Jedro

Tožena stranka (delodajalec) je tista, ki je bila dolžna voditi evidenco o plačah in drugih prejemkih, do katerih je tožnik upravičen za čas obstoja delovnega razmerja. Zato je dokazno breme, da je bilo tožniku iz tega naslova vse izplačano, na njeni strani.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbe so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 7.810,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnila ter tožniku naložila plačilo stroškov postopka v višini 833,04 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točke 339/2. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče v celoti sledilo izpovedbam prič, ki so bile predlagane s strani tožene stranke, pri tem pa ni upoštevalo listin, ki jih je predložil tožnik in ki dokazujejo drugačno dejansko stanje od izpovedb, na katere se sklicuje sodba sodišča prve stopnje. Tožnik je odpovedal pogodbo o zaposlitvi pri toženi stranki, ker mu tožena stranka ni izplačala plače. Sodišče je v tožbi zapisalo, da je tožnik prejel znesek, ki ga vtožuje v gotovini in da je navedeno sodišče zaključilo na podlagi izpovedi toženca. Ta ugotovitev je v celoti napačna in tudi v nasprotju z materialnopravnimi določili, saj je toženec gospodarski subjekt in ga tudi materialnopravno zavezujejo Zakon o dohodnini, Zakon o delovnih razmerjih in tudi drugi materialni predpisi na pravilno in verodostojno vodenje evidenc o plačah in izplačilih. Izpovedba toženca ne more biti dokaz o izplačilu dodatkov k mesečnim plačam tožnika. Dodatki k plači sicer res niso podvrženi davčni obveznosti, vendar pa dejstvo, da toženec nima nobenih verodostojnih podatkov (evidenc), kaže na to, da se na ta način lahko izplačila močno manipulirajo, saj je toženec le zatrjeval, da je izplačeval predujme, kar pa tudi nima evidentirano. Toženec tudi ni pojasnil, kako je bilančno, računovodsko, davčno prikazal, da je tožniku izplačal vse kar mu pripada. Nenavadno je, da bi naj toženec s svojim računovodjem kontaktiral le po telefonu in mu naročal koliko denarja nakaže delavcem, toženec pa tudi ni navedel, da bi denar dvigoval s poslovnega računa ali s kakšnega drugega računa, poleg tega pa tudi ni nikoli izdal nobenemu delavcu nobenega potrdila o izplačilih. Toženec očitno ni vodil blagajniškega dnevnika, o tem tudi ni posredoval svojemu računovodju nobenih listin, saj je računovodja R.Š. izpovedal, da listine o gotovinskih plačilih delavcev ni videl. Sodišče je odločilo v nasprotju s 135. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da je delodajalec dolžan izdati delavcu, ob vsakem izplačilu plače in do 31. 1. novega koledarskega leta, pisni obračun plač in nadomestil plače za plačilno obdobje oziroma za preteklo koledarsko leto, iz katerega sta razvidna tudi obračun in plačilo davkov in prispevkov. Sodišče tudi ni dokazno ocenilo izpovedbe priče M.S., ki je izpovedal, da toženec ni bil resen plačnik in da je vsa plačila prejemal na svoj račun in ni prejel izplačil v gotovini. Primerjava izpovedb M.S. in D.Ž. kaže, da so delavci plačila prejemali le na svoj račun in ne v gotovini. Priča D.Ž. je tudi izpovedal, da je od toženca prejel posojilo oziroma kredit, kar kaže na to, da toženec ni delavcem plačal dodatkov k plači. Prav tako je priča DD.K. izpovedal, da je raje zaposlen pri družbi F. d.o.o., ker mu toženec ni plačal vsega, kar mu je bil dolžan. V celoti pa je bila lažna izpoved priče S.F., ki bi naj izročila 1.700,00 EUR tožnikovi izvenzakonski partnerici A.R.. Priča svojih trditev o dvigu denarja na banki ni izkazala z nobenim relevantnim dokazom. Še več, na sodišče je poslala listino oziroma pojasnilo o bančnih izpiskih, iz katerih ne izhaja, da je dvignila v mesecu januarju gotovino v znesku 1.700,00 EUR. Sodišče bi po izvedenem dokaznem postopku lahko zaključilo le, da toženec ni dokazal, da je tožniku izplačal celotno plačo. Izpodbijana sodba nima jasnih odločilnih razlogov in se jih, po vsebini sodbe tudi ne da preveriti. Tožnik je priglasil stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve pravil postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP, na kar pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi.

