Jedro

Predlog za obnovo upravnega postopka je prepozen (252. člen ZUP), saj je tožeča stranka že med upravnim postopkom vedela za dejstva o izmeri poslovnega prostora in da je ta vključen v družbeno lastnino občine. Delna odločba je postala pravnomočna 10.8.1994, predlog za obnovo postopka pa je tožeča stranka vložila 6.5.1995.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgla predlog tožeče stranke za obnovo postopka denacionalizacije, ki se je končal z izdajo delne odločbe tožene stranke o denacionalizaciji z dne 4.7.1994, ki je postala pravnomočna dne 10.8.1994. Z navedeno delno odločbo je tožena stranka delno ugodila zahtevi za denacionalizacijo nepremičnine M. 19 v L., z zemljiščem parc. št. 263, vl. št. 228, k.o. L.M. in je vzpostavila do idealnega deleža 134/1000 solastninsko pravico v korist F.S. na objektu M. 19 v L., ki v naravi predstavlja tudi prostor, ki je bil družbena lastnina Občine L., in sicer: poslovni prostor v I. nadstropju v izmeri 43,00 m2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da se je predmetnega denacionalizacijskega postopka udeleževala tudi tožeča stranka, vendar o vračilu dela nepremičnine M. 19 v L., ki je do 106/1000 v njenem imetništvu pravice uporabe oziroma njeni "solasti", še ni bilo odločeno. Tožeča stranka navaja, da je šele kasneje, ko ji je bila vročena tožba B. 71 na izročitev prostora v izmeri 43,00 m2 v I. nadstropju navedenega objekta, ki je bil delno vrnjen upravičencu s strani zavezanke Občine Ljubljana Center in ga je upravičenec prodal B. 71, zvedela, da je bilo denacionalizirano tudi njeno premoženje oziroma njen poslovni prostor. Predlaga obnovo postopka, ki jo je vložila 6.5.1995. Tožba na izročitev denacionaliziranega prostora je bila vložena 19.4.1995, delna odločba tožene stranke z dne 4.7.1994 pa je postala pravnomočna že 10.8.1994. Po mnenju tožene stranke je bil navedeni predlog za obnovo postopka vložen prepozno, po preteku subjektivnega roka mesec dni, ko je tožeča stranka mogla navesti nova dejstva in nove dokaze oziroma ko je zvedela za obnovitvene razloge, kot to določa 252. člen ZUP. Zato je predlog za obnovo postopka, skladno z določbo 256. člena ZUP, zavrgla kot prepozen.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bil opis prostorov, ki so se vrnili denacionalizacijskemu upravičencu, okviren in na temelju takšnega opisa ni vedela in ni mogla vedeti, da je bil denacionalizacijskemu upravičencu v okviru vračila idealnega deleža Občine L. vrnjen tudi poslovni prostor v I. nadstropju, ki je bil od denacionalizacije naprej v njeni posesti. Takšnemu vračilu idealnega deleža občine ni nasprotovala, ker je bila prepričana, da se denacionalizacijskemu upravičencu vračajo le prostori, ki so sodili v idealni delež denacionalizacijskega zavezanca - Občine L.. Šele na temelju tožbe, vložene na Okrožno sodišče v L. dne 19.4.1995 s strani B. 71 d.o.o., L., kupca zadevnih prostorov od denacionalizacijskega upravičenca, je izvedela, da si B. 71 lasti prostor v I. nadstropju stavbe M. 19 v L., ki je bil vseskozi v njeni posesti. Meni, da je znotraj subjektivnega roka iz 252. člena ZUP vložila predlog za obnovo postopka. Šele od prejema tožbe B. 71 z dne 19.4.1955 je lahko vedela, da naj bi bil v vračilu idealnega deleža Občine L. denacionalizacijskemu upravičencu po delni odločbi tožene stranke z dne 4.7.1994 zajeto tudi njeno premoženje. Izpodbijani sklep se v obrazložitvi opira na nesporno dejstvo, da je tožeča stranka prejela delno odločbo tožene stranke z dne 4.7.1994 že v letu 1994, saj je le-ta postala pravnomočna dne 10.8.1994. Meni, da tožena stranka sploh ni ugotavljala dejstva, ki jih navaja, da prostori, ki naj bi bili predmet vrnitve denacionalizacijskemu upravičencu, niso bili jasno precizirani in ne označeni ter da se v raznih odločbah pojavljajo različne kvadrature, zaradi česar nikakor ni mogla vedeti, da se v idealnem deležu Občine L. vrača tudi prostor v I. nadstropju, ki je sodil v njen idealni delež. B. 71 d.o.o., L., ki se je že pred odkupom vključeval v denacionalizacijski postopek, je po njenem prepričanju prek denacionalizacijskega upravičenca zavestno zavajal toženo stranko k sprejetju nezakonite odločbe glede obsega vračanja idealnega deleža Občine L.. K temu prepričanju jo vodijo tudi lažne navedbe iz 6. točke odgovora pravnih naslednikov denacionalizacijskega upravičenca na njen predlog za obnovo postopka o tem, da je dne 16.2.1995 predstavnik tožeče stranke povedal dvema predstavnikoma B. 71, da v I. nadstropju navedenega objekta tožeča stranka nima nobenega prostora, pač pa da neko skladišče zaseda A.F., s katero pa tožeča stranka nima nobene pogodbe, zato naj se B. 71 obrne kar na A., kar je bilo tudi storjeno. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijani sklep.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

