Jedro

Kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči stori obdolženec tudi v primeru, ko kljub zasnovi zadetja stranskega ogledala njegovega vozečega vozila z oškodovancem ne zazna njegovega padca saj tovrstno zadetje, zlasti pri otrocih povzročajo telesne poškodbe in jim je potrebna pomoč.

Izrek

Pritožba obdolžene D. O. po zagovorniku se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolžena D. O. se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

: Z v uvodu navedeno sodbo je bila obdolžena D. O. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po I. odstavku 329. člena KZ. Izrečena ji je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo en mesec zapora in preizkusno dobo enega leta. Obdolženka je bila oproščena plačila stroškov kazenskega postopka. Proti tej sodbi se je pritožila obdolžena D. O. po zagovorniku zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in obdolženko oprosti obtožbe ali vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje ni moglo sprejeti pritožbenih navedb, s katerimi ta osporava pravilnost in popolnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja te kazenske zadeve. Tudi po njegovi presoji ne drži zagovor obdolžene, da po zadetju oškodovanca z zunanjim vzratnim ogledalom avtomobila, ki ga je vozila, ker ni zaznala njegovega padca, ni vedela, da je ta poškodovan in potreben pomoči, zaradi česar je menila, da lahko odpelje, kar je tudi storila. Ni namreč mogoče mimo dejstva, da že obdolženka sama ne zanika, da je zaznala, da je do kontakta njenega vozila z oškodovancem prišlo, saj je opazila, da se je zunanje vzratno ogledalo zaradi tega zaprlo. Prav noben izračun po v pritožbi predlaganem izvedencu ni potreben, da bi se ugotovilo kolikšna sila mora na ogledalo, da se zapre, delovati. Že povprečno izkušenemu vozniku z opravljenim vozniškim izpitom, je namreč poznano, da zadetje takšnega izpostavljenega dela vozila v gibanju s človekom, tega poškoduje, do česar je prišlo tudi v konkretnem primeru, pri čemer ni videti prav nobenega razloga, zakaj se tega ne bi zavedala tudi obdolženka. To velja še zlasti v primeru, ko gre za zadetje otroka, kar ji je bilo tudi poznano, saj sama trdi, da je pogledala nazaj in ga na cesti videla stati. Slednje je tudi po presoji sodišča druge stopnje mogoče, saj je oškodovanec očitno res hitro vstal, kar samo po sebi ne dovoljuje sklepanja na strani obdolženke, da ta pomoči ni potreben. Tako pa obdolženka takrat tudi ni razmišljala, sicer ne bi reagirala tako kot je. Namesto, da bi se ustavila je po kratkem zaviranju nadaljevala z vožnjo, kar ni pripisati zatrjevanemu šoku, ampak dejstvu, da se je hotela dolžni pomoči izogniti. Prav to dokazuje njeno naklepno ravnanje, pri čemer je ne more opravičiti dejstvo, da otrokovega dretja od bolečine zaradi hitre zapustitve kraja dejanja ni slišala, morda pa iz istih razlogov tudi ne videla njegovega šepanja, ko se je ta napotil po pomoč drugam, k vozniku avtobusa. Slednje dokazuje še več, namreč to, da obdolženka, ko je odhajala ni vedela, ali bo oškodovancu morda pomoč nudil kdo drug, kar dokazanost storjenega kaznivega dejanja tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu z njene strani le še potrjuje. V zvezi s pritožbo je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbi o kazenski sankciji. Ugotovilo je, da je ta, ki ji je bila izrečena, primerna in ni videti potrebe po spremembi te v njeno korist. Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi. Obdolžena s pritožbo ni uspela zato bi morala plačati povprečnino. Plačila te jo je sodišče druge stopnje oprostilo, saj nima lastnih sredstev za preživljanje, kar pomeni, da bi bilo lahko to z naložitvijo plačila navedenih stroškov v nevarnosti.