vozil neustrezno, niti tega ni posebej obrazložila na prvi stopnji. Pritožnica sicer navaja, da gre pri tem za dejstva izven njene zaznavne sfere, zato predloga ne more bolj konkretizirati. Višje sodišče se sicer strinja, da toženka ne more vedeti, kako je C. n. v. ravnal z odvzetimi vzorci, vendar pa navedbe toženke v tej smeri niso predstavljale več od špekulacij, kar pa ne utemeljuje postavitve še tretjega izvedenca v postopku. Spet pa višje sodišče poudarja, da je imela toženka o pravilnosti in načinu odvzema vzorcev ter ravnanju z njimi možnost postaviti vprašanja izvedencu kemijske stroke, vendar tega ni izkoristila.

13. Pritožba izpodbija tudi dejansko stanje in zaključek prvostopenjskega sodišča, da je toženka v tovornih vozilih uporabljala gorivo z dodatki klora. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh njenih navedb in ugovorov, da je izvajalo le dokaze tožnice, kateri je bilo tudi bolj naklonjeno in je zato sodilo pristransko. Višje sodišče se lahko do takšnih pritožbenih navedb opredeli le, kolikor jih pritožnica tudi konkretizira. Očitki o nepristranskosti in izvajanju dokazov, ki so bili predlagani le s strani tožnice, so preveč pavšalni, da bi z njimi pritožnica lahko uspela ali vzbudila dvom v nepristranskost sodišča. Nadalje pritožnica navaja, da ji je bila kršena pravica do izjave, ker naj bi se na ogledu izvedenec D. D. in predstavnik C. n. v. E. E. pogovarjala v nemškem jeziku, ki ga toženka ne razume, prav tako pa je predstavnik C. n. v. ves čas ogleda asistiral in sugeriral izvedencu. Višje sodišče zaključuje, da tudi če bi bilo res, da sta se izvedenec in E. E. pogovarjala v nemškem jeziku, zaradi tega ni podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je namreč imela možnost sodelovanja pri ogledu, dajanja pripomb na izvedensko mnenje in tudi postavljanja vprašanj izvedencu. Navedeno zadostuje, da je imela toženka enakopravno možnost sodelovanja v postopku. O procesni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče sklepati zgolj na podlagi izteka posamezne faze postopka, na primer pridobivanja dokaza, temveč je treba upoštevati celoten postopek. Pomembno je, ali je bila zaradi določene napake stranki res odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, ali pa je kljub napaki lahko ustrezno sodelovala v postopku (tako sodba VSRS II Ips 336/2007). Izvedenec je med ogledom odvzel vzorce olja iz vozila, ki so bili predani v analizo Kemijskemu inštitutu in nato podal pisno mnenje o vplivu klora na delovanje motorja vozil. Višje sodišče ne vidi, kako bi lahko morebitni pogovor izvedenca in predstavnika C. n. v. vplival na končne ugotovitve mnenja, toženka pa tega tudi ne pojasni podrobneje.

14. Pritožbene navedbe, da bi naj bilo mnenje Kemijskega inštituta pogojno, ker je predstavnik izjavil, da se „da vzorec analizirati, če je shranjen in ni nihče posegal vanj“, so po stališču višjega sodišča povzete selektivno in izven celotnega konteksta. Jasno je, da bi bili rezultati analize drugačni, če bi kdo posegal v odvzete vzorce. Vendar pa pritožbene navedbe, da ni izključeno, da je kdo posegal v te vzorce, ostanejo le na ravni abstraktne špekulacije, s katero pritožnica ne more izpodbiti dejanskega stanja.

