Jedro

Svet lahko odloča le med strankami, ki so stranke postopka, začetega pred Svetom, in ne more širiti kroga udeležencev, ki naj v postopku sodelujejo. Predlagatelj (SAZAS) je v zahtevi izrecno zahteval določitev tarife oziroma avtorskega nadomestila za uporabo glasbe v gostinskih lokalih članov OZS in v tem okviru je Svet tudi odločal. Zato se je Svet v izpodbijani odločbi pravilno omejil le na razmerje med predlagateljem (SAZAS) in nasprotno stranko (OZS) in skladno s četrtim odstavkom 157.a člena ZASP tudi poslal predlagateljevo zahtevo nasprotni stranki ter jo pozvala, da se o njej izreče. Zato ugovori tožeče stranke, da bi morala biti v postopek pritegnjena tudi Gostinsko-turistična zbornica Slovenije in Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati.

Glede na določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1 primernost osnove in višine tarife ni stvar presoje v upravnem sporu, kjer se presoja zakonitost izpodbijane dokončne odločbe.

Izrek

I. Zadevi, ki se pri Vrhovnem sodišču vodika kot U 3/2008 in U 7/2008, se združita v skupno obravnavanje in odločanje tako, da postane osnovni spis U 3/2008. II. Tožbi se zavrneta.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**K I. točki izreka:**

1. Vrhovno sodišče je ob upoštevanju načelne pospešitve in ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 435/2008) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006 in 107/2009 – odl. US) in z upoštevanjem določbe prvega odstavka 42. člena ZUS-1 uvodoma navedeni zadevi združilo v skupno obravnavo in odločanje.

**K II. točki izreka:**

2. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 157.b člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah – ZASP-UPB3 (Ur. l. RS, št. 16/2007) v I. točki izreka odločila, da se tarifa oziroma višina avtorskega nadomestila za uporabo glasbe v gostinskih lokalih članov Obrtno podjetniške zbornice Slovenije oblikuje na naslednji način: višina tarife oziroma nadomestila za uporabo avtorskih glasbenih del se določi v deležu od izkazanega prihodka uporabnika (prvi odstavek); višina deleža je odvisna od pomena uporabe glasbe v dejavnosti uporabnika, pri čemer je delež v lokalih bifejskega značaja večji od deleža v lokalih s popolno gostinsko ponudbo (drugi odstavek); višina avtorskega nadomestila znaša: za lokale tipa bife, bar 0,80 % od prihodka uporabnika; za okrepčevalnice, picerije (v vseh lokalih s popolno gostinsko ponudbo) 0,56 % od prihodka uporabnika; za restavracije pa 0,32 % od prihodka uporabnika (tretji odstavek).

3. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je predlog za določitev primerne tarife oziroma višine avtorskega nadomestila za uporabo glasbe v gostinskih lokalih članov Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju OZS) predlagalo Združenje skladateljev, avtorjev in založnikov za zaščito avtorskih pravic Slovenije (v nadaljevanju SAZAS) in da so bili izpolnjeni pogoji iz 157.a člena ZASP za začetek postopka za določitev zadevne tarife pred Svetom za avtorsko pravo (v nadaljevanju Svet). Pojasnjuje, zakaj je za oblikovanje te tarife najustreznejši kriterij prihodek, ki ga gostinski lokal pridobiva iz svoje dejavnosti. Ugotavlja, da "čisto kopiranje" kateregakoli evropskega sistema (tudi avstrijskega, ki ga posebej pojasnjuje) za slovenske razmere ni primerno. Zato se je ob tehtanju med različnimi možnostmi odločila za kriterij in oblikovanje tarife, kot izhaja iz izreka zadevne odločbe.

