Jedro

Tožnik je opravljal terensko delo, tako da ga tožena stranka ni mogla neprestano nadzorovati. Zaradi v odpovedi očitanega ravnanja, da je ukradel (si je prilastil) jelenove in smrekove hlode, je izgubila zaupanje vanj. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 6. 10. 2010 podala tožniku; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, pač pa še vedno traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v osmih dneh, da ne bo izvršbe; da je tožena stranka dolžna tožnika za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje in mu za ves čas obračunati bruto zneske plač, ki bi mu pripadale kot če bi delal, v skladu s pogodbo o zaposlitvi, poravnati od bruto zneskov plač vse prispevke in davke neposrednim prejemnikom le-teh, tožniku pa izplačati neto zneske plač, kar zapade v plačilo vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti vse njegove pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi skope dokazne ocene zaključilo, da je tožniku dokazana storitev tatvine in da nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki ni več mogoče, ni izvedlo dokaza z zaslišanjem B.B., katerega zaslišanje je predlagal tožnik. Z zavrnitvijo izvedbe dokaza z zaslišanjem te priče je sodišče prve stopnje kršilo 8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, kar je tožnik uveljavljal takoj na naroku glavne obravnave. Sodišče res ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na njegovo odločitev ne bi mogla vplivati, vendar gre v primeru zaslišanja B.B. za ugotavljanje bistvenih okoliščin za odločitev o tem, ali je tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Njegove izjave so namreč za tožnika zelo obremenjujoče, sodišče prve stopnje pa je svojo odločitev oprlo tudi na njih, razčistila pa se tudi ni njegova vloga oziroma njegov interes v postopku poravnavanja pred poravnalcem. V tem postopku je bilo izkazano, da je škodo oškodovancu poravnal B.B., ki je imel interes, da se kazenski postopek čim hitreje, z manj posledicami in stroški tudi konča. Izjava B.B., pridobljena na podlagi 148. člena Zakona o kazenskem postopku, se lahko v tem postopku uporabi samo za ocenjevanje verodostojnosti izjav, ki jo poda priča v tem postopku, ne more pa nadomestiti izjave v tem postopku, v nobenem primeru pa taka izjava ne more predstavljati ključnega dokaza, na katerega sodišče opre svojo odločitev glede krivde za storitev kaznivega dejanja. Utemeljenost razloga za izredno odpoved mora na podlagi 2. odstavka 83. člena ZDR dokazati delodajalec, ki pa tega v tem postopku ni dokazal. Z.Ž. je izpovedal, kar sta mu povedala B.B. in J.K., ki je v zelenem tovornem vozilu prepoznal samo B.B., tožnika pa ne, torej je izpovedal samo o tem, kar so mu povedali drugi. Neposrednega dokaza o tem, da je bil storilec kaznivega dejanja tožnik, ni niti v predloženi listinski dokumentaciji. Pri oceni verodostojnosti tožnika sodišče prve stopnje analizira nepomembne nedoslednosti v njegovih izjavah, kar v tej zadevi sploh ni bistveno, nobenega pomena pa ne daje izpovedbi M.V., da je 3. 9. 2009 s tožnikom igral računalniško igrico. Sodišče prve stopnje njegovo izpovedbo tolmači napačno. Priča je izpovedala, da ne bi vedela, za kateri datum gre (kar je povsem logično), vedela pa je, da gre za petek, ko naj bi tožnik izvršil kaznivo dejanje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je dejansko popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje dokazov z zaslišanjem priče (B.B.) ni izvedlo in s tem poseglo v pravico do izjave, s čimer naj bi bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje je navedeno pričo vabilo na narok z dne 1. 4. 2011 in 10. 6. 2011 oziroma 14. 6. 2011, vendar se kljub večkratnemu vabljenju na sodišče ni odzvala, podala pa je pisno izjavo. Tožnik je na naroku dne 12. 7. 2011 res vztrajal pri izvedbi dokaza za zaslišanjem B.B., sodišče pa je po pridobitvi njegove pisne izjave z dne 26. 6. 