V odgovoru na tožbo Slovenski odškodninski sklad kot prizadeta stranka navaja, da bo o zahtevi za denacionalizacijo idealnega deleža 106/1000 predmetne nepremičnine, ki je v sredstvih tožeče stranke, odločeno s posebno odločbo.

Tožba ni utemeljena.

Odločitev tožene stranke je pravilna in zakonita (2. odstavek 256. člena ZUP). Tožena stranka je pravilno zavrgla predlog tožeče stranke za obnovo denacionalizacijskega postopka kot prepozen.

Po 1. in 4. točki 1. odstavka 252. člena ZUP lahko stranka predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu, in sicer v primeru iz 1. točke 249. člena ZUP - od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze; v primeru iz 4. točke 249. člena ZUP (če je bila izdana za stranko ugodna odločba na podlagi njenih neresničnih navedb, s katerimi je bil organ, ki je vodil postopek, spravljen v zmoto) - od dneva, ko je zvedela za obnovitveni razlog.

Iz podatkov in listin v upravnih spisih (glej ustno obravnavo v prostorih tožene stranke dne 29.4.1994) je razvidno, da se je denacionalizacijskega postopka v navedeni zadevi udeleževal pooblaščenec tožeče stranke in tudi predstavnik B. 71, kupca navedenega prostora v izmeri 43,00 m2. Citirana delna odločba z dne 4.7.1994 je postala pravnomočna dne 10.8.1994. Po tej delni odločbi je bila vzpostavljena solastninska pravica na objektu M. 19 v L. v korist upravičenca F.S. do idealnega deleža 134/1000, med drugim tudi za v I. točki (3. odstavek 1. točke) navedene delne odločbe z dne 4.7.1994 naveden poslovni prostor v I. nadstropju v izmeri 43,00 m2, ki v naravi predstavlja prostor, ki je bil v družbeni lastnini Občine L.. V 2. točki navedene delne odločbe pa je tožena stranka navedla, da bo s posebno odločbo odločeno tudi o zahtevku za vračilo v naravi tistega dela podržavljene nepremičnine, ki je v premoženju podjetja D., d.o.o. (tožeče stranke), Ateljeja za z. in Mesta L..

Glede na citirane določbe 252. člena ZUP in podatke in listine v upravnih spisih je pravilno stališče tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da je predlog za obnovo postopka tožeče stranke prepozen. Tožeča stranka je namreč že med upravnim postopkom vedela za dejstva o tem, kakšna je izmera navedenega prostora (43,00 m2) in da je ta prostor vključen v 134/1000 idealnega deleža, ki je v naravi takrat predstavljal družbeno lastnino Občine L.. Tožena stranka pa je tudi v svoji delni odločbi z dne 26.7.1996 (ki je postala pravnomočna dne 17.9.1996 in je v upravnih spisih) v 2. točki ponovno navedla, tako kot v svoji delni odločbi z dne 4.7.1994, da bo o zahtevi za denacionalizacijo idealnega deleža 106/1000 nepremičnine M. 19 v L., ki je v sredstvih tožeče stranke in se glasi na vrnitev v last in posest, odločeno s posebno odločbo.

Sicer pa v tožbi sama tožeča stranka navaja, da se izpodbijani sklep v obrazložitvi opira na nesporno dejstvo, da je prejela delno odločbo z dne 4.7.1994 že v letu 1994, saj je le ta postala pravnomočna dne 10.8.1994. Glede na navedeno torej ne drži tožbena navedba tožeče stranke, da je vložila predlog za obnovo postopka znotraj subjektivnega zakonskega roka (enega meseca) oziroma da je šele od prejema tožbe B. 71 z dne 19.4.1995 lahko vedela, da naj bi bil v vračilu idealnega deleža Občine L. (134/1000) denacionalizacijskemu upravičencu po citirani delni odločbi z dne 4.7.1994 zajeto tudi njeno premoženje.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUS in ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) ter 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).