Jedro

Sodba mora, da bi bila sposobna za preizkus, vsebovati pravno podlago za odločitev ter odločilna dejstva. Iz sodbe mora biti razvidno tudi to, na kakšen način je sodišče odločilna dejstva ugotovilo in kako je te ugotovitve povezalo s pravnimi pravili.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 155483/2010 z dne 1. 12. 2010, ostane v veljavi tudi v 1. in 3. točki izreka tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 129,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa dalje ter izvršilne stroške v višini 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2010 do plačila (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo tudi povračilo stroškov pravdnega postopka - tožeči stranki je dolžna povrniti 10,00 EUR s pripadki (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožena stranka (v nadaljevanju toženec). Navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ki govorijo o vročanju sodnih pisanj. Opozarja, da je sodišče 11. 6. 2014 obvestil, da se naroka, ki je bil razpisan za dne 16. 6. 2014, ne more udeležiti zaradi nesreče pri delu. Hkrati s tem je sodišče obvestil, da je pravilni naslov za vročanje naslov bivališča v M. in ne naslov na C., J. Kljub temu je sodišče poziv, da predloži potrdilo o poškodbi, ponovno poslalo na napačen naslov. Tam ne živi, niti nima na tem naslovu prijavljenega stalnega ali začasnega bivališča. Poziva zato ni prejel in se nanj ni mogel odzvati. Obravnava je bila opravljena v njegovi odsotnosti. Sodišče je nato tudi sodbo poslalo na naslov C., J. Šele po vračilu sodbe s strani prejemnice, je bila poslana na naslov bivališča v M. Zaradi napačnih vročanj mu je sodišče onemogočilo aktivno udeležbo pri obravnavanju zadeve. Očitno je sodnica menila, da je udeležba na obravnavi potrebna. Tudi vabilo na obravnavo je prejel zgolj po naključju, saj je bilo poslano na naslov, kjer ne prebiva. Predlaga razveljavitev sodbe, ki je napačna in temelji zgolj na dejstvih, ki jih je predstavila tožnica.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je odločitev pravilna in da toženec s pritožbo zgolj zavlačuje plačilo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnik sodišču prve stopnje očita kršitev pravice do sodelovanja v postopku, ki jo varuje 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP in jo je mogoče uveljavljati tudi v sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP). Trdi, da je zaradi kršitev pravil o vročanju, sodišče narok dne 16. 6. 2014 opravilo v njegovi odsotnosti.

6. Drugi odstavek 139. člena ZPP določa, da se naslovniku (fizični osebi) pisanje vroča v stanovanju ali na delovnem mestu. Pri tem gre za stanovanje na naslovu, kjer naslovnik dejansko stanuje in zato ni odločilno, kje ima formalno registrirano prebivališče. Za vročanje je torej odločilen kraj dejanskega bivanja.

7. Nobenega dvoma ni, da je sodišče prve stopnje to pravilo kršilo, saj je kljub toženčevemu obvestilu o naslovu za vročanje, poziv, da predloži potrdilo o poškodbi, poslalo na naslov C., J., toženec pa ga zato, kot trdi v pritožbi, ni prejel in dokazila o opravičeni odsotnosti ni predložil. Zaradi napačnega vročanja mu je bila tako odvzeta možnost, da odsotnost ustrezno opraviči. Sodišče je, saj je štelo njegovo odsotnost z naroka dne 16. 6. 2014 za neopravičeno, le tega nato izvedlo sklicujoč se na drugi odstavek 455. člena ZPP, torej v odsotnosti obeh pravdnih strank. Ker pa je oprava naroka po tej določbi mogoča le v primeru, da je bila stranka pravilno vabljena in ni izkazala opravičenih razlogov za izostanek, je očitek, da je s tem prišlo do posega v toženčevo pravico do obravnavanja, utemeljen.

8. Glede na to, da pritožbeno sodišče kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, je bilo pritožbi z navedenih razlogov potrebno ugoditi in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

9. Ne glede na to, da je bilo potrebno pritožbi ugoditi že iz zgoraj navedenih razlogov, pa pritožbeno sodišče opozarja, da je sodba obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ki bi omogočili preizkus pravilnosti odločitve. Sodba mora, da bi bila sposobna za preizkus, tako vsebovati pravno podlago za odločitev ter odločilna dejstva. Iz sodbe mora biti razvidno tudi to, na kakšen način je sodišče odločilna dejstva ugotovilo in kako je te ugotovitve povezalo s pravnimi pravili. V konkretnem primeru sodba teh nujnih sestavin ne vsebuje. Tako ni jasno niti to, kakšnemu zahtevku je sodišče ugodilo in zakaj. V sodbi tudi ni razlogov o odločilnih dejstvih, ki bi utemeljevali toženčevo pasivno legitimacijo, saj, kot izhaja iz neprerekanih trditev, slednji ni ne lastnik, ne solastnik, niti uporabnik stanovanja. Pritožbeno sodišče opozarja tudi na pomanjkljivost v izreku, saj mora biti le ta oblikovan tako, da je izvršljiv. Zapis, da je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega računa dalje, pri tem pa iz izreka ni razviden (posamezni) dolgovani znesek, niti to, kdaj je račun zapadel, pač ne zadostuje.

10. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti obe omenjeni kršitvi tako, da bo toženca na narok (če ga bo opravilo) pravilno vabilo, svojo odločitev pa bo moralo tudi ustrezno obrazložiti tako, da bo zmožna pritožbenega preizkusa.