4. Zoper izpodbijano odločbo sta OZS in SAZAS pravočasno vložili tožbi.

5. OZS izpodbija odločbo tožene stranke zaradi kršitve procesnih predpisov, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da za odločanje Sveta niso bile izpolnjene vse predpostavke. v obsežni obrazložitvi tožbe navaja, da Svet ni sledil predlogu SAZAS, ki je v svoji vlogi z dne 10. 8. 2007 predlagal, da se določi tarifa za posameznega uporabnika-upravljavca gostinskega lokala v višini 1,2 % od njegovega bruto prihodka. Obrazložitev izpodbijane odločbe ni ustrezna, saj je tožena stranka nekritično sledila le navajanjem SAZAS. Tarifa mora biti enaka za vse istovrstne uporabnike, to je uporabnike z isto dejavnostjo. V času od vložitve predloga Svetu do odločitve je bila spremenjena sestava članov Sveta, pa tudi sicer Svet ni bil pravilno sestavljen. V postopek določitve primerne tarife bi moral Svet pritegniti tudi Gostinsko-turistično zbornico Slovenije in Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije. Svet se ni opredelil do vprašanja sporazuma, po katerem so se do sedaj obračunavale tarife, in do Pravilnika iz leta 1998. Ni jasno, kakšna merila je Svet uporabil za določitev zadevne tarife. Svet se v odločbi ni skliceval na nobeno tujo primerljivo ureditev tarife in ni bila izvedena nobena analiza primerjave slovenske tarife s tarifami istovrstnih kolektivnih organizacij v drugih, predvsem sosednjih državah EU. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano odločbo odpravi in postopek določitve primerne tarife za uporabo avtorsko varovanih glasbenih del v gostinskih lokalih ustavi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne Svetu v ponovni postopek. Predlaga tudi, da Vrhovno sodišče odloči, da je tožena stranka dolžan tožeči stranki povrniti stroške tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe pa do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

6. SAZAS s tožbo izpodbija le tretji odstavek I. točke izreka izpodbijane odločbe, in sicer iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Navaja, da se v celoti strinja z odločitvijo tožene stranke, razen z določitvijo odstotka od prihodka uporabnika, ki predstavlja višino avtorskega nadomestila. Meni, da bi morala tožena stranka slediti njenemu predlogu in avtorsko nadomestilo določiti v višini 1,2 % od prihodka uporabnika. Izpodbijana odločitev je sicer ustrezno obrazložena, vendar je po njenem mnenju tožena stranka pri določitvi avtorskega nadomestila napačno upoštevala kriterije iz tretjega odstavka 156. člena ZASP. Predlaga, da Vrhovno sodišče odloči, da višina avtorskega nadomestila znaša 1,2 % od prihodka uporabnika.

7. V odgovorih na tožbi se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in vztraja pri svoji odločitvi. Predlaga, da Vrhovno sodišče tožbi tožečih strank kot neutemeljeni zavrne in potrdi izpodbijano odločbo ter vsaki tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke.