Pritožba pravilno opozarja, da se sodišče prve ni opredelilo do trditev tožnika, da mu toženec ni izplačal zneskov, navedenih v plačilnih listih in da je navedeno dokazoval tudi z izpiski P. Slovenije d.d.. Ob trditvi tožnika, da mu toženec ni izplačal stroškov prevoza na delo in dnevnic za mesec november 2008 v znesku 671,40 EUR, za mesec december 2009 v znesku 288,20 EUR, za mesec januar 2009 v znesku 2.174,83 EUR, za mesec februar 2009 v znesku 2.652,78 EUR in za mesec marec 2009 v znesku 335,81 EUR in da je iz potrdil P. Slovenije d.d. razvidno, katere zneske je toženec nakazala tožniku, iz plačilnih list pa je razviden znesek, ki ga je toženec bil dolžan izplačati tožniku, bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do navedenih trditev tožnika in predloženih listinskih dokazov. Prav tako bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti v razlogih sodbe do trditev tožnika, da mu tožena stranka ni izplačala navedenih potnih stroškov in dnevnic v gotovini. Glede navedenega sodba sodišča prve stopnje nima jasnih razlogov o tem, zakaj verjame, da je toženec tožniku plačal zneske navedene na plačilnih listih za mesec november, december 2008 ter januar, februar in marec 2009, v gotovini. Razlogi v sodbi sodišča prve stopnje so pomanjkljivi in deloma nejasni, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče pa tudi ugotavlja, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki 339. člena ZPP. Navedena kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožba pravilno opozarja, da izpovedbe prič, na podlagi katerih je gradilo svoje zaključke sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe, niso podane tako kot to zaključuje sodišče prve stopnje v sodbi in njihove izpovedbe sodba napačno povzema. Priča D.Ž. je izpovedal, da vse kar je od toženca prejel izplačano, je prejel plačano na svoj TRR ter da ni dobil plačanih dnevnic in da je menil, da so v dogovorjeni bruto plači zajete tudi dnevnice. Izpovedal je, da je dvakrat prejel predujem, ki ga je nato toženec poračunal pri plači. Prav tako je priča M.S. izpovedal, da je toženec zamujal z izplačili plače ter da je vsa plačila dobil izplačana na svoj račun, ničesar pa ni prejel izplačanega v gotovini.

ZDR ureja plačilo za delo v členih od 26 do 140 in v 135. členu ZDR ter določa, da je delodajalec dolžan izdati delavcu ob vsakem izplačilu plače in do 31. 1. novega koledarskega leta pisni obračun plače in nadomestila plače za plačilno obdobje oziroma za preteklo koledarsko leto, iz katerega sta razvidna tudi obračun in plačilo davkov in prispevkov. Na podlagi Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006) je bila tožena stranka dolžna voditi tudi evidenco o plačah, v okviru te pa tudi podatke o delavčevem delovnem času in njegovi izrabi, vendar pa te svoje obveze tožena stranka očitno ni spoštovala. Toženec je namreč izpovedal, da bi naj delavcem izplačevali gotovino, za katero delavcem niso dali v podpis nobene listine in tudi ne razpolagajo z dokazili o tem, da so delavci to prejeli.

Pri tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da tožena stranka ni podala ustrezne trditvene podlage, da je tožniku izplačala plačo skupaj s potnimi stroški, dnevnicami in dodatki, v skladu s plačilnimi listi za sporne mesece. Upoštevaje načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena iz 212. člena ZPP namreč ni dovolj, da toženec le zatrjuje, da je tožniku izplačal plačo v celoti z nakazilom na TRR, ostalo pa v gotovini. Za zatrjevana dejstva namreč mora toženec ponuditi dokaze. Torej bi moral toženec zatrjevati skupaj s predloženimi dokazi, da so bili tožniku izplačani zneski plače navedeni v plačilnih listih. Dokazno breme, da je bila plača tožniku v celoti izplačana je na tožencu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi moral toženec imeti za vsako gotovinsko izplačilo tožniku tudi ustrezni dokument o izvršenem plačilu (blagajniški izdatek oziroma prejemek), katerega bi morali delavci prejemniki tudi podpisati. Pravilno opozarja pritožba, da je toženec gospodarski subjekt, ki mora ravnati v skladu z določbami Zakona o dohodnini, Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) ter drugimi materialnimi predpisi, ki zavezujejo delodajalca na pravilno in verodostojno vodenje evidenc o plačah ter vseh izplačilih.

Načelo proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP ni le v tem, da sodišče na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj dobi neko notranje prepričanje o tem, katera dejstva so resnična (dokazana), temveč mora to svoje notranje prepričanje tudi objektivizirati oziroma obrazložiti drugim v sodbi, tako da lahko vsak (pravdne stranke in višje sodišče) spozna, kako in zakaj je sodišče prišlo do takšnega svojega prepričanja. Če v sodbi ni razlogov o dokazni presoji, sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana v obravnavanem primeru, zato je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje navedene procesne kršitve odpraviti in ponovno presoditi vse navedbe tožnika in z njegove strani predložene listine ter izpovedi prič glede plačila dela plače v gotovini. Šele potem bo lahko odločilo ali je zahtevek tožnika utemeljen.

Stroški postopka so nadaljnji stroški postopka (3. odstavek 165. člena ZPP).