Jedro

Obveznost tožene stranke, da plača obratovalne stroške, ni prenehala, čeprav se tožeča stranka ni odzvala na njen dopis s prošnjo za njihovo obrazložitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi svoj sklep o izvršbi, opr. št. I 97/18831 z dne 25.8.1997 v 1. točki izreka, s katero je toženi stranki bilo naloženo, da mora tožeči plačati glavnico v znesku 46.246,89 SIT, zakonite zamudne obresti na dan 23.6.1997 v znesku 4.852,40 SIT in zakonite zamudne obresti od glavnice od 24.6.1997 do plačila, ter v 3. točki izreka, s katero so bili stroški upnika odmerjeni na 9.225,00 SIT. Toženi stranki je naložilo, da tožeči povrne pravdne stroške v znesku 5.400,00 SIT v 15 dneh. Proti sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, ali pa jo spremeni. V obrazložitvi pritožbe navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča glede višine. Sodišče ni upoštevalo obvestila tožene stranke tožeči z dne 15.5.1997, s katerim jo je obvestila o plačilu njene obveznosti in zaprosila za obračun obratovalnih stroškov. Tožena stranka odgovora o obračunu obratovalnih stroškov ni dobila, kljub ponovnemu dopisu dne 19.12.1997. Meni, da zahtevanih zneskov ni dolžna plačati, ker bi tožeča stranka morala, vsaj pred vložitvijo izvršilnega predloga, odgovoriti na njen dopis. Tožeča stranka je neupravičeno dvignila akontacijo obratovalnih stroškov. Za povišanje bi bil potreben nov spremenjen nalog. S tem, ko je sodišče upoštevalo samo dokaze tožeče stranke, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar je imelo za posledico zmotno uporabo materialnega prava. Pritožba je bila poslana tožeči stranki, ki pa odgovora nanjo ni podala. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je dejstva, odločilna za pravilno in zakonito odločitev o zahtevku tožeče stranke, ugotovilo popolno in pravilno. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo. Vsa svoja stališča, tako o dejanskih kot o materialnopravnih vprašanjih, je v razlogih sodbe obširno, jasno in zelo natančno obrazložilo. Pritožbeno sodišče zato s sodbo sodišča prve stopnje v celoti soglaša, glede na pritožbena izvajanja pa k njeni obrazložitvi samo še dodaja: Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper višino postavljenega tožbenega zahtevka. Utemeljeno je zavrnilo ugovor tožene stranke, da je dolžni znesek že plačala (česar v pritožbi ne izpodbija) in tudi ugovor, da je višina obratovalnih stroškov previsoka. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da svojega ugovora tožena stranka ni konkretizirala na način, kot ji to nalagata določba 219. in prvi odstavek 299. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. S tem, ko je tožena stranka z dopisom z dne 15.5.1997 tožečo zaprosila za obračun obratovalnih stroškov, po možnosti tudi za leto 1996, njena obveznost ni prenehala, čeprav se tožeča stranka na dopis ni odzvala (primerjaj četrto poglavje Zakona o obligacijskih razmerjih - prenehanje obveznosti). Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je tožeča stranka neupravičeno dvignila akontacijo obratovalnih stroškov. Kot izhaja iz izpiska iz knjigovodske evidence (priloga spisa označena z A1), je tožeča stranka v vsem spornem obdobju obratovalne stroške obračunala v enakem znesku 3.027,08 SIT. Pritožbeno sodišče po navedenem zaključuje, da pritožba tožene stranke ni utemeljena in jo je zato, na podlagi 368. člena ZPP, zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Ugotovilo je tudi, da v postopku ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti. Odločitev o zavrnitvi pritožbe obsega tudi odločitev glede priglašenih pritožbenih stroškov. Temelji pa na določbi prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP in je posledica dejstva, da tožena stranka s pritožbo ni uspela. Na podlagi prvega odstavka 498. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99) je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92).