2011 (skladno s 5. odstavkom 236. a člena ZPP), iz katere izhaja, da „se ne spominja za vsa leta, kar se ukvarja s trgovino lesa, kdo mu je les prodal, ne spominja kdo je bil z njim v tovornjaku; tudi v predmetni zadevi, ko naj bi bil zaslišan kot priča, se ničesar več ne spominja“, dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Po določbi 236. a člena ZPP stranka lahko na poziv ali s soglasjem sodišča predloži sodišču pisne in podpisane izjave predlaganih prič o dejstvih, o katerih bi priča lahko izpovedala na naroku. Sodišče lahko tudi neposredno pozove osebe, ki so predlagane za priče, da podaja pisne izjave oziroma, da odgovorijo na določena vprašanja, zlasti v primeru, če glede na vsebino vprašanj ali osebo predlagane priče oceni, da bo tak način zadosten. Po 6. odstavku omenjenega člena mora, kljub pisni izjavi, sodišče pričo zaslišati, če tako zahteva katera od strank. Tožnik je res vztrajal pri zaslišanju priče, vendar glede na podano pisno izjavo priče, iz katere izhaja, da se kot priča ničesar več ne spominja za vsa leta nazaj, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da zaslišanje navedene priče ne bi prispevalo k popolnejši ugotovitvi dejanskega stanja oziroma bilo podlaga za drugačno ugotovitev dejanskih okoliščin. Kršitev, ki jo očita tožnik, tako ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi 1. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ker je tožnik 3. 9. 2010 po 16.00 uri v oddelku 18 GGE S. ukradel cca. 40 kubičnih metrov jelovih in smrekovih hlodov v vrednosti 2.528,00 EUR in s tem huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih določa 18. člen pogodbe o zaposlitvi, 31. in 35. člen ZDR, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja po 204. členu Kazenskega zakonika (KZ-1 – Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadaljnji). Po zaslišanju tožnika in prič M.V., Z.Ž., J.N. in prečitanju izjave B.B., je sodišče prve stopnje ugotovilo: - da je tožnik storitev očitane kršitve zanikal in zatrjeval, da se je po opravljenem delu dne 3. 9. 2010 vrnil domov in sta z M.V. igrala računalniške igrice. Prav tako je zanikal, da bi se tega dne pred gostilno T. srečala z B.B. in se s tovornjakom odpeljala na V., kjer naj bi naložila les, ki so ga posekali delavci toženke. Ni mu bilo znano, zakaj je prišlo do prijave, da naj bi skupaj z B.B. odpeljal les; - da je M.V. potrdil tožnikovo izpovedbo glede igranja računalniških igric (tožnik naj bi k njemu prišel po 16.00 uri in sta potem dve uri igrala računalniške igrice), na kar naj bi tožnik odšel domov, vendar se natančnega datuma (ali je bilo to dne 3. 9. 2010) ni spominjal; - da je Z.Ž. (pri toženi stranki zaposlen kot vodja GO M.), izpovedal, da je bil dne 4. 9. 2010 obveščen, da je izginila določena količina lesa, ki so jo delavci posekali prejšnji dan, zato je s policijsko patruljo odšel na delovišče S. na V.. V nedeljo dne 5. 9. 2010 ga je poklical B.B. (pogodbeni izvajalec pri toženki) in mu predlagal, naj posreduje pri direktorju za ustavitev postopka v zvezi s krajo lesa, ker bi ga toženki tudi vrnil. B.B. mu je povedal, da mu je les prodal tožnik, da pa se les sedaj nahaja na žagi v vasi O. in da ni vedel, da je les ukraden; - da je tožena stranka naslednjega dne podala pisno prijavo na Policijsko postajo K. in B.B. predlagala, da na policiji poda izjavo; - da je B.B. na Policijski postaji K. podal izjavo, da se je dne 3. 9. 2010 okoli 15.00 ure slišal s tožnikom po telefonu, ki mu je povedal, da ima jelovo in smrekovo hlodovino. Dobila sta se ob 16.30 uri pri gostilni T. v L., kjer je tožnik prisedel v tovornjak in sta se odpeljala proti V., tam naložila hlode, odpeljala sta se po makadamski poti navzdol, kjer sta srečala J.K.. B.B. je s J.K. spregovoril nekaj besed, nato pa sta se tožnikom odpeljala proti J.. Tožnika je odložil v L., sam pa je poklical J.Č., ki ima žago in ga vprašal, če bi kupil hlode. J.Č. se je strinjal, zato je hlode odpeljal k njemu v razrez; - da je tožnik zaslišan kot osumljenec izpovedal, da dne 3. 9. 2010 ni prisedel v tovornjak B.B., prav tako B.B. ni povedal, da ima tožena stranka hlode na V., da ni ukradel hlodov na V. in da z B.B. ni v nikakršni navezi. Izjavil je, da B.B. laže, ker mu je dolžan nekaj denarja, možno pa je tudi, da je za teren izvedel od koga drugega, ko so se pogovarjali med seboj.