15. Pritožnica izpostavlja 42. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe, ki naj bi izkazovala neenako obravnavanje pravdnih strank. Toženka je namreč v dokaz navedb, da gorivu ni dodajala klora, predložila poročilo Survey report z dne 29. 9. 2015 (B2). Ob prisotnosti predstavnikov obeh strank je bil vzet vzorec goriva, ki je bil poslan v G. laboratorij, kjer niso odkrili nepravilnosti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da navedeno poročilo ne dokazuje navedb toženke, da ni uporabljala dodatkov s klorom v gorivu. Vendar je sodišče prve stopnje dokazno oceno in zaključek, da to dokazuje odsotnost klora le v času odvzema vzorca goriva, utemeljilo tudi s tem, da: 1.) je poročilo naročila tretja oseba H. d. o. o. (ki bi naj sicer bila upravljavsko povezana s toženko), 2.) da je bila analiza opravljena v oktobru 2015, do okvar vozil pa je prišlo junija 2015, 3.) iz poročila ni razvidno, iz katerega vozila je bil odvzet vzorec, in 4.) da iz mnenja Kemijskega inštituta izhaja, da v primeru, če bi bile gorivu dodane klorove spojine in bi se to gorivo naknadno porabilo in na novo natočilo regularno gorivo, klorovih spojin v gorivu ne bi bilo mogoče zaznati. Navedena dejstva pritožba zanemari in jih ne izpodbija. Prav tako zanemari in ne izpodbija zaključkov izvedenca D. D., da je klor v motornem olju bil prisoten, ker sta se v motorju vozila pomešala gorivo in motorno olje (34. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Zato se izkažejo za neutemeljene pritožbene navedbe, da bi naj prvostopenjsko sodišče uporabilo dvojna oziroma neenaka merila pri dokazni oceni dokazov pravdnih strank. Pri vprašanju prisotnosti klora v gorivu in v motornem olju gre za dve različni situaciji in se zato ne morejo uporabiti enaka merila.

16. Tudi pritožbene navedbe, da iz izvedenskega mnenja izvedenca D. D. izhaja, da bi lahko bil vzrok poškodb tudi drugje (npr. izlitju hladilne tekočine, kot je trdila toženka), izhajajo iz selektivnega povzemanja mnenja. Pritožnica zanemarja ugotovitev, da bi v primeru iztekanja hladilne tekočine prišlo do poškodbe petega ali šestega cilindra motorja in ne četrtega cilindra, kot v obravnavnem primeru. Tega zaključka izvedenca pritožba ne izpodbija.

17. Tudi sicer so pritožbene navedbe o nestrokovnem, nejasnem in arbitrarnem mnenju izvedenca D. D. ostale le na pavšalni ravni. Pritožnica ne konkretizira, kateri deli mnenja bi naj bili protislovni in nestrokovni, zato se višje sodišče do teh očitkov niti ne more konkretneje opredeliti. Zato pritožnica tudi ne more uspeti z očitkom o procesni kršitvi, ker sodišče prve stopnje ni postavilo novega izvedenca avtomobilske stroke. Kot navaja tudi pritožnica sama, bi za to morala izkazati protislovnost, nejasnost ali pomanjkljivost mnenja, česar pa po presoji višjega sodišča ni zmogla. Zgolj nestrinjanje z zaključki z izvedenskega mnenja ne pomeni, da je izvedensko mnenje zaradi tega neustrezno. Tudi v postopku na prvi stopnji je toženka izvedenskemu mnenju ugovarjala zaradi uporabe nemškega jezika na ogledu in nepravilnega ravnanja z odvzetimi vzorci, ki bi naj bili shranjeni v navadnih uporabljenih plastenkah. Na očitke o uporabi nemškega jezika je višje sodišče že odgovorilo. Glede neustreznega odvzema in hranjenja vzorcev pa je toženka imela možnost postaviti vprašanje izvedencu kemijske stroke. Tega ni storila. Zato je njen očitek o nepravilnem ravnanju z vzorci ostal nedokazan in ga ni mogoče upoštevati. Prav tako višje sodišče ponovno opozarja, da je izvedenec kemijske stroke povedal, da posebno hranjenje vzorcev ni potrebno.