8. Tožbi nista utemeljeni.

9. Predmet presoje v tem upravnem sporu je glede na določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1 pravilnost in zakonitost odločbe Sveta, s katero je določil tarifo oz. višino avtorskega nadomestila za uporabo glasbe v gostinskih lokalih članov OZS, zato se sodišče do primernosti tarife oziroma višine nadomestila ter osnove za določitev te višine v tej sodbi ne opredeljuje.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo materialno pravo v tem primeru pravilno uporabljeno. Materialnopravna podlaga za izpodbijano odločitev je ZASP. Po ZASP se s tarifo za uporabo avtorskih del določita višina in način izračunavanja avtorskega honorarja ali nadomestila, ki ga mora posamezni uporabnik plačati kolektivni organizaciji za uporabo avtorskega dela iz repertoarja kolektivne organizacije (prvi odstavek 156. člena). Tarifa se določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov, če to ni mogoče, pa ZASP predvideva določitev tarife z odločbo Sveta. Če namreč po štirih mesecih od začetka pogajanj kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov ne skleneta skupnega sporazuma, lahko kolektivna organizacija ali reprezentativno združenje uporabnikov zahteva, da primerno tarifo določi Svet (prvi odstavek 157. člena ZASP). Postopek pred Svetom se začne na pisno zahtevo, ki mora skladno s 157. členom ZASP vsebovati podatke o vložniku predloga, obrazložitev spornih vprašanj, poročilo o dotedanjem poteku pogajanj za sklenitev skupnega sporazuma, vključno z dokazilom o datumu njihovega začetka in predlog tarife, ki naj jo določi Svet. Iz podatkov v predloženih spisih izhaja, da zadevni sporazum med SAZAS (kot kolektivno organizacijo) in OZS (kot reprezentativnim združenjem) ni bil sklenjen in da je SAZAS po preteku štirih mesecev od začetka pogajanj vložila pri Svetu pisni predlog za določitev zadevne tarife, ki je, kot izhaja iz podatkov predloženega spisa, izpolnjeval zahteve iz tretjega odstavka 157.a člena ZASP. Glede na takšno dejansko stanje je Svet imel v navedenih določbah ZASP pravno podlago za izvedbo postopka za določitev zadevne tarife.

11. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbe 157.b člena ZASP, ki med drugim določa, da Svet določi primerno tarifo z odločbo (prvi odstavek) in da pravnomočna odločba Sveta nadomešča skupni sporazum, če ta ni bil sklenjen (tretji odstavek). Po ZASP mora Svet pri odločanju o primerni tarifi upoštevati merila, ki so opredeljena v tretjem odstavku 156. člena tega zakona. Ta določa, da se pri določanju primerne tarife upoštevajo zlasti celotni bruto prihodek, ki se doseže z uporabo avtorskega dela, ali, če to ni mogoče, celotni bruto stroški, povezani s to uporabo; pomen avtorskega dela za dejavnost uporabnika; razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli, ki so uporabljena; razmerje med pravicami, ki se uporabljajo kolektivno ali individualno; posebna z zahtevnost kolektivnega uporabljanja pravic zaradi določene uporabe avtorskih del; primerljivost predlagane tarife s tarifnimi istovrstnih kolektivnih organizacij v drugih, predvsem sosednjih, državah Evropske skupnosti.

12. V obravnavani zadevi je Svet, glede na izpolnjene pogoje za določitev tarife pred Svetom (glej 10. točko te sodbe), pravilno določil primerno tarifo z odločbo. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožena stranka pri določanju primerne tarife upoštevala merila iz tretjega odstavka 156. člena ZASP.

13. V predloženih spisih nimajo opore tožbeni ugovori, da ni bila opravljena primerljivost predlagane tarife s tarifnimi istovrstnih kolektivnih organizacij v drugih državah ES. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe še posebej izpostavila sistem določanja primerne tarife v Avstriji (na katerega sta opozorila tako predlagatelj kot nasprotna stranka) in tudi navedla zakaj tega sistema ni mogoče neposredno prevzeti.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ostali tožbeni ugovori niso utemeljeni in na drugačno odločitev ne morejo vplivati. SAZAS je predlagal določitev primerne tarife za uporabo glasbe v gostinskih lokalih članov OZS (reprezentativnega združenja uporabnikov), med njima so predhodno potekala tudi pogajanja za sklenitev pisnega sporazuma o določitvi zadevne tarife. Svet lahko odloča le med strankami, ki so stranke postopka, začetega pred Svetom, in ne more širiti kroga udeležencev, ki naj v postopku sodelujejo. Predlagatelj (SAZAS) je v zahtevi izrecno zahteval določitev tarife oziroma avtorskega nadomestila za uporabo glasbe v gostinskih lokalih članov OZS in v tem okviru je Svet tudi odločal. Po presoji Vrhovnega sodišča se je zato Svet v izpodbijani odločbi pravilno omejil le na razmerje med predlagateljem (SAZAS) in nasprotno stranko (OZS) in skladno s četrtim odstavkom 157.a člena ZASP tudi poslal predlagateljevo zahtevo nasprotni stranki ter jo pozvala, da se o njej izreče. Zato ugovori tožeče stranke, da bi morala biti v postopek pritegnjena tudi Gostinsko-turistična zbornica Slovenije in Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati.