Sodišče prve stopnje je ob primerjavi izpovedb tožnika na naroku, navedb v tožbi in na zagovoru pri toženi stranki, zaključilo, da je tožnik o dogodkih izpovedoval različno, zato njegovemu zagovoru ni verjelo. V tožbi je navedel, da je B.B. obvestil, na katerem območju toženka izvaja poseg, ker je B.B. pogodbeni izvajalec toženke; na zagovoru pri delodajalcu je izjavil, da se je zadnjič z B.B. pogovarjal preden je B.B. sklenil pogodbo s toženo stranko; na Policijski postaji K je izjavil, da B.B. ni povedal, da ima tožena stranka hlode na V.; zaslišan kot stranka pa je izpovedal, da je z B.B. govoril na sedežu toženke, ko je zanjo B.B. pripeljal les s tovornjakom. Tožnik je na zagovoru pri delodajalcu zatrjeval, da mu je B.B. grozil s hčerko, zaposleno na Policijski postaji R., ki naj bi tožnika zaslišala, pri čemer pa tožnik ni pojasnil, čemu bi mu naj B.B. grozil z zaslišanjem na policiji, če naj ne bi bil z B.B. v nobeni navezi v zvezi s krajo lesa, kot je sam trdil. Sodišče prve stopnje je utemeljeno razlogovalo, da v kolikor tožnik res ne bi bil udeležen pri tatvini lesa z dne 3. 9. 2010, ni moč pojasniti, zakaj je pristal na predlog Okrožnega državnega tožilstva o odložitvi kazenskega pregona, da skupaj z B.B. nerazdelno poravnata škodo toženki v višini 2.528,00 EUR in nerazdelno plačata znesek 500,00 EUR v korist Zdravstvenega doma K. za novo reševalno vozilo. Tožnikovo zatrjevanje, da je celoten znesek poravnal B.B., dokazilo (da sta navedene obveznosti osumljenca izpolnila do 12. 1. 2011 in je bila zato ovadba zavržena - A4) pa je v dokaznem postopku predložil tožnik, nikakor ne dokazuje tožnikovega zatrjevanja, da z B.B. ni sodeloval pri kraji lesa, saj račun in potrdilo (A5 in A6) ne dokazujeta, da tožnik ni prispeval k poravnavi navedenih zneskov, kakor je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Kadar posamezne osebe v postopku izpovedujejo nasprotujoče ali izključujoče, sodišču ne preostane drugega, kot da na podlagi notranjega prepričanja, ki mora biti obrazloženo z metodo racionalne argumentacije, sprejme eno od različic. Dokazna ocena je namreč v prvi vrsti pridržana sodišču prve stopnje, ki se lahko o verodostojnosti posameznih dokazov prepriča tudi z neposrednim vtisom. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temu standardu ustreza.

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja (204. člen KZ-1), kar predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. točki 1. odstavka 111. člena ZDR. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da gre pri tožniku za opravljanje terenskega dela, ki ga tožena stranka ves čas ne more nadzorovati, zato temelji na zaupanju do delavcev, ki ta dela opravljajo. V konkretnem primeru tako tožena stranka utemeljeno tožniku ne more več zaupati v tolikšni meri, da bi bilo delovno razmerje z njim mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek po reintegraciji in reparaciji.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne, prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).