18. Višje sodišče soglaša tudi z dokazno oceno in zaključki sodišča prve stopnje, da čeprav je bilo mogoče odvzeti vzorce le iz enega vozila (001), je moč zaključiti, da je tudi na vozilu 002 prišlo do okvare zaradi uporabe nedovoljenih dodatkov (klora) v gorivu. Okoliščine, da je prišlo do enakih poškodb na treh vozilih v istem časovnem obdobju, pri čemer so vsa vozila imela različno število prevoženih kilometrov in bila proizvedena v različnem času, zadostujejo za zaključek, da je bil v vseh treh primerih prisoten klor kot nedovoljen dodatek v gorivu, ki je privedel do opisanih poškodb. Pritožba navedenega zaključka ni uspela izpodbiti.

19. Na podlagi povedanega se pritožba toženke izkaže za neutemeljeno.

**Pritožba tožnice**

20. Tožnica se pritožuje zoper stroškovno odločitev. Navaja, da bi moralo sodišče pri odmeri stroškov za vsako priglašeno postavko upoštevati vrednost točke 0,60 EUR tudi za storitve, opravljene pred 6. 4. 2019, ko je prišlo do spremembe vrednosti točke. Navaja tudi, da je sodišče spregledalo, da je tožnica zahtevala povrnitev stroškov za delo izvedencev, ki jih je priglasila v IV. pripravljalni vlogi.

21. Pritožnica utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati vrednost točke 0,60 EUR tudi za storitve opravljene pred 6. 4. 2019. V skladu z drugim odstavkom 12. člena Odvetniške tarife (OT) je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila. Z vidika odmere stroškov postopka je namreč odločilen čas odločanja sodišča („vrednost točke v času plačila“ gre razumeti kot vrednost točke v času odmere pravdnih stroškov).1 Vsota točk za opravljene odvetniške storitve (7625 točk, kot izhaja iz 69. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe) se zato pomnoži z vrednostjo 0,60, kar znese 4.575,00 EUR, k temu pa se prišteje še 51,75 EUR za materialne stroške, 477,75 EUR za stroške prevodov in 567,00 EUR za sodno takso. Višje sodišče pritrjuje pritožnici tudi v tem, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati še priglašeni strošek izvedenin. Čeprav ga tožnica ni navedla v končnem stroškovniku, ga je priglasila v stroškovniku IV. pripravljalne vloge z dne 9. 11. 2018. Ker sodišče strank ni pozvalo k predložitvi stroškovnika v smislu drugega odstavka 163. člena ZPP, bi moralo upoštevati tudi stroške, priglašene v drugih vlogah. Tožnica ima zato tudi pravico do povračila stroškov za izvedenine v znesku 4.400,62 EUR, kar predstavlja polovičen strošek izvedenin, druga polovica pa je bila naložena v plačilo toženki. Toženka je zato tožnici dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 10.072,12 EUR. Višje sodišče je izpodbijano sodbo v V. točki izreka zato ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP) **Sklepno**

22. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožba toženke je neutemeljena, zato je višje sodišče njeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Pritožba tožnice zoper stroškovno odločitev pa je utemeljena, zato je višje sodišče odločbo sodišča prve stopnje spremenilo kot izhaja iz izreka te sodbe (3. točka 365. člena ZPP).

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154. členu ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Zaradi neuspeha s pritožbo toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožnici in stranskemu intervenientu povrniti njune stroške pritožbenega postopka. Zaradi uspeha s pritožbo je tožnica upravičena do povračila stroškov, ki jih je imela s pritožbo. Tožnica je upravičena do povračila stroškov za pritožbo (po tar. št. 21/1 OT) 375 točk, saj je bilo za tožnico v pritožbi spornih še 5.088,00 EUR), odgovora na pritožbo toženke (tar. št. 21/1; po pritožbi toženke znaša vrednost spornega predmeta skupaj 150.681,63 EUR) – 1750 točk, materialnih stroškov – 18,75 EUR in sodne takse v znesku 102,00 EUR. Skupno znašajo pritožbeni stroški tožnice 1.395,75 EUR. Stranski intervenient C. n. v. je upravičen do povračila stroškov za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT) – 1750 točk, materialnih stroškov – 16,50 EUR in 22% DDV, kar skupaj znese 1.301,13 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

1 Tako VSL Sklep I Cp 231/2022, glej tudi VSL Sodba I Cp 1093/2022.