15. Svet, ki je po ZASP strokovni, neodvisni in nepristranski organ in, ki ima med drugim tudi pravico določanja primerne tarife za uporabo avtorskih del (1. točka prvega odstavka 157.e člena ZASP), sestavljajo predsednik in štirje člani, ki morajo izpolnjevati določene pogoje (157.f člen ZASP). V času odločanja o določitvi zadevne tarife je bil, kot izhaja iz podatkov predloženega spisa, Svet konstruiran in je o zadevi odločal v polni sestavi. Zato za odločitev v tej zadevi ni pravno pomembno, da so bili v času od prejema predloga do odločitve Sveta razrešeni posamezni člani in da je v tem času minister, pristojen za gospodarstvo, imenoval druge člane. Ni utemeljen tožbeni ugovor, da zaradi tega Svet ni odločal o zakoniti sestavi. Iz predloženih spisov pa je razvidno, da je bil sklep o imenovanju predsednice in članov Sveta, ki ga je na podlagi 157.f člena ZASP sprejel minister, pristojen za gospodarstvo, že predmet pravnomočne presoje v upravnem sporu.

16. Postopek pred Svetom se začne, kot že navedeno, na pisno zahtevo, ki mora, kadar gre za vprašanje določitve primerne tarife, sicer vsebovati tudi predlog tarife, ki naj jo določi Svet, vendar pa Svet, po izrecni določbi ZASP (peti odstavek 157.a člena) ni vezan na dokazne predloge in zahteve strank. Zato tožbeni ugovor, da ni bil upoštevan predlog SAZAS glede predlagane višine primerne tarife (1,20 %), za odločitev v tem primeru ni pravno pomemben. Glede na določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1 primernost osnove in višine tarife ni stvar presoje v upravnem sporu, kjer se presoja zakonitost izpodbijane dokončne odločbe. Po presoji Vrhovnega sodišča so bili, kot že navedeno, upoštevani zakonski pogoji za določitev tarife v postopku, ki ga je izvedel Svet, upoštevana so bila zahtevana merila, tožena stranka pa je podala razumne razloge, ki utemeljujejo odločitev za določitev višine tarife, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

17. Tožeča stranka v tožbi ugovarja, da se tožena stranka ni opredelila do vprašanja sporazuma in Pravilnika, na podlagi katerega so se do sedaj obračunavale tarife. Res je, da se tožena stranka do tega v izpodbijani odločbi ni posebej opredelila, vendar pa je že ZASP v določbah drugega odstavka 156. člena določil, da se do drugačne pravnomočne odločitve Sveta šteje, da so tarife, določene z veljavnim skupnim sporazumom, primerne. Zato toženi stranki po presoji Vrhovnega sodišča tega v izpodbijani odločbi niti ni bilo treba posebej navesti.

18. Tožbeni ugovor v zvezi z obrazložitvijo ni utemeljen in ga Vrhovno sodišče kot takega zavrača. Po presoji Vrhovnega sodišča obrazložitev izpodbijane odločbe vsebuje dejansko in pravno podlago izreka odločbe ter dejstva, ki utemeljujejo odločitev in je po presoji Vrhovnega sodišča ustrezna.

19. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, daje bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbi na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeni zavrnilo.

**K III. točki izreka:**

20. Odločitev o zavrnitvi zahteve tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Tožena stranka je sicer v odgovoru na tožbo tudi zahtevala povrnitev stroškov postopka, vendar stroškov ni specificirala, zato o njeni zahtevi Vrhovno sodišče niti ni moglo